Za vami je prvi pravi premor, odkar ste postali trener Olimpije - predolg, prekratek?
Idealen. Ne bom lagal, bil je koristen. Za oddih, za nekaj druženja z družino in prijatelji, pa tudi za delo. Fantom smo privoščili nekaj počitka brez treningov, a smo hkrati že načrtovali urnik za naslednje dni in razmišljali o naslednjih tekmah. Nogometa nikoli zares ne odklopiš.
Bi si pa najbrž želeli, da bi se vrnili v Slovenijo, kakršno ste zapustili pred premorom. Poletje se poslavlja, kot Španec ste sončnih dni in visokih temperatur vajeni še nekoliko bolj. Jih boste pogrešali?
Ne bom, iskreno. Tudi poletje ima pozitivne in negativne plati. Nekajkrat smo na lastni koži izkusili, kako zahtevno je igrati na vročini. S tem smo se ukvarjali predvsem v pripravljalnem obdobju, ko so treningi najbolj zahtevni. Zdaj se razmere spreminjajo in na nas je, da se prilagodimo. Na dež, na mraz … To je nekaj normalnega, zato ne pričakujem težav.
Tukaj ste dobre tri mesece, natanko 100 dni mineva od uradne najave vašega prihoda. Kako dobro ste se v tem času uspeli privaditi na življenje v Ljubljani?
Mislim, da vsem novincem v strokovnem štabu to uspeva kar dobro. V prvi vrsti zaradi ljudi tukaj v Ljubljani in ljudi v klubu. Od prvega dne čutimo podporo, vsi so pripravljeni pomagati. Na drugi strani smo tudi mi odprti, sem smo prišli predvsem motivirani, da skupaj spišemo uspešno zgodbo. Energija je izrazito pozitivna in potem je vse lažje.
Po sedmih prvenstvenih tekmah ste dodobra začutili tudi slovenski nogomet. Vas je karkoli presenetilo?
Najprej naj povem, da sem o slovenskem nogometu že preden sem sprejel odločitev in pripotoval sem, slišal veliko dobrega. Največ zaradi reprezentance, ki v zadnjih letih niza odlične rezultate in se je v takšni luči pokazala tudi na Euru. Kar me je morda nekoliko presenetilo, so bile majhne razlike v kulturi. Prihajam iz Španije. Dejstvo je, da so naše glave, ko pride do nogometa, vroče. Precej bolj vroče kot vaše. Vi to sprejemate bolj mirno, tudi bolj vljudno, če želite. Med evropskim prvenstvom sem bil v središču Ljubljane, kjer se je na velikem zaslonu predvajal prenos tekem Slovenije. Zanimivo mi je bilo spremljati, kako mirno je tekmo spremljala večina ljudi. Ne predstavljam si, da bi v Španiji med prenosom takšne tekme na trgu naletel na tako mirne, prijazne in vljudne ljudi.
Večji del mladosti ste preživeli v Getafeju, predmestju Madrida. Kako se tisto okolje primerja s tukajšnjim?
Getafe je manjši od Ljubljane. To mesto bi lažje primerjal z La Coruno, populacija je približno enaka. Seveda je precej drugače, ker je Ljubljana prestolnica in tudi lokacijsko svojim prebivalcem odpira številna vrata. Vse to prinaša bogatost v smislu številnih različnih kultur, ki se tukaj srečujejo. La Coruna je precej bolj izolirana, ampak zdi se mi, da so ljudje podobni in da znajo biti gostoljubni. Zato sem vedno pravil, da je tisto moj drugi dom in enak občutek dobivam tudi tukaj. Pomaga seveda tudi to, da v Sloveniji cenite šport in športnike. Ne manjka vam svetovnih zvezd.
Zaradi pečata, ki ga je pustil v vašem Madridu, najbrž ne bomo zgrešili, če rečemo, da ciljate na Luko Dončića?
Ne boste. Nor sem na šport, ko sem bil mlad, sem se preizkusil v veliko disciplinah. Tenis, košarka, ragbi, kolesarstvo. V naši soseski je bilo na neki točki na sporedu vse. Nismo imeli luksuza, ki ga ima današnja mladina - ni bilo spleta in pametnih telefonov, preko katerih bi lahko spremljali vse možne prenose in posnetke. Najboljši način, da začutiš nek šport, je bil ta, da si se ga preprosto lotil. Če se vrnem na Luko, seveda ga spremljam že od dni, ko je nosil dres Reala. In pri tem nisem sam - mojega sina bi uvrstil med deset najbolj gorečih navijačev Luke Dončića. Na svetu, ne le v Španiji. Pred časom sva si v Orlandu ogledala tekmo med Dallasom in Orlandom, to je bila velika želja.
Obeh?
Obeh!
Vas je sin zato še kaj bolj spodbujal, da sprejmete ponudbo iz Slovenije?
