Švica je bila že od nekdaj pojem blaginje, na območju nekdanje Jugoslavije celo pregovorne blaginje, visokih zaslužkov, a tudi temu primernih cen. Te so bile vedno previsoke za obiskovalce iz zelo dobro stoječih sosednjih držav (če odštejemo še dražji majceni Liechtenstein) in veliko previsoke za naše kraje. So se pa stvari v tem pogledu še poslabšale (oziroma za Švicarje poboljšale) pred kratkim, ko so se naši tokratni gostitelji odločili za izrazit dvig vrednosti svoje valute, svojega čislanega franka. Poleg lastnih državljanov, ki pogosto potujejo v dežele Evropske unije in so tako nenadoma lahko kupili občutno več evrov, so s tem razveselili vse varčevalce, ki so na kupček pridno nosili švicarski denar in so za vsako njegovo enoto namesto približka 0,7 evra čez noč dobili malodane cel evro.
Na drugi strani pa so se seveda znašli obiskovalci Švice, ki so vrček piva za deset frankov prej še nekako prenesli, zdaj pa o njem raje najmanj dvakrat premislijo. Tako kot premislijo o vseh drugih izdatkih, ki niso povsem nujni, medtem ko jih tudi pri nujnih stisne. Oziroma, če smo povsem iskreni, nas stisne. Predvsem pa so se na drugi strani znašli tisti, o katerih ste zagotovo slišali zelo veliko (saj veste, zadeve s prihranki nihče ni želel obešati na veliki zvon) in zaradi katerih je dvig vrednosti franka na sončni strani Alp splošno znana zadeva.
Pri nas jih sicer ni toliko, kot jih je na primer na Hrvaškem, kjer so že zabeležili primere samomora in kjer vlada ravno v teh dneh kljub protestu bank s predvolilno potezo želi izničiti nastalo razliko. Je pa tudi v Sloveniji veliko ljudi, ki so na švicarski frank vezali svoje raznorazne kredite in katerih mesečni obroki so se kar naenkrat skokovito dvignili. Seveda so v neprimerno večjih težavah kot mi z našim neobveznim večernim vrčkom piva, bi vam pa znali veliko povedati o relativnosti vrednosti neke merske enote, pa naj gre za frank ali za točko na lestvici kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Pa smo tam.
TRI TOČKE KOT IZJEMEN KAPITAL
Čeprav vam bo vsak teoretik znal povedati, da je v matematičnem smislu vsaka točka vredna enako, nogometna praksa seveda pravi drugače. Tudi praksa naše kvalifikacijske skupine. V njej so, na primer, točke na srečanjih s San Marinom nekaj vredne le v primeru, da kakšno izgubiš (vprašajte Estonce), medtem ko so v nasprotnem primeru nekaj samoumevnega in nevrednega. Nadalje imajo dodatno, ne zgolj tiste osnovne, vrednost točke, pridobljene v obračunih proti neposrednim tekmecem za dosego želenega cilja. Na primer točke, ki jih je Slovenija osvojila na prvem srečanju s Švico v Mariboru in zaradi katerih je sploh v igri za drugo mesto ter za neposredno uvrstitev na Euro. Potem pa je tu še poseben položaj, v katerem je na praktični ravni povsem vseeno, kaj se je zgodilo doslej, in v katerem so točke vredne praktično dvojno.
Položaj, v katerem je slovenska izbrana vrsta pripotovala v Basel in v katerem šteje le enačba, ki ste se jo doslej verjetno že naučili. Pravi, da ima naša reprezentanca v primeru današnjega poraza zgolj še teoretične možnosti (še toliko manjše v primeru poraza z 0:2 ali s tremi zadetki razlike) za prvo neposredno napredovanje na kako veliko tekmovanje v svoji zgodovini ter da se bo v zadnjih treh krogih borila za tretje mesto v skupini in vsem nam dobro znane dodatne kvalifikacije. Pravi, da remi nikakor ni brez vrednosti, pa čeprav Slovenija na lestvici za Švico zaostaja za tri točke. Tudi tukaj pride do izraza že omenjena vrednost mariborske zmage, zaradi katere bi selektor Srečko Katanec, njegovi varovanci in vsi njihovi navijači lahko upali na torkovo pomoč angleške (s švicarsko se bo pomerila v Londonu) izbrane vrste. Predvsem pa ta vrednost pride do izraza ob vprašanju slovenskega lova na današnjo zmago. Kakršnekoli tri točke bi, kot gotovo veste, Slovenijo na lestvici dvignile nad Švico in to bi bil kapital, povsem primerljiv s prihranki v švicarskih frankih.
TUDI V TEM POGLEDU NEPOMEMBNO
Kot smo v preteklih dneh že poudarjali in kot je bilo vedno znova mogoče slišati ves čas včerajšnjega ljubljanskega zbora, kratkega poleta v francosko predmestje švicarskega Basla in poznejših aktivnosti v tem čudovitem mestu, bi bil skok na drugo mesto že sam po sebi zgodovinski. Seveda ne zaradi drugega mesta samega, Slovenija ga je v preteklosti že velikokrat držala in štirikrat osvojila, tako da ta garnitura v tem pogledu ne bi bila nič boljša od kar številnih prejšnjih. Seveda pa ji gredo na roko tolikokrat omenjene spremembe sistema, zaradi katerih drugo mesto prvič prinaša neposredno uvrstitev, ki je slovenska reprezentanca v tako pozni fazi kvalifikacij še nikoli doslej ni držala v svojih rokah. Še nikoli ni bila deležna tako privilegiranega statusa, v katerem bi v zaključku povsem sama odločala o svoji usodi, in danes ima šele drugič v zgodovini priložnost, da ga doseže v neposrednem boju. Vreden bi bil resnično ogromno, pa ne le zaradi golega dejstva, da je odločanje o lastni usodi v športu nekaj najbolj prijetnega. Neizpodbitno je namreč, da bi Slovenija pri tem (za zdaj seveda hipotetičnem) odločanju imela zelo lahek razpored preostalih tekem. Z vsem spoštovanjem, a lažje kombinacije od domačih tekem z Estonijo in Litvo ter gostovanja v samoumevnem San Marinu si na tako visoki ravni skorajda ni mogoče zamisliti. S to kombinacijo bi Slovenija postala edini pravi favorit za drugo mesto, še toliko bolj zaradi že omenjenega švicarskega gostovanja v Angliji, ki bi služilo kot dodatna varovalka. Toda, pozor, za zdaj so vlogi favoritov seveda Švicarji, slovenska izbrana vrsta pa ima, ko že govorimo o vrednosti, najlepšo mogočo priložnost za to, da pokaže svojo. Tudi v tem pogledu je vse, kar se je zgodilo doslej, skorajda nepomembno, nocojšnjemu srečanju v Baslu pa pripada vloga skorajda absolutističnega sodnika. Je nabor najboljših slovenskih nogometašev dovolj dober za enakovreden boj z reprezentancami švicarskega razreda ali spada v precej nižji boj z izbranimi vrstami estonskega kova?
KAMPL: PREPRIČAN O ENEM, VERJAMEM DRUGO
Že remi bi, sploh v primeru dobre predstave, odgovoril pritrdilno in bi v upanju na angleško pomoč v marsikaterem pogledu potrdil, da so pri kljubovanju višje rangiranima ekipama vendarle odločale malenkosti. Zmaga pa bi seveda pomenila še precej več od tega, sploh če bi jo nato slovenski fantje znali oplemenititi na preostalih treh srečanjih. "Prepričan sem, da smo v Baslu sposobni odigrati neodločeno," je na poti iz včeraj deževne Ljubljane na včeraj sončni skrajni švicarski severozahod razmišljal novopečeni član leverkusenskega Bayerja, izjemno motivirani Kevin Kampl.
"Prepričan sem, da naša ekipa, ki se je ta teden zelo dobro pripravljala, lahko odigra precej bolje kot v Mariboru, kjer smo Švicarje premagali z veliko sreče. S to precej boljšo predstavo pa proti moštvu, ki je odlično v napadu in nekoliko skromnejše v fazi branjenja, zagotovo lahko pride do remija," je pojasnil eden od motorjev naše reprezentance, ki se zelo dobro zaveda, da pa bo za zmago in za že skoraj famozni skok na drugo mesto potrebnega še nekaj več. Z njegovimi besedami: "Remi nas postavlja v soliden položaj, v katerem bi pač upali na angleško pomoč in v katerem bi v rokah držali najmanj tretje mesto. Seveda pa si vsi želimo položaja, v katerem angleške pomoči ne bi potrebovali in ki smo ga vsekakor sposobni. Če sem o nastopu, ki je potreben za tukajšnji remi, prepričan, hkrati verjamem, da gremo lahko tudi korak dlje od tega. Če bomo vsi naredili vse tako, kot znamo, zmoremo in moramo, nam lahko uspe tudi nekaj zares velikega. In verjetno bi bil za nekaj takega tudi že čas."
Zmaga v Švici bi vsekakor bila velika, sploh v danih okoliščinah, mogoče pa se je strinjati tudi s tem, da bi bil verjetno že čas. Oziroma, dovolite nam, da se popravimo. Treba se je strinjati s tem, da bi bil že čas. Slovenska izbrana vrsta se ves čas druge polovice prejšnjih kvalifikacij in še posebej v tokratnih nekako sprehaja po meji, tako kot se tukajšnji sprehajalec po tromejnem mestu sprehaja s stalno "grožnjo", da bo iz Švice stopil v Francijo ali v Nemčijo. Ne uspe zares navdušiti, ne uspe zares prepričati, ne uspe si zares pridobiti popolne naklonjenosti navijačev, javnosti in nas, medijev. Ne uspe, če se k rdeči niti vrnemo tudi za konec, zgrabiti nekaj zares vrednega. Oziroma ji ni uspelo dosleJ...
