Platforma in tekmec po meri

Če bi ob drugi zaporedni zmagi slovenska reprezentanca tudi pokazala igro, ki jo od nje pričakujemo in do kakršne si na vsak način želi priti, bi to veljalo še toliko bolj. Jutrišnja tekma v Vilni, kamor se je izbrana vrsta podala danes zjutraj, lahko na eni strani prinese vse to in na drugi strani marsikaj povsem drugačnega, zaradi česar je prelomna v praktično vsakem pogledu.

Ko je imela Slovenija nazadnje opraviti z Litvo oziroma ko je slovenski šport nazadnje imel opraviti z litovskim, se ni dobro končalo. Gotovo še niste pozabili zadnje četrtine, zgolj dveh doseženih točk in po mnenju mnogih zapravljene možnosti za zgodovinsko odličje na velikih tekmovanjih.

Toda kajpak je šlo pred dobrim mesecem za košarkarsko svetovno prvenstvo, tokrat pa gre za šport, ki v najbolj južni baltski državi pomeni neprimerno manj in v katerem bi razmerja moči med eno in drugo državo morala biti (precej) drugačna.

Če je na košarkarskem parketu Slovenija z občasnimi prebliski vedno capljala za dobitnico kar osmih kolajn na svetovnih in evropskih prvenstvih ter olimpijskih igrah, jo je na nogometnih zelenicah kmalu po dveh porazih na medsebojnih tekmah daljnega leta 1994 prehitela, ji močno pobegnila in ostala v neki drugi realnosti.

Jasno, v realnosti treh sodelovanj na velikih tekmovanjih, stalne kandidature za pojavljanje na največjih odrih in še česa, o čemer lahko v globoki senci košarke litovski nogomet le sanja. Izkušnje izpred dvajsetih let gor ali dol, na poligonu najbolj priljubljenega športa na svetu je Slovenija v primerjavi z Litvo prava velesila in trenutno stanje na lestvici naše skupine kvalifikacij za evropsko prvenstvo tega ne spremeni niti malo. Kljub vlogi gosta slovenska reprezentanca na jutrišnji tekmi mora biti favoritinja, in to nedvomno tudi je, taka vloga na takem srečanju pa je kot nalašč za preizkus realnega stanja v naši izbrani vrsti in za sodbo tako o njem kot o njej.

POGRABITI Z OBEMA ROKAMA
Gostovanje v Estoniji je bilo v vseh pogledih huda napaka na področju pristopa, organizacije igre in še česa, za kar je Srečko Katanec z varovanci plačal ceno in kar smo po tem, ko se je prah polegel, pospravili v predal. Zgodilo se je, kar se pač je, treba je bilo iti naprej. In Slovenija je šla. Predvčerajšnjim je pokazala drugačen obraz v smislu prizadevanja, zavzetosti, borbenosti in odločnosti, s čimer je ob nezanemarljivi sreči znala izkoristiti priložnost, ki jo je ponudila arogantno neodgovorna švicarska zasedba.

Seveda ob dodatku veličastne predstave Samirja Handanovića in vplivu nekaterih izredno kakovostnih posameznikov v polju na čelu z avtorjem odločilne akcije Kevinom Kamplom. Medtem pa je bil napredek v igri neprimerno manjši, od tega ne beži nihče. To smo ugotovili mi, to je videl sleherni navijač, to so priznali nogometaši in tudi selektorju Srečku Katancu je jasno, da so mehanizmi organizirane gradnje napadalnih akcij še vedno precej škripali.

Strinjati se je treba, da v tem pogledu razpored ni bil ugoden in da bi bilo na poti iskanja ekipne identitete ogromno nasprotnikov primernejših od švicarskega moštva, ki se v prvi vrsti zanaša na držanje žoge v zvezni vrsti. Morda je bilo v danih okoliščinah pričakovanje enakovrednosti na tem področju pretirano in zaradi tega je zadovoljstvo ob prej omenjenih elementih in ob posledični zmagi lahko še toliko večje. Sloveniji se je z veliko prizadevanja in z naklonjenostjo boginje Fortune izšlo na tekmi, za katero povsem realno morda še ni bila povsem pripravljena, in take uspehe je v nogometu treba pograbiti z obema rokama.

NA MIZO VSAJ VEČINO KART
Predvsem pa je za dolgoročno uspešnost treba znati na njih graditi in v tem pogledu sta jutrišnja tekma in nasprotnik na njej kot naročena. Po estonski negativni izkušnji in po švicarskem podvigu so slovenski selektor ter njegovi varovanci dobili toliko odgovorov, da je po vseh kriterijih nedvomno čas za predstavo, ki bo vsebovala tako elemente prizadevanja in borbenosti kot primerno naoljene mehanizme organizacije igre. Preprosto mora biti čas.

Po obdobju privajanja in prilagajanja na nov cikel ter še nekatere novosti mora ekipa z zelo spodobnim točkovnim izkupičkom in s ponovno okrepljeno samozavestjo biti pripravljena za to, da vzame stvari v svoje roke (oziroma noge) in položi na mizo vsaj večino tistih kart, s katerimi se želi najmanj do zadnjega boriti za uvrstitev na evropsko prvenstvo, če že ne se tudi uvrstiti nanj.

Po tem obdobju bi Slovenija morala biti pripravljena celo za kaj še bolj neugodnega od gostovanja v Vilni, zanj pa prav gotovo, v vsakem pogledu in brez izgovorov. Na neki način se zdi, kot bi se poraz v Estoniji in zmaga nad Švico izničila oziroma kot da bi njun seštevek slovensko izbrano vrsto postavil na platformo, ki je nekakšno novo izhodišče in na kateri ni mogoče ostati dlje kot do konca jutrišnjega dneva.

S te platforme je vidna pot navzgor, a če ne stopiš nanjo, se moraš umakniti v sivino dvomov, negotovosti, nesoglasij in nemira. Čeprav je kvalifikacije začela z dvema zmagama in ima tri točke več, je Litva reprezentanca, ki si jo je tudi na gostovanju treba podrediti in ki jo je treba premagati. Če si seveda želiš na omenjeno pot, če se želiš izogniti sivini in če želiš pokazati, da si pravi.