Poraz z 0:6 z Olimpijo je razkril vse slabosti Štajercev v letošnji sezoni. Saj ne, da je tako visok poraz sam po sebi kakšna katastrofa. Ni, takšni – pa tudi višji – porazi se zgodijo. Pride dan, ko ti ne gre nič od nog, nasprotnik pa prikaže sanjsko predstavo. Če bi se to zgodilo v Stožicah, potem razlogov za alarm na Areni Petrol še ne bi bilo.
Toda nekako prevladuje občutek, da so zmaji na svojem stadionu prikazali vso svojo moč, grofje pa razkrili vse svoje slabosti, ki jih lahko pred nadaljevanjem prvenstva pošteno skrbijo. Slabosti, ki niso zlahka rešljive. Še posebej zdaj, ko je do konca prestopnega roka ostalo še pet dni.
Celjani so bili v prejšnji sezoni največje pozitivno presenečenje. Navduševali so s svojo mladostjo, drznostjo, napadalno igro, kar jim je na koncu prineslo naslov državnega, pa tudi pokalnega podprvaka. Iz kroga v krog so imeli zaradi svoje filozofije več privržencev, tudi obisk na tribunah se je večal. Hkrati so imeli v svojih vrstah tudi najboljšega posameznika prvenstva, Benjamina Verbiča, ki se je uveljavil kot eden največjih talentov slovenskega nogometa, hkrati si je s svojimi dobrimi predstavami v dresu Celja najprej prislužil vpoklic v slovensko reprezentanco, potem pa še ob koncu sezone prestop v tujino, k danskemu velikanu Københavnu. V letošnji sezoni je bil majhen padec kakovosti v igri pričakovan, za klub, kakršen je Celje, je izguba prve violine velik udarec, a nihče si ni mogel niti predstavljati, da bo orkester Simona Rožmana tako neuglašen, da ga ne bodo mogli poslušati niti naglušni ljudje.
KO STRADIVARIJEVO VIOLINO ZAMENJA POLOMLJENA
Toda v tem trenutku je v tretjem največjem mestu v Sloveniji vse skupaj tako zelo neuglašeno, da bolijo ušesa. Za to pa ne gre kriviti samo trenerja. Še več, zdi se, da je Rožman za slab začetek sezone še najmanj kriv. Pa da ne bo pomote, tudi on nosi svoj del krivde. Če je najmlajši strateg v prvi ligi v prejšnji sezoni s svojimi varovanci uspel navduševati ob igranju pete Beethovnove simfonije, letos orkester ne more pravilno odigrati niti popularne otroške pesmi Marko skače. Jasno, če vrhunsko Stradivarijevo violino zamenja polomljena violina brez dveh strun, je težko pričakovati nekakšno uglašenost. In če gre soditi po prvih sedmih krogih, potem imajo v Celju precej glasbil, ki so prej za odpad kot karkoli drugega.
Jasno je, da Celjani ne morejo vsako leto v člansko moštvo "lansirati" novega Verbiča in da so poskušali narediti vse, da na tržišču najdejo dostojno zamenjavo zanj. Pa ne samo zanj, temveč za še nekaj pomembnih nogometašev, ki so zapustili klub. In z Ivanom Firerjem, ki so ga pripeljali iz velenjskega Rudarja, niso naredili napake. Izkušeni napadalec je že na začetku sezone pokazal, da bo za Štajerce pomenil okrepitev v pravem pomenu besede. Tudi prihod Jureta Travnerja ni sporen, otrok Celja v tem trenutku pač ni imel kluba, na Areni Petrol so videli možnost za vzajemno pomoč in z veseljem so z njim podpisali pogodbo. Tu pa se nekako že ustavi. Dobro, prihod Ivana Hosmana je nekako še razumljiv, saj se je poškodoval prvi čuvaj mreže Matic Kotnik, poraja pa se vprašanje, zakaj so Štajerci v klub pripeljali še številne druge novince.
TUJCI NISO POKAZALI ŠE NIČESAR
Mihovil Jeronim Klapan, ki je med novinci do zdaj dobil največ priložnosti, ni pokazal še nič omembe vrednega. Na sedmih tekmah je na svoj konto vpisal eno asistenco (proti Zavrču), toda pripeljan je bil, da bi bil motor celjske igre, da bi razigraval soigralce, kar pa v tem trenutku počne zelo slabo. Ob Klapanu je iz Rijeke v Celje prišel še en Hrvat, Matej Mršić, ki je do zdaj v prvenstvu na štirih tekmah zbral le 93 minut na zelenici, pri čemer ni storil nič omembe vrednega.
Na Areno Petrol se je preselil tudi Srb Milan Spremo, ki je do zdaj pokazal vse kaj drugega kot to, da je "spreman" (pripravljen; prevod iz srbščine) za igranje v slovenski prvi ligi. Karlo Težak, za katerega se je govorilo, da bo izjemno pomemben člen Štajercev, je začel samo štiri tekme, trikrat je prišel v igro s klopi, do zdaj pa se je v statistiko vpisal samo z rumenim kartonom. Tukaj je še portugalski krilni napadalec Erico, ki je na svojem debiju sicer odigral zelo dobro in Gorici zabil tudi gol, toda potem je šla njegova krivulja strmo navzdol. Na zadnji tekmi proti Olimpiji je bil tako povsem neviden, nič bolje pa se niso odrezali niti preostali novinci, ki so dobili priložnost.
Še najbolj je verjetno "blestel" Ramon Soria, ki sicer ni novinec, kajti v Celje se je preselil že pozimi, a tudi pri Špancu se poraja vprašanje, kaj za vraga so Celjani videli v njem, da so ga pripeljali v svoje vrste. Soria je bil namreč – kot že ničkolikokrat poprej – videti smešen v dvobojih. Tako s Hentyjem, ki je mimo njega švignil, kdaj se mu je zljubilo, kot s Šporarjem, ki ga je enkrat v dvoboju na moč poslal na tla in mu zabil gol. Tu pa se komedija, ki jo je na zadnji tekmi uprizoril Španec, ne konča. Pri prvem zadetku je sam od sebe padel pri predložku Mimouna, še nekaj njegovih posredovanj pa je prisililo Rožmana, da se prijel za glavo.
"Filozofija kluba je znana: uveljavljanje mladih igralcev. Dejstvo je, da je v Sloveniji totalno nesorazmerje med klubi, kar zadeva plačilno politiko. Nekdo, ki ima eno enoto, se ne more primerjati z nekom, ki lahko ponudi deset enot. Temu primerni so tudi igralci, ki si želijo igrati za eno enoto. Če pogledate strukturo naše ekipe, da že ves čas igrajo 16-, 17- in 18-letniki … Želje vseh trenerjev so takšne, da bi si želeli v ekipi Hentyje, Šporarje in tako naprej. Toda preprosto je denar, ki se vloži, maksimalno racionalno porabljen. Če smo bili lani deveti po proračunu, se letos nismo dvignili. Lani smo bili hit zaradi sloga igre, zaradi posameznikov. Letos nismo več neznanka, ekipe, ki so trenutno v vrhu, so zagotovo igralsko kvalitetnejše kot mi," je po tekmi z zmaji dejal Rožman.
In dodal: "V kadru 21 igralcev imamo pet mladincev, kar pomeni, da ko se začne šola, mi ne moremo trenirati z enajstimi in vključiti še petih mladincev. Mi, če se lahko tako izrazim, delovno silo potrebujemo, tisto, ki je na voljo, ki je bila skavtirana. Verjetno smo se pri nekaterih igralcih zmotili, ampak vseeno. Dajmo jim čas. Vsi, ki so prišli, so zelo mladi, videli pa bomo čez pol leta, kakšne bodo nadaljnje poteze."
Po teh besedah in predvsem po govorici telesa ter obrazni mimiki je bilo bolj ali manj jasno, da strateg Celja z okrepitvami ni zadovoljen, vprašanje pa je seveda, koliko je imel sploh besede pri sestavljanju ekipe. Vseeno se zdi, da bi Celjani morali nadaljevati svojo filozofijo in uveljavljati svoje, domače igralce. Tudi za ceno rezultata. Tako ali tako je v tem trenutku povsem vseeno, ali v prvi enajsterici igra Spremo, Erico, Soria, Mršić ali kdo od doma uveljavljenih nogometašev. Še več, domačini bi verjetno za dres svojega kluba dali več, kot to dajejo tujci vprašljive kvalitete.
