Slovenska reprezentanca je na prizorišču nocojšnje preizkušnje že odigrala zelo pomembno tekmo. Junija 2001 je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem na takrat povsem novem stadionu St. Jakob-Park Švicarje odpravila z 1:0, srečanje pa je odločil rezervist Sebastjan Cimerotič.
Kvalifikacije za svetovno prvenstvo leta 2002, ki so sledile našemu do takrat največjemu uspehu, igranju na evropskem prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem, so imele zanimiv potek. Slovenci so bili po šestih tekmah še vedno neporaženi, a oddali tri remije na tekmah, na katerih so upravičeno upali na zmago. To še zlasti velja za uvodno srečanje na Ferskih otokih, ko so Slovenci domačim amaterjem v sodniškem dodatku dobesedno podarili točko.
Rusi, Jugoslovani in Švicarji si takšnega razkošja niso dovolili in Švicarje dvakrat zanesljivo premagali. Po zmagi v Luksemburgu je nato sledil obračun s Švicarji na legendarnem Bežigradu, v katerem so Slovenci dvakrat zaostajali, za nameček pa od 38. minute ostali brez Amirja Karića, ki je poskušal izsiliti enajstmetrovko in za to prejel drugi rumeni karton. Točko je z zadetkom v 79. minuti rešil Mile Aćimović, ki je deset minut prej zamenjal Mirana Pavlina. Po remiju v Moskvi je prišlo na vrsto še srečanje za Bežigradom z Zvezno republiko Jugoslavijo, ko je Slovencem točko z zadetkom s prostega strela v 94. minuti rešil Zlatko Zahović. Edina premagana reprezentanca je bil tako Luksemburg, ki je štiri dni pred gostovanjem v Baslu padel še v Ljubljani.
MENJAVA V 32. MINUTI
Vsaj enako kot za Slovence je bil obračun 6. junija 2001 pomemben tudi za Švicarje. Ti so kvalifikacije začeli z domačim porazom proti Rusom, po remiju v Ljubljani pa so točko odščipnili tudi Srbom v Beogradu. Tako so tudi proti slovenski ekipi nujno potrebovali zmago, ki bi jim še dajala realne možnosti za preboj na SP, kjer so po letu 1966 igrali le na prvenstvu leta 1994 v ZDA. Njihov selektor Enzo Trossero je odkrito napovedoval zmago, naš selektor Srečko Katanec je bil v svojih izjavah precej bolj previden.
To je pokazal tudi z izborom začetne enajsterice, v katero je kot edinega pravega napadalca uvrstil Milana Osterca in v vezno linijo ob Zahoviću, Čehu, Pavlinu in Rudonji postavil še bolj obrambno naravnanega Karića, s katerim je imel slabo izkušnjo že s prve tekme v Ljubljani. Ko je Velenjčan v 32. minuti spet zaostal za Zellwegerjem in ko je ta poslal uporabno žogo do Freia, ki je z ugodnega položaja streljal mimo vrat, je selektorju dokončno prekipelo. Karića je zamenjal s Cimerotičem, na levi bok poslal Rudonjo, Cime pa je zaigral v napadu.
NESREČNEŽ HENCHOZ
Roko na srce so Švicarji v celotni tekmi pokazali več. Žogo so imeli več v nogah, si pripravili več priložnosti, toda na koncu štejejo le zadetki, v tem pa so bili Slovenci, ki so imeli bučno podporo s tribun, boljši. Zasluga za to pa pripada prav Cimerotiču. Ta je v 82. minuti izkoristil napako najbolj izpostavljenega branilca v vrstah Švicarjev Stephana Henchoza.
Igralec, ki je bil takrat nezamenljiv v obrambi Liverpoola in ki ga je časnik The Telegraph nedavno uvrstil med 50 najboljših Liverpoolovih igralcev vseh časov, je storil veliko napako in žogo slabo podal svojemu vratarju. Cime jo je prestregel, po njej udaril "iz prve" in rutinirano zadel. Do konca je bilo skupaj s sodniškim podaljškom še deset minut, v katerih so Švicarji zaigrali na vse ali nič, toda na srečo Katančeve čete niso uspeli izenačiti.
S CIMETOM PROVOCIRALI KATANCA
Čeprav si je Sebastjan Cimerotič že ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja pridobil status velikega driblerja in enega največjih zvezdnikov v slovenski ligi, pa pri selektorju Srečku Katancu ni bil posebej dobro zapisan. Potem ko je v reprezentanci debitiral marca 1998 na prijateljski tekmi s Poljsko, ko je bil selektor še Bojan Prašnikar, v kvalifikacijah za EP 2000 ni dočakal priložnosti. Srečko ga je preizkusil le v enem polčasu na prijateljski tekmi s Finsko in nato nanj pozabil. Spet se ga je spomnil šele spomladi 2001 ob reprezentančnem slovesu Saša Udoviča, ki se je po domači tekmi s Švico nepričakovano odločil, da za reprezentanco ne bo več igral.
SREČKO KATANEC, SELEKTOR SLOVENIJE:
"V prvem polčasu smo igrali slabo, v drugem pa smo se v fazi igre popravili, si priigrali nekaj priložnosti in v pravem trenutku dosegli zadetek. V tem trenutku so najvažnejše točke, igra bo hitro pozabljena. Nekateri igralci so preslabo telesno pripravljeni, saj se jim pozna, da v svojih klubih ne nastopajo. Naša pripravljenost še zdaleč ni podobna tisti z EP, prav to pomembno prvino pa bomo poskušali izboljšati pred avgustovsko prijateljsko tekmo z Romunijo in septembrskima srečanjema z Rusijo in ZR Jugoslavijo, ki bosta odločali o uvrstitvi na SP."
ENZO TROSSERO, SELEKTOR ŠVICE:
"Razočarani smo vsi, še najbolj pa nesrečni Henchoz, ki je v slačilnici komaj zadrževal solze. Imeli smo nekaj res lepih priložnosti, vendar nismo dosegli zadetka, Slovenci pa so nas kaznovali."
Srečko je Cimetu po odigranem polčasu na prijateljski tekmi z Urugvajem v Kopru namenil 25 minut v Rusiji, drugi polčas proti ZRJ in 81 minut proti Luksemburgu. Prednost pred njim je vseskozi dobival Milan Osterc, kar je jezilo tudi navijače slovenske reprezentance. Ti so Katanca na domačih tekmah pogosto provocirali z vzkliki "Cime, Cime!" ko je ta še sedel na klopi. Vseh 90 minut mu je namenil šele na svoji zadnji tekmi kot selektor na SP 2002 v Južni Koreji proti Paragvaju, ko je bilo po aferi Zahović že jasno, da svojega dela na slovenski klopi ne bo več nadaljeval. Tudi sicer je bil Sebastjan izmed 33 tekem, ki jih je odigral v slovenski vrsti, od začetka do konca na igrišču le petkrat.
NIČ MU NI BILO JASNO
Tekma v Švici je bila za Cimeta osma po vrsti, na kateri je zaigral v dresu s slovenskim grbom, in prva, na kateri se je v njem vpisal med strelce. Srečanja se dobro spominja tudi kot zelo pomembnega za to, da Slovenija še ostane v igri za nastop na svetovnem prvenstvu. Da bo priložnost dočakal že sredi prvega polčasa, je bilo zanj kar precejšnje presenečenje: "Nenadoma sem bil poslan v igro in nič mi ni bilo jasno. Hvala bogu za takšen scenarij, po katerem sem potem prišel celo do situacije, da odločim tekmo. Šlo je tudi za srečen splet okoliščin, da je enemu najboljših obrambnih igralcev švicarske reprezentance Stephanu Henchozu nenadoma spodrsnilo, ko je žogo hotel vrniti vratarju. Odzval sem se tako, da sem šel do konca in se nenadoma znašel pred vratarjem. Priložnost, ki sem jo imel, sem na srečo tudi izkoristil. Kot napadalec sem ravnal tako, da sem šel do konca, kar je od nas zahteval tudi selektor Katanec."
Cime nam je ob tem zaupal še kratko anekdoto, povezano s fizioterapevtom slovenske reprezentance Tonetom Šercerjem - Dasom. Ta mu je pred tekmo zagotovil, da bo gotovo on tisti, ki bo odločil tekmo: "Pred samo tekmo, ko so igralci prve postave že šli na igrišče in na ogrevanje, mi je Daso bandažiral gleženj. Takrat mi dejal, da bom danes jaz tisti, ki bo odločil tekmo. Začel sem se mu smejati in mu rekel, da bom imel srečo, če bom igral dve ali tri minute. Med samo bandažo mi je nato še enkrat rekel: 'Cime, danes boš igral in odločil tekmo.' Ko sem dosegel zadetek, sem nato res v sprintu stekel do njega in mu dejal, da je nekaj neverjetnega, da je napovedal kaj takega."
ODSKOČNA DESKA ZA LECCE
V nadaljevanju tekme, ko so Slovenci čuvali priigrano prednost, so Cimerotič, Pavlin in Aćimović poskrbeli za še eno atrakcijo. Tudi ta je strelcu zadetka ostala v lepem spominu: "Po zadetku smo se res sprostili, zadnje minute pa je normalno odigrati tako, da zadržuješ žogo. S Pavlinom in Aćimovićem smo odigrali 'pepčka' z obrambnimi igralci Švice. Žogo smo jim dobesedno skrili in jih kar osmešili."
Veselja po tekmi resda ni manjkalo, a pravega časa za proslavljanje niti ni bilo. "Spomnim se, da smo res proslavili tako, kot je treba. Iz hotela se tako ali tako ni dalo nikamor, že naslednji dan pa smo že zelo zgodaj imeli let za domovino. Kakšne hude žurke torej ni bilo, le v hotelu smo vsak spili pijačo ali dve."
Zadetek, ki ga je Cime zabil v Švici, mu ni le utrdil mesta v reprezentanci, ampak tudi precej pripomogel k njegovemu odhodu v italijanski Lecce, ki je sledil po tisti sezoni. "Ta tekma je glede moje kariere zagotovo imela svojo težo. Takrat sem sodeloval z menedžerjem Predragom Naletilićem. Ta mi je že pred samo tekmo dejal, da če bom dobil priložnost, jo moram tudi izkoristiti. Tekmo so si namreč prišli ogledat tudi nekateri ljudje iz Italije. Prav s to tekmo in tistim zadetkom sem se lahko tudi prodal v Lecce. Vse se je res razpletlo po najboljšem možnem scenariju."
Po takšnem scenariju pa se je razpletel tudi zaključek kvalifikacij za nastop v Južni Koreji. Domača zmaga nad Rusijo po sporni enajstmetrovki v 90. minuti ter remi v deževnem Beogradu sta nam prinesla drugo mesto v skupini in dodatne kvalifikacije z Romunijo. "Evrogol" Osterca (Cimerotič je zaradi poškodbe tisti tekmi izpustil), ko je po lastnih besedah hotel le podati pred vrata, in edini reprezentančni zadetek Mladena Rudonje na povratni tekmi v Bukarešti sta pomenila uresničitev sanj, ki pa so se nato v Koreji žal spremenile v nočno moro ...
