Selektor Srečko Katanec je očitno bolj naklonjen napadu z izkušenim japonskim legionarjem, marsikdo pa meni, da bi prednost moral dobiti novopečeni član Saint Etienna.
Pogosto radi rečemo, da bi zvezdniška vratarja slovenske izbrane vrste z ugledom, kakovostjo in sposobnostmi, ki jih premoreta, še precej bolj prav prišla na kateremkoli drugem igralnem položaju. Oziroma povedano drugače, predvsem bi kjerkoli drugje, tako smo povečini prepričani, lahko brez zadržkov in brez omejitev uporabljali oba. V vratih ju ne moremo, v vrata gre po definiciji in pravilih vedno lahko samo eden, in tako mrežo čuva Samir Handanović, Janu Oblaku pa ne preostane drugega, kot da opravlja naloge (kakršnekoli pač) rezervnega vratarja.
Brez posebnih polemik. Nekateri sicer menijo, da bi moral selektor vlogi zamenjati, toda ti pogledi so (z vso pravico in z vsem spoštovanjem) brez prave osnove in brez pravega smisla. Položaj je nehvaležen, položaj je neprijeten, o položaju je mogoče razpravljati, toda zdi se, da je poseganje vanj povsem brez potrebe. Škoda besed. Zato pa jih nikakor ni škoda na temo neke druge dileme, ki domnevno edinstvenost vratarskega vprašanja malodane postavlja na laž.
Dva posameznika, ki bi si tako kot Handanović in Oblak zaslužila mesto v udarni enajsterici in ki bi ga v drugačnih okoliščinah tudi dobila, sta se v zadnjih mesecih pojavila tudi v konici napada naše reprezentance. Na prvo žogo je pri tem sicer mogoče odmahniti z roko in dejati, da dileme vratarskega tipa na preostalih igralnih položajih preprosto ne more biti. Toda resnično le na prvo žogo, kajti že malce boljši premislek razkriva, da zaradi sloga igre Katančeve čete ter – predvsem! – zaradi specifičnosti Milivoja Novakovića in Roberta Berića uporaba tako enega kot drugega preprosto ni mogoča. Jasno, teorija jo seveda dopušča in v nasprotju z vratarskim položajem jo dopušča tudi nogometni pravilnik. A v praksi so stvari jasne: praktične, realne možnosti za igro tako z Novo kot z Bero, kot jima radi rečemo, ni.
DRUGE POTI PREPROSTO NI
Kaj mislimo s slogom igre Katančeve čete? Jasno, igro z enim samim klasičnim napadalcem ter trojico za njim, ki se ji slovenski selektor ni pripravljen odpovedati. V čemer, da ne bo kakšne pomote, ne vidimo nikakršnega problema. A tudi če bi šef strokovnega štaba kdaj sprejel odločitev za prehod na klasičen, po marsikaterem kriteriju celo že nekoliko arhaičen sistem 4-4-2, naveza Novaković-Berić po vsej verjetnosti ne bi bila primerna.
Da, to smo želeli povedati z omenjanjem njune specifičnosti. Ki, pozor, ne pomeni, da 36-letnik in njegov 24-letni kolega ne moreta igrati v sistemu z dvema napadalcema. Seveda lahko, a Milivoje potrebuje drugačnega partnerja, kot bi bil Robert, Robert pa potrebuje drugačnega partnerja, kot bi bil Milivoje. Seveda lahko igrata v sistemu z dvema napadalcema, a ne drug z drugim. Vsaj ne na resni tekmi. Zagotovo bi bil tak eksperiment mogoč na kakšnem domačem srečanju (ponovno z vsem dolžnim spoštovanjem) s kakšnim San Marinom, nikakor pa ni primeren za tekmo, kakršna je jutrišnja.
Na njej in na vseh podobnih se je, ko gre za začetno enajsterico in s tem za igro v večinskem delu obračuna, preprosto treba odločiti bodisi za enega bodisi za drugega, zelo podobno kot v izpostavljenem primeru Handanovića in Oblaka. Novaković ali Berić, Nova ali Bera, številka 11 ali številka 9, druge poti skorajda (ali pa kar zagotovo) ni.
V duhu vratarske primerjave pa se ob tem postavlja vprašanje, ali je rešitev dileme tudi v tem primeru enaka oziroma vsaj na las podobna. Je tudi v napadu stvari treba pustiti tako, kot so, in se pač sprijazniti z nastalim položajem? Sprijazniti mi, ki ne moremo računati na oba, sprijazniti selektor in sprijazniti rezervist, ki je v primerjavi z rezervnim čuvajem mreže vendarle nekoliko na boljšem zato, ker lahko v igro vstopi v zaključku tekme in odigra vsaj nekaj minut. Ali pa se je treba odločiti za spremembo ter v vlogo rezervista postaviti dozdajšnjega člana začetne postave in obratno?
TO NI VPRAŠANJE STARIH ZASLUG
Slovenski reprezentanci pogosto po ovinkih (na tem mestu pa tudi neposredno) očitamo, da je reprezentanca starih zaslug oziroma da se je v ekipo lažje prebiti s temi zaslugami kot s trenutno vrednostjo, trenutno formo in trenutnimi predstavami na klubski ravni. Pogosto se zdi, da se je v izbrani vrsti najprej treba izkazati, preden v njej dobiš priložnost, kar seveda pogosto vodi v nerešljiv paradoks. Tisti, ki imajo dolgoleten staž in stare zasluge, zaradi tega igrajo malodane po pravilu in ne glede na formo, medtem ko novi val lahko še tako blesti, a prave priložnosti ne dobi. Tako je bilo v času selektorja Matjaža Keka, tako je zdaj in po tem se Slovenija precej razlikuje od mnogih reprezentanc, pri katerih forma (po navadi gre seveda za formo v klubu, kjer igralci preživijo prepričljivo največ časa) igra najpomembnejšo vlogo.
Tako se celo v udarni enajsterici Anglije, Italije ali Španije znajdejo nogometaši brez kakršnihkoli starih reprezentančnih zaslug, kar je po naši oceni pravilno in kar, kot rečeno, v Sloveniji (pa ne le v slovenskem nogometu) pogosto pogrešamo. Toda, pozor, dileme iz te zgodbe ne spadajo v ta koš. Vratarska tako ali tako nikakor; Handanovićeva forma je bila vedno vsaj primerljiva z Oblakovo, za nameček pa je tudi na zadnjih (ne samo na tistih bolj oddaljenih) reprezentančnih tekmah Samir vedno odigral izjemno, bil po pravilu eden najboljših in pogosto tudi junak.
Napadalska dilema je v tem pogledu sicer drugačna, a se hkrati dovolj razlikuje od primerov klasičnega dajanja prednosti starim zaslugam, da je z njimi ne želimo enačiti. Novaković v zadnjem času na klubski ravni resda ni veliko igral in je še manj zadeval, a to nikakor ne pomeni, da bi njegova uvrstitev v začetno enajsterico pomenila dajanje prednosti starim zaslugam.
Njegova kriza, če jo sploh lahko imenujemo tako, je kratka in napadalcem se take stvari pač dogajajo. Treba je vedeti, da gre za igralca, ki je kljub 36 letom še pred relativno kratkim časom bil v precej boljši formi, predvsem pa reprezentance nikoli ni pustil na cedilu. Ne na nekoliko bolj oddaljenih tekmah, ne nazadnje ko je zatresel angleško mrežo. Čeprav smo na neki točki morda razmišljali drugače, je Katancu treba priznati, da je ob vrnitvi Milivoja v reprezentanco ravnal pravilno in da je s to potezo zadel v polno.
ARGUMENTI ZA MENJAVO IN STATUS QUO
Novaković je praktično z vsakim nastopom dokazal, da si je zaslužil tako vnovično igranje v dresu z državnim grbom kot mesto v začetni enajsterici, o slepljenju s starimi zaslugami ni bilo in ni ne duha ne sluha. Milivoje ima vse potrebne adute za nastop v udarni enajsterici in je morda celo bolj primeren zaradi pristopa slovenske izbrane vrste, kakršnega lahko pričakujemo na stadionu v Baslu. Švicarji bodo najbrž veliko napadali, Slovenci bodo bržkone pogosto stekli v hiter protinapad in ob žogah v prostor je Novaković po vsej verjetnosti še vedno najboljši, kar jih imamo. Vendar, kot rečeno, njegov primer kljub vsemu ni enak Handanovićevemu in posledično se ta dilema, pa naj je vratarski še tako podobna, od nje razlikuje.
Nova je vendarle nekoliko popustil, Nova vendarle ni brezpogojno jamstvo najboljšega mogočega prispevka v konici napada in pozivanje k uvrstitvi Berića v udarno enajsterico je povsem nekaj drugega kot pozivanje k uvrstitvi Oblaka. Pravzaprav je drug svet, argumenti za napadalsko menjavo so vsaj tako močni kot argumenti za status quo, pa čeprav bi Robert zagotovo potreboval več podpore pri napadalnih akcijah. Kakšne podpore? Na sredini igrišča je precej boljši pri zadrževanju žoge kot tekanju za njo in v tem primeru mora steči nekdo drug, medtem ko podaje, ki lahko pripeljejo do njegovih zadetkov, potrebuje občutno bližje nasprotnikovemu golu, po možnosti celo v kazenskem prostoru.
Kakorkoli, kljub temu so argumenti za njegov nastop izjemni. Predvsem so premočni, da bi tako kot proti Angliji Robert ostal brez ene same odigrane minute. Po mnenju mnogih so dovolj močni tudi za baselski nastop v začetni enajsterici. Po našem mnenju? Množina ni ustrezna, saj smo tudi mi razdeljeni. Mnenje podpisanega daje prednost 24-letniku. Zapravljena priložnost, ki bi Rapid odpeljala v ligo prvakov, gor ali dol, Berić je v tem trenutku tako zelo dober in tako zelo vroč, da bi ga avtor tega zapisa vsekakor imel v začetni postavi in se zanesel na njegovo strelsko eksplozijo.
Se pa njegovo mnenje razlikuje od mnenja kolega iz nogometne uredništva, ki razmišlja drugače in ki daje prednost igralcu, ki mu bo po vsej verjetnosti (na to kažejo tudi postavitve na treningih) dal prednost tudi Katanec. In tako naprej, kot lahko vidite v nadaljevanju in kot so mnenja zagotovo deljena tudi med vami.
EKIPINA POROTA
Andrej Miljković: BERIĆ
Napadalca je mogoče soditi po celi kopici kriterijev, zelo pomemben pa je tudi povsem nerazumski. Napadalcu včasih preprosto »gre noter«, včasih mu preprosto ne gre, čeprav ne igra nič drugače. Ob tem, da je Robert izjemen nogometaš v odlični formi, ki ga v Saint Etiennu komaj čakajo, mu v zadnjem času tudi gre noter. V Baslu ta element nujno potrebujemo.
Jure Bohorič: NOVAKOVIĆ
Zato ker je slog, ki ga goji Srečko Katanec, nekoliko bolj pisan na kožo Milivoju Novakoviću. Robert Berić je bržčas v boljši formi, toda če bi Katanec res želel iz njega izvleči kar največ, česar je Krčan sposoben, potem bi moral prilagoditi sistem igre. To pa se ne zdi najbolj verjetno. In pred takšno tekmo to tudi, roko na srce, ne bi bilo najpametnejše.
Robert Balantič: BERIĆ
Novi napadalec Saint-Etienna je v tako dobri fazi, tako vroč, na krilih tako pozitivne energije, da to vsekakor velja unovčiti. Hkrati je garač, ogromno naredi za ekipo, se žrtvuje zanjo. S svojim načinom igre utruja branilce, s čimer bi lahko pripravil teren za Milivoja Novakovića, da v zadnji tretjini dvoboja njegove sposobnosti pridejo še bolj do izraza.
Iztok Lukner: NOVAKOVIĆ
Milivoje Novaković je v teh kvalifikacijah prepričljivo najboljši strelec ekipe, ki je navajena, da igra z njim v konici napada. Res je, da je Berić v izjemni formi, a gre za preveč pomembno tekmo, da bi selektor spreminjal že utečene stvari. Poleg tega se mu je v zadnjem času veliko dogajalo na klubskem področju, kar je gotovo pustilo nekaj posledic.
Dejan Mitrović: BERIĆ
