Estamos funcionando normalmiente, je pisalo na velikem plakatu, ki ga je na pred svoj vhod obesil servis vozil ameriške znamke. Ni sicer povsem jasno, kdo in zakaj bi ravno včeraj želel popravljati svojega forda, toda nek nadobudni mehanik je nastali položaj očitno ocenil kot svojo konkurenčno prednost in dal zelo jasno vedeti nekaj, kar je tako v tem brazilskem mestu kot marsikje drugje po državi izrazito izstopalo. Namreč tukaj se s tem, da deluje normalno, kar v prevodu iz portugalščine pomeni vsebina plakata, včeraj ni mogel pohvaliti nihče drug. Torek je bil videti kot nedelja in je po osnovni definiciji tega dneva to tudi bil, saj se je svet v pričakovanju polfinalnega nastopa domače izbrane vrste iz brazilskega zornega kota ustavil skorajda dobesedno. Se je pa od nedelje močno razlikoval po nekem drugem kriteriju. Medtem ko je v Braziliji za gospodov dan značilno, da so ulice pošastno prazne in da tudi najbolj poseljena okolja spominjajo na mesta duhov, so bile včeraj že od ranega jutra polne praznično razpoloženih ljudi. Ste pa lahko prepričani, da tudi po tem kriteriju na nedeljo spominja današnji dan. Da ponovno nič ne deluje normalno, da nihče ne dela in da so ulice pošastne. Svet se namreč ni le ustavil, za Brazilce se je svet sinoči podrl. Bi se že ob kakršnemkoli porazu in se je še toliko bolj ob katastrofi brez primere.
Pred tekmo je bilo mogoče čutiti vzneseno brazilsko histerijo pričakovanja boja za vstop v veliki finale, a na drugi strani tudi strah ob vsesplošnem občutku, da zdesetkana ekipa, ki že v popolni zasedbi ni zbujala kakšnega posebnega zaupanja, nalogi ne bo dorasla. Tudi ko je selektor Luiz Felipe Scolari presenetil in namesto Neymarja v ekipo postavil podobno ofenzivno naravnanega Bernarda, so bili občutki ponovno mešani. Velik del Brazilcev je kljub zgražanju v skrajno obrambni taktiki videl največjo priložnost svoje ekipe, hkrati pa ni mogel iz svoje kože in je z navdušenjem pozdravil mladega talenta. A kar se je navijačem na začetku tekme zdelo tako pomembno, je rekordno hitro postalo absurden podatek z vrednostjo nič. Če so namreč Brazilci začeli spodobno, morda celo obetavno, so se že v 11. minuti znašli v rezultatskem zaostanku. Če je bil ta v mejah normalnega in če je še obljubljal vse kaj drugega kot ponižujoče gledališče absurda, pa se je med 23. in 29. minuto zgodilo nekaj, o čemer bodo govorile vse generacije do konca časa. Miroslav Klose, Toni Kroos dvakrat in Sami Khedira so v tem obdobju zadeli za neverjetnih 5:0 in naredili precej več kot le odločili tekmo, določili finalista ter preostanek obračuna vključno z zadetkoma Andreja Schürrleja ter (ne)častnim golom Oscarja spremenili v groteskno formalnost. Največje sanje v zgodovini nogometa so poteptali na način, ki je za vedno spremenil Brazilijo, svetovno prvenstvo in ta šport. Na način, ob čemer je celo Klosejev strelski rekord precej manjša, pa čeprav neizmerno velika stvar.
