Slovenska reprezentanca je premagala Estonijo. In to je vse, kar v tem trenutku šteje. Način, na katerega je zmagala, bo hitro pozabljen. Vse naslednje misli pa usmerjene v oktober, ko bo padla končna odločitev o tem, kako se bo za četo selektorja Srečka Katanca končal redni del kvalifikacij za Euro 2016. To, da je tretje mesto skorajda zagotovljeno, je dobro, saj s sabo prinaša ogromno prepotrebnega miru. Nepoboljšljivi optimisti bodo seveda fantazirali tudi o tem, kako je še vedno dosegljivo tudi drugo mesto na lestvici skupine E, toda ob tem se poraja zanimivo vprašanje: kako verjeti v nekaj, v kar tisti, ki bi morali v to najbolj verjeti, ne verjamejo več?
Zdaj smo že vajeni obtožb, da smo za težave slovenske nogometne reprezentance krivi vsi drugi. Od novinarjev do navijačev, zdaj v rubriko kritikov brez kančka razloga za to spadajo tudi strokovni komentatorji – ker hodijo pred kamere in niso raje doma na kavčih ... Po zmagi nad Estonijo ni bilo nič drugače. Srečko Katanec se je vnovič bolj kot z igro svojih izbrancev ukvarjal z vsem drugim; recimo tem, kako, za vraga, so si obiskovalci Ljudskega vrta drznili žvižgati, če pa je Slovenija nekaj dni pred tem v Baslu odigrala svojo najboljšo tekmo v kvalifikacijah (!?).
Poudaril je tudi, da je Slovenija zdaj, dva kroga pred koncem kvalifikacijskih bojev, tam, kamor tudi spada. Ker menda danes vsi igrajo nogomet in ker naj bi bil le še Gibraltar tisti, ki mu lahko zabiješ sedem, osem golov. No, Katanec je ob tem pozabil, da je prav Slovenija nedolgo tega San Marinu nasula pol ducata zadetkov, spregledal je tudi, da je Rusija v torek zvečer v gosteh mrežo Liechtensteina zatresla sedemkrat. Iz selektorjevih ust je prišlo tudi to, da imamo premalo izkušene in premlade nogometaše, da bi lahko pričakovali karkoli več od tega, kar imamo. Ker mi, novinarji, bojda ves čas pozabljamo, da imamo v ekipi ogromno 22, 23 let starih golobradcev, iz katerih pa bi – bojda – radi naredili izkušene 30-letnike.
No, Katanec je ob tem pozabil, da je za tokratno akcijo v reprezentanco vpoklical le dva nogometaša, ki spadata v to starostno kategorijo. A na tekmah s Švico in Estonijo ni igral ne prvi ne drugi. Sta bila pa v postavi menda zelo izkušene Estonije dva 22-letnika. Pa tudi v Baslu nam je življenje zagrenil šele 18-letni Breel Embolo. Slovenska postava na tekmi z Estonijo je bila 12. najstarejša v zgodovini naše reprezentance, kot trdi Športni SOS. Pa tudi povprečna starost ne obeta, da bomo v nespremenjeni zasedbi odigrali še dva, tri cikle: v Baslu je znašala 29 let in 10 mesecev, v Mariboru 28 let in pet mesecev. Mladi in neizkušeni? Hm …
SELEKTORJEVO MALO MORJE OČITKOV
Ob tem je še kako neskladno s Katančevo ideologijo, da sta se recimo na evropsko prvenstvo že prebili Islandija in Avstrija. Prvi so pred začetkom kvalifikacij vsi napovedovali četrto mesto za Nizozemsko, Češko in Turčijo, pa je pred vsemi. In nikakor tam, kamor naj bi spadala. Avstrija pa … Tudi naši severni sosedi se očitno niso kar tako želeli sprijazniti s tem, da ne spadajo tja, kamor so želeli priti. Pa so dosegli sedem zaporednih zmag v skupini z Rusijo in Švedsko. Hja, mi pa smo se očitno sprijaznili s tem, da smo menda objektivno slabši od Anglije in Švice. In smo se bolj začeli ukvarjati s tem, ali nas morda ne bi moralo biti strah Estonije, Litve in San Marina. Gledanje "realne slike", kar je po Katančevo tretje mesto na lestvici skupine E, pa žal ni nekaj, nad čemer bi lahko bili navdušeni.
Morda smo res prezahtevni, morda res pričakujemo preveč od te zasedbe; Katanec nam očita, da tako ali tako ne spremljamo njegovih izbrancev in zato v svojih napovedih nismo realni. Oziroma kot se je izrazil selektor: da nimamo pojma. Ampak prav Katanec je bil prvi v tej deželi, ki je letvico pričakovanj dvignil tako visoko. Trije nastopi na velikih tekmovanjih so naredili svoje, pa če je Katancu to všeč ali ne. Navijači so recimo temu razvajeni. Bili so v Belgiji in na Nizozemskem, obiskali so Južno Korejo in Japonsko, mudili so se v Južni Afriki; in se razvadili. In zdaj želijo še več. Zdaj hočejo videti tudi Francijo. Še toliko bolj, ker je Uefa povečala število sodelujočih reprezentanc. In zdi se, da je Katanec edini, ki slepo verjame v to, da so zdaj kvalifikacije težje. Ampak seveda niso. Tudi zaradi psihološkega elementa, ki ga ne gre zanemariti; ko je Uefa razširila evropsko prvenstvo, so se velike reprezentance uspavale z mislijo, da je bilo doslej lahko, zdaj pa bo še toliko lažje – le poglejte, kaj se dogaja Nizozemski. Hkrati so "malčki" dobili neverjeten zagon, saj se uvrstitev na veliko tekmovanje nikdar pred tem ni zdela bližje. Pa se je zgodilo, kar se je v primeru Islandije in Avstrije in kar se bo tudi v primeru Severne Irske in Walesa.
Toda mi smo se odločili za drugačno taktiko. Angliji in Švici smo se globoko priklonili in jima odprli pot do prvega in drugega mesta. Kaj odprli, še pomagali smo jima. Hkrati smo se začeli ukvarjati s tem, kakšno škodo nam lahko povzročijo Estonija, Litva in San Marino. Reprezentance, ki so resnično slabe. Ki resnično ne premorejo kvalitete in ki bi jih resnično vsakdo, ki resno načrtuje preboj na veliko tekmovanje, za šalo odrinil s poti.
KAJ STE POČELI DO ZDAJ?
Ljudje seveda niso naivni, še manj neumni. Kariere, kakršna je za Srečkom Katancem, resda pravzaprav nihče nima za sabo. Ampak tako kot si selektor jemlje pravico za to, da San Marino označuje za resno reprezentanco, ki zna igrati nogomet, čeprav se s tem nihče ne strinja, bi moral dati tudi pravico vsem tistim, s katerimi se ne strinja on. Oprostite, če za nas zmaga z 1:0 in z bledo predstavo nad kvalitetno skromno Estonijo ni nekaj, zaradi česar bi skakali od veselja ter stoje ploskali nekaj minut. In če se nam zdi smešna izjava, da je "ta reprezentanca trenutno spet v nekem ustvarjanju". Po več kot dveh letih in pol ter tik pred zaključkom drugega cikla, v katerem izbrano vrsto vodi Katanec, smo spet priča "nekemu ustvarjanju"?
SUBJEKTIVNOST IN DEJSTVA
Nogomet je šport, ki ponuja nešteto prostora za subjektivne misli. Več dni bi se lahko pogovarjali, ali je boljši Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo, ob pivu bi lahko načeli še nešteto takšnih in drugačnih debat, v katerih bi bilo subjektivno mnenje vsakega sodelujočega povsem upravičeno. Toda so tudi dejstva, od katerih preprosto ne moremo bežati. In dejstva so tudi takšna, da ne Estonci ne Litovci ne Sanmarinci nimajo igralca, ki je v avstrijski ligi zabil 22 golov in za sedem milijonov evrov prestopil v Saint Etienne. Nimajo niti igralca, ki je v serie A odigral več kot 150 tekem in zabil 32 golov.
Nimajo niti vratarja, ki bi bil drugi najboljši v zgodovini italijanske lige po ubranjenih enajstmetrovkah. Ali vratarja, ki je najdražji v zgodovini španskega prvenstva. Nimajo niti nogometaša, ki je bil izbran za najboljšega v avstrijskem prvenstvu in za katerega je Borussia iz Dortmunda odštela več kot deset milijonov evrov. In nimajo niti nemalo takšnih, ki so že igrali na svetovnem prvenstvu, nimajo niti kluba, ki bi igral v ligi prvakov. Mi vse to imamo in to so dejstva, ki jih nihče ne more prikriti, pa naj se še tako trudi. Imamo pa posameznike, ki vse to dajejo v nič, ki se jim vse to zdi ničvredno. In ki nas poskušajo prepričati, da smo na pol slepi in da vidimo nekaj, kar ne obstaja. Da, imamo tudi selektorja, ki počne prav to.
ZGOLJ IN SAMO DOBER RAZLOG
Kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016 še niso zavožene. Obstaja celo velika verjetnost, da se bodo končale nam v zadovoljstvo. Morda pa nam bo prav ta od nekaterih tako zelo čislana Estonija dejansko naredila uslugo in bo premagala Švico. Pa bomo na koncu drugi v skupini E. Ali pa bomo šli v dodatne kvalifikacije, imeli srečo pri žrebu in se vpisali na seznam tistih, ki bodo prihodnje poletje paradirali po francoskih nogometnih odrih. Vprašanje pa je, kaj bomo tam počeli. Če ne verjamemo vase in če ne verjamemo v to, da smo se sposobni kosati z najboljšimi, potem v družbi najboljših kakopak resnično nimamo kaj početi. In tudi to je dejstvo, ki drži kot pribito.
Če so se nogometaši s sicer kilavo zmago nad Estonijo vsaj malce odkupili za spodrsljaj epskih razsežnosti v Baslu in če so v za njih zagotovo izjemno težkem psihološkem trenutku nekako le dokazali, da bi lahko bili zaupanja vredni, pa za selektorja to žal ne velja. Zanj je bila zmaga nad Estonijo vnovič zgolj in samo dober razlog, da je kot navidezni zmagovalec vnovič obračunal z vsemi, ki se ne strinjajo/strinjamo z njim. Ker se nočemo, saj nam sivo povprečje ni pogodu. In zdaj to na vse pretege poskušamo dopovedati prav nekomu, ki nas je pred toliko leti dvignil iz tega sivega povprečja ...
