Zmagi v Freiburgu je sinoči sledil uspeh na domačem igrišču; Mainz je sicer povedel že v prvi minuti in uspel izenačiti na 2:2, toda zadetki Subotića, Reusa, Aubameyanga in Sahina so prinesli tako želeno slavje, pod katerega se je s svojim prvim resnejšim statističnim prispevkom podpisal tudi naš Kevin Kampl. Odigral je 69 minut in ob Reusovem zadetku poskrbel za prefinjeno asistenco, ki ga je še utrdila na položaju novega ljubljenca navijačev. Tudi tistih najbolj zagrizenih, ki smo jih kot redki medijski srečneži imeli priložnost spoznati povsem od blizu in vam iz njihove družbe prinesti prav posebno zgodbo.
Lahko bi prisegli, da je nanjo padla senca. Deklica je ravno pozirala našemu fotografu, ko so se približno štirje kvadratni metri okoli nje stemnili, čeprav je bila ura sedem zvečer in čeprav je bilo letnemu času primerno že tako ali tako povsem temno. V rokah je držala klubsko revijo s šarmantno neobritim obrazom Kevina Kampla na naslovnici, ki jo je v velikih količinah prodajala mimoidočim navijačem v neposredni bližini stadiona z uradnim imenom Signal Iduna Park.
Za potrebe prej omenjenega poziranja jo je rahlo dvignila in omogočila posebej privlačen kader, ko je nekaj zastrlo luno, zvezde, sij neonskih luči klubske trgovine in žaromete avtomobilov, ki so se v bližini grebli za nekaj preostalih parkirišč. Nekaj? V delčku sekunde, kolikor smo imeli časa za razmišljanje, se je nekaj zdelo edina možnost. Nekdo pač ni prišel v poštev, nekdo pač ne more narediti sence v popolnem mraku. Dokler se ni oglasil in dokler teorija, ki se je zdela edina logična, ni padla v vodo. "Kampl, kaj?" je nekaj spregovorilo oziroma je, kot ste zdaj verjetno že ugotovili, spregovoril nekdo.
Z glasom, globljim od zelo globokih jarkov, in z višine, ki se je v tistem trenutku popolne osuplosti zdela višja od zelo visokih vzpetin. "Zakaj pa vas najbolj zanima prav Kampl?" je še vprašal, preden smo se uspeli obrniti in se skoraj zaleteli v človeško goro, proti kateri luna, zvezde, neonske luči in žarometi resnično niso imeli nobenih možnosti. Če bi morali staviti, bi vam dejali, da je bilo v orjakovi podobi in njegovem naglasu vsaj nekaj turškega porekla. A po drugi strani vam tega ne moremo zagotoviti.
Vaša novinar in fotograf sta se med večdnevnim prevažanjem po nemških avtocestah ob krajšanju časa velikokrat spomnila kralja teh neskončnih cest Semirja (če morda ne veste, gre za glavnega junaka slovite nemške policijske nanizanke) in prav mogoče je, da zaradi tega nekaj simpatično turškega vidita v vsakomur.
A kakorkoli že, poreklo gor ali dol in Semir gor ali dol, velikanu je bilo treba nekaj odgovoriti. Treba je bilo poslati sporočilo nekam tja gor, nekam v smer temnih očal in zadrgnjene kapuce, zaradi katerih je bilo o videzu obraza treba bolj kot ne sklepati.
XXL ZA STAVO, XXXXL PO NAROČILU
Morda se vam zdi pretirano in ne bi nas presenetilo, če ste v tem trenutku odmahnili z roko. Toda prepričani smo, da bi za odgovor tudi vi morali zbrati vsaj nekaj poguma in požreti vsaj manjši cmok v grlu ter da bi vas še kako veselilo, da ste na javnem kraju, obkroženi z množicami ljudi in pravo čredo policijskih konjev.
Če bi šlo za temačno ulico v zakotnem delu mesta in če bi šlo za srečanje na štiri oči, bi jo zanesljivo popihali z osebnim rekordom v teku na sto metrov. Popihali bi jo mi in, verjemite nam, popihali bi jo tudi vi. Ni namreč šlo le za velikost sogovornika (če mu lahko rečemo tako) in za grozečo impozantnost njegove podobe, kar nekaj poguma je zahtevala tudi prej omenjena kapuca. Nekaj že sama po sebi in še toliko več zaradi fluorescenčnih rumenih mrtvaških glav na obeh straneh.
"Iz Slovenije sva. Kampl je sin slovenskih staršev in igra za našo reprezentanco, po prestopu v Borussio pa je ena najbolj izpostavljenih športnih osebnosti v naši državi," je nato vendarle steklo z jezika in poskrbelo za nekaj, kar je še najbolj spominjalo na rahel orjaški nasmešek. A nikakor ne tako izrazit, da bi človek lahko vedel, ali je z odgovorom naletel na nekakšno simpatijo ali pa je sprožil muzanje v slogu 'Napačen odgovor, po tebi je!'.
Dvignjena desnica, v kateri je mesa za obe novinarjevi in obe fotografovi roki, je te dvome še povečala. Razrešila pa jih je kombinacija energičnega kazanja na hrbet, na katerega bi bil ponosen najbolj veličasten samec gorile, in besed: "Pustita revijo, poglejta tole." Tako velikih dresov ni v prosti prodaji. Največji, ki jih lahko vzamete s police v kateri od klubskih trgovin in daste nanje natisniti številko ter priimek poljubnega nogometaša, možakarju z mrtvaškima glavama na kapuci ne bi bili prav niti približno.
NE ZAMUDITE!
Ponedeljek: Kevin Kampl – veliki dortmundski intervju
Torek: Kevin Kampl – podelitev plakete za nogometaša leta
Jon Gorenc Stanković – vodič po Dortmundu
Morda bi XXL lahko oblekel za stavo, ne bi ga pa mogel nositi tako normalno, kot je nosil svojega s številko 23 in velikim napisom KAMPL. Dres, na katerega nas je opozarjal, je bil posebej naročen, ob srečanju je bil star nekaj dni, dvodelna omara brez obraza in imena (jasno nam je dal vedeti, da ne eno ne drugo ni ter ne sme biti naša stvar) pa je z njim zamenjala več kot deset let staro majico s priimkom ene od klubskih legend.
ZATO SEM SI KUPIL NJEGOV DRES
Imel je prav, kader je bil še precej boljši od dekleta z revijo. In zelo kmalu je bilo jasno tudi, da ga bomo smeli ovekovečiti. "Fotografirajte, seveda, ne kažem vam kar tako. Bog ne daj obraza, od zadaj in od strani pa si dajte duška," je dejal prijazno, kot je s tako velikim telesom in s tako grozečo podobo sploh mogoče. Nekaj pa je bilo v njem tudi poslovneža, nikakor ni šlo zgolj za gesto dobre volje in nesporne, zelo očitne navdušenosti nad slovensko okrepitvijo. "Bi rada kupila vstopnici za južno tribuno? Le recita, uredim brez težav," je dal zelo jasno vedeti, da je podobi primerna tudi njegova vloga v zapletenem in v veliki meri tudi skrivnostnem svetu najbolj fanatičnih navijaških skupin iz tako imenovanega rumenega zida.
S tonom ponudbe in z gestami je sporočal, da lahko uredi karkoli. A četudi bi lahko uredil celo fotografiranje na samem zidu, ki zaradi nenaklonjenosti navijaških vodij takemu početju velja za neizvedljivo, so njegove zveze pri varnostnikih in osebju na stadionu precej slabše, zato za vnos fotografske opreme ne bi mogel poskrbeti niti v najbolj norih sanjah. Strinjal se je. Ter prikimal ob predlogu, naj fotografa rajši pošljemo neposredno pod južno tribuno, od koder je pogled na rumeni zid tako ali tako še lepši.
"Sicer so ob ograji naši fantje, ki fotografiranja tribune po navadi ne dovolijo, a tokrat bodo naredili izjemo. Boste videli, le recite, da ste iz Slovenije," je zagotovil, preden smo se poslovili z besedami, ki so še jasneje kot vse dotedanje razkrivale orjakovo naklonjenost naši državi zaradi njegove naklonjenosti Kamplu in velikih pričakovanj.
"Zato sem si tudi kupil njegov dres. Prepričan sem, da bo ekipi dal energijo in da je to tisto, kar v težkih časih najbolj potrebuje. Je prava okrepitev, od njega si obetamo veliko in zaradi tega bodo fantje na tribuni tudi naredili izjemo. Vsaj tokrat, ko ste tukaj prvič, naslednjič boste izenačeni z drugimi in se boste morali znajti sami," se je še malce bolj približal nasmešku, pomahal proti skupini manjših, a le malo manj grozečih kolegov in se z njimi skozi posebej označen vhod namenil proti svojemu mestu na zidu, na katerem je v zadnjih desetih letih manjkal le nekajkrat.
ONI, VARUHI JUŽNE TRIBUNE
Če mislite, da se je glede mladeničev, ki so zadolženi za preprečevanje fotografiranja, šalil, imate dve možnosti. Lahko poskusite sami, a ne odgovarjamo ne za vašo varnost, ne za vašo opremo in ne za razne madeže, ki bi jih utegnila dobiti vaša oblačila. Lahko pa nam verjamete na besedo.
Če se kot fotograf postavite za južni gol Westfalenstadiona, kot še vedno pravijo največjemu nemškemu objektu te vrste, boste od ene najbolj fascinantnih navijaških tribun na svetu sicer oddaljeni nekaj metrov. Ne streljaj, bolje je reči, da boste oddaljeni za pljunek človeka z malce boljšo tehniko pljuvanja in malce sposobnejšimi pljuči. Kar ni metafora, to je ena od zadev, ki jo boste zanesljivo občutili na lastni koži, če boste svoj fotoaparat namesto na igrišče usmerili v drugo smer in če ne boste upoštevali prvih opozoril.
Ta pridejo v podobi rok, v veliki večini primerov pravih šap, na objektivu. Če vprašate našega fotografa, nič kaj prijetna izkušnja. Ko se človek obrne le za kako stopinjo preveč proti rumenemu zidu, se mu v delčku sekunde stemni pred očmi oziroma pred tistim očesom, s katerim gleda na svet skozi svoj fotoaparat. Roka pokrije celotno lečo, pogled mimo objektiva pa poleg iztegnjene okončine z razprto dlanjo po navadi razkrije tudi grozeče odkimavanje s sporočilom 'Niti pod točko razno, obrni se nazaj'.
Ob poskusu fotografiranja pri prvi skupini fanatičnih privržencev Borussie se je končalo točno tako in pojasnila o tem, da prihajamo iz Slovenije, niso niti najmanj pomagala. Celo daleč od tega, v trenutkih nekoliko večje navijaške jeze je zakrivanju leče hitro sledilo pljuvanje proti vsem, ki so to jezo želeli ovekovečiti.
Natančnost je razkrivala, da so varuhi južne tribune tega početja vajeni in da se ga poslužujejo neredko, bolj ali manj uspešnemu izogibanju pošiljk sline pa je sledilo vztrajanje našega in vašega fotoreporterja, ki je verjel zagotovilom fluorescenčnih mrtvaških glav. Rumeni zid je pač prevelik, da bi njegove napovedi držale povsod, veljalo je poskusiti še nekajkrat in zelo kmalu je prišel uspeh.
"Slovenija? Kampl? Ni problema, izvolite," je dejal že naslednji varuh, umaknil tako roko kot delo in navijačem v tistem sektorju dal jasno vedeti, da so iztegnjene okončine in pljuvanje naslednjih nekaj minut prepovedani. "Iz Slovenije je!" je kratko pojasnil vsakomur, ki mu izjemoma dovoljeno fotografiranje ni bilo jasno. "Tu je zaradi Kampla," je nekajkrat dodal, pri čemer nismo uspeli izvedeti in tako ne bomo nikoli vedeli (s tam pa tudi vi ne), ali so do varuhov ograje dejansko prišla navodila velikana s kapuco ali pa je slednji zgolj dobro vedel, da vsaj v teh dneh začetka spomladanskega dela sezone priljubljeni novinec odpira veliko vrat.
ONA PA BO M NAŠLA ZLAHKA
Kakorkoli že, koridor prostega fotografiranja je v vsakem primeru odprl slovenski reprezentant, ki v teh težkih črno-rumenih časih resnično vzbuja zgolj pozitivna čustva. Že ko se je prvič začelo govoriti o zanimanju Borussie za našega nogometaša, so navijači zadevo sprejeli z velikim zadovoljstvom, podpis pogodbe in prihod so pozdravili z navdušenjem, zelo zadovoljni pa so tudi z njegovim dosedanjim prispevkom.
V rumenem zidu je to čutiti bolj kot kjerkoli, pri tem pa ne govorimo le o človeški gorili in njegovih kolegih, katerih mnenje je najglasnejše in ki tako na tribuni kot pod njo kajpak pustijo najgloblji pečat. Rumeni zid niso le oni, kar je pri vsem skupaj dodatno navdušujoče in zaradi česar je slovita južna tribuna vse kaj drugega kot klasična navijaška tribuna s tako imenovanimi ultrasi.
Če bodisi oči bodisi (v našem izjemnem primeru, ki je resnično prava redkost) fotoaparat premaknete stran od najglasnejših in najbolj izstopajočih skupin, lahko uzrete vse mogoče prizore. Povsem umirjeni mladostniki, občasno skoraj otroci, niso nobena redkost, še manj pa so redkost starejši navijači, uglajene dame in zaljubljeni pari. Rumeni zid je način življenja tudi za mnoge povsem običajne ljudi, ki so daleč od navijaških ekstremov in hoje po robu zakona.
"Že tako ali tako je spremljanje tekme na tem stadionu čudovito doživetje, s katerim se lahko primerja malo drugih. Južna tribuna pa je edinstvena v svetovnem merilu, in ko sva z možem nekoč po naključju poskusila rumeni zid, sva postala zasvojena. Naj gre za sedenje na evropskih tekmah ali za stanje na prvenstvenih, je to nekaj fantastičnega, kar bi moral vsaj enkrat v življenju poskusiti vsak ljubitelj nogometa," nam je razlagala osnovnošolska učiteljica, potem ko smo na lastni koži občutili, da je lahko del edinstvene kulise dobesedno vsakdo od nas. Ne glede na spol, starost ali življenjski slog.
"Kampl bo postal velik ljubljenec vseh, boste videli. In ko te enkrat dokončno vzljubi rumeni zid, lahko kaj podobnega iščeš po vsej Evropi, a se boš občutkom lahko le približal," je še dodala simpatična Andrea, ki bo v nasprotju z osrednjim navijaškim junakom te zgodbe svojo številko Kevinovega dresa, katerega nakup načrtuje v naslednjih dneh, zlahka našla (mimogrede, M bo na njej videti odlično) na polici.
Tako kot ga najde vse večje število rumenih opek, vse večje število mož in žena, oblečenih v to barvo. Ves čas nam je bila na očeh vsaj ena številka 23 s pripadajočim priimkom in verjetno ni daleč od resnice ugotovitev, da česa zares primerljivega še ni bil in ni deležen noben slovenski nogometaš na delu v drug(ačn)ih okoljih.
