Zakaj Slovenija in Olimpija? Slovensko tržišče ni prav veliko, vi pa ste poslovnež, ki navsezadnje želi v poslu ustvariti dobiček. Kje je tu vaš poslovni interes?
V Slovenijo sem prišel iz države, kjer je nogomet res nekaj posebnega. Anglija je glede nogometa izjemna dežela. Vsi trije klubi, ki sem jih vodil v Angliji, so imeli, ko sem prišel, velike težave. Ampak pri delu v teh klubih sem izkusil nekaj res lepih stvari, ki jih nikoli ne bom pozabil. Navijači in na splošno javnost v mestih, v katerih sem bil, so me zelo lepo sprejeli. To je bil izjemno lep del mojega življenja in udejstvovanja v nogometu. Da bi bili v nogometu uspešni, morate imeti dve stvari: najprej srce, da imate lahko nogomet radi, kot drugo pa morate imeti glavo za posel. Eno brez drugega ne gre. Ne gre, če samo mečete denar v klub, stojite tam in upate, da bo kaj iz tega. Morate imeti svoj poslovni načrt s klubom in morate ga poskusiti uresničiti.
Meni je najbolj pomembno, da se ob koncu dneva lahko pogledam v ogledalo, da sem zadovoljen sam s seboj, da sem jaz naredil to kar je prav.
Zakaj Olimpija, zakaj Ljubljana? Bili ste v Kopru, pa zgodbe niste končali tako, kot bi vsi želeli.
Res je, bil sem v Kopru. Ko sem bil še v Portsmouthu, je do mene prišel župan Kopra Boris Popović, ki ga je pripeljal Mladen Rudonja, ta pa je takrat igral za moj klub. Popović je prišel, da se z menoj spozna, in sem ga seveda zelo lepo sprejel ter ga peljal tudi k županu, kjer je lahko videl tudi plaketo zame, ko sem postal častni občan Portsmoutha. Veliko sva se pogovarjala in pojasnil sem mu svojo vizijo dela v nogometu. Potem mi je župan Kopra dejal, da bodo na slovenski Obali v tistem trenutku zelo zanimive investicije, povezane z nogometom. Takrat se je začel graditi novi stadion, Popović pa je želel, da bi šel v korak s tem tudi klub, ki pa ni bil v najboljšem stanju. Imeli so velike težave. To je bilo marca, ko je zveza zahtevala finančna poročila za licenciranje za naslednjo sezono. Potem sem šel v Koper, poravnal račune in v naslednjih dveh letih smo delali res dobro. Zelo sem ponosen na to, kar sem naredil v Kopru. V dveh letih smo osvojili dve pokalni lovoriki, česar ta klub prej ni imel. Ko sem odšel iz kluba, je bil Koper na prvem mestu na lestvici, v klubu so bili dobri igralci. Nekaj od teh igralcev, ki so bili pri meni v Kopru, jih še danes igra v Mariboru. Ko sem odšel iz Kopra, sem klub zapustil s pozitivnim stanjem na računu – okoli pol milijona plusa je bilo. Potem sem moral oditi iz Kopra. V prvi vrsti mi je bilo zelo težko usklajevati obveznosti v Angliji in na slovenski Obali, saj nisem človek, ki bi stvari delal na pol. Poleg tega pa v Kopru niso naredili tega, kar so mi obljubili. Kljub vsemu pa sem klub zapustil na lep način. Iskreno povedano, pa samega sebe nisem več videl v Kopru. Res je, da je bilo ob mojem odhodu zapisano, da mi klub dolguje 2,4 milijona evrov, vendar takrat nisem zahteval ničesar. Šele po nekaj letih, ko sem videl, da se v klubu sploh ne odzivajo in se ne zmenijo za to, da bi se pogovarjali z menoj, sem se odločil, da mi morajo kljub vsemu nekaj vrniti. Odpisal sem večino dolga in zapisal, da mi morajo vrniti 700 tisoč evrov v obrokih po štiri tisoč evrov na mesec. Strinjali se boste, da sem bil več kot prizanesljiv in pošten. Zame je najpomembneje, da se ob koncu dneva lahko pogledam v ogledalo in sem zadovoljen sam s seboj, ker sem naredil to, kar je prav. Drugi pa naj me ocenjujejo, kakor hočejo. S svoje strani sem naredil vse, kar je bilo mogoče. Ničesar ne bi mogel napraviti bolje.
Zdaj pa Olimpija.
Vedno sem rad prihajal v Ljubljano, pa tudi pogosto, saj sem v Kopru veliko denarja vložil v nepremičnine in v nekaj drugih stvari. Z nepremičninami v Kopru se je nekaj zapletlo, kar pa ni bila nikogaršnja napaka. Nepremičnina, ki sem jo kupil, bi morala iti v likvidacijo. Vložil sem veliko denarja, da sem dobil vso potrebno dokumentacijo in naredil projekt. Takrat bi morala neka italijanska družba to zemljo kupiti, toda ko so nekdanji lastniki videli, po kakšni ceni bi jaz zemljo prodal, so se začele težave. Začeli so se spori med njimi in potem so zaradi tega meni blokirali zemljišče. Kljub vsemu pa sem še vedno prihajal v Slovenijo, Koper, Ljubljano. Nisem človek, ki bi se jezil ali bil zamerljiv, saj sam sebi rečem, da bo na koncu tako ali tako vse v redu. Ob strani pa sem, ko sem bil v Kopru, seveda spremljal tudi Olimpijo. Celo pomagal sem ji. Navdušen pa sem bil nad peterico ali šesterico igralcev, ki so pripeljali klub iz pete lige v drugo, in to takrat, ko je bilo najhuje. Najtežje. In niso dobili nobenega plačila. To je bilo zame nekaj neverjetnega. Moral sem jim čestitati za to. Ko so prišli v drugo ligo, so potrebovali denar. Prišli so do mene in pomagal sem jim z nekaj denarja. To mi je bilo v veselje. Takrat sem se spoznal tudi z Izetom Rastoderjem.
Je bil to vaš prvi stik s tedanjim predsednikom Olimpije?
Rudonja, Miran Pavlin in še nekaj drugih so ga pripeljali do mene. Z zasebnim letalom so prišli k meni v Leicester. Potem sem jim malo razkazal mesto in nogometno akademijo, ki je najboljša v angleški drugi ligi in ena najboljših v Angliji. Videli so, kako je vse skupaj urejeno, in dejal sem jim, da bi lahko nekega dne to naredili v Ljubljani, z Olimpijo. Rastoder je bil nad tem navdušen. Potem sva se s predsednikom Olimpije pogosto videvala in v zadnjih dveh letih mi je pogosto dejal, da želi oditi iz Olimpije, ampak naj se mu najprej vrnejo dolgovi. Takrat je bilo to med dvema in tremi milijoni evrov. Mislim, da je treba Izeta spoštovati oziroma mu izkazati hvaležnost za to, kar je storil z Olimpijo. Pomagal je klubu, da je prišel v prvo ligo, in jo tu obdržal pet ali šest sezon. To moramo spoštovati in to vedno poudarjam.
Osebno sem popolnoma prepričan, da bom z Olimpijo naredil to, kar sem si zamislil in to je to, kar si Olimpija, kot velik klub, tudi zasluži.
Dolgo ste delovali v angleškem nogometu.
Po 16 letih dela v angleškem nogometu sem se ga malce naveličal, utrudil sem se. Klube, ki so bili pred bankrotom, sem pripeljal stopnico višje, jih stabiliziral in jih potem dal v prave roke. Kot veste, sem Portsmouth pripeljal v premier ligo in ga potem prodal dobremu človeku, ki pa je dve leti kasneje naredil nekaj neumnosti, česar seveda nisem mogel več nadzorovati. Podobno je bilo z Leicestrom in Sheffield Wednesdayjem. V Angliji ljudje in mesto res živijo z nogometnim klubom. Povsem drugače kot v ZDA. V Angliji sem se potem malce utrudil. Že po Leicestru sem hotel oditi iz angleškega nogometa, a se nisem mogel upreti Sheffieldu, klubu velikega imena in tradicije. Sheffield bi moral, ko sem tja prišel jaz, čez dva tedna v bankrot. Šel sem na davčno upravo in se dogovoril glede poplačila dolga. Potem sem pač delal še v tem klubu, ves čas pa sem z enim očesom budno spremljal Olimpijo.
Velika razlika je med nogometno Anglijo in nogometno Slovenijo.
Seveda je, ampak ... Zame je pomembna kakovost življenja oziroma standard, ki ga želim živeti. Pri takem življenjskem slogu želim delati to, kar hočem. In pri svojem delu želim biti vedno uspešen, ne pa da samo mečem denar stran. Popolnoma sem prepričan, da bom z Olimpijo naredil to, kar sem si zamislil, in to je to, kar si Olimpija kot velik klub tudi zasluži. Glavno mesto države si zasluži imeti vrhunski nogomet. Pa ne samo nogometa, temveč tudi klub z vsem, kar spada zraven. Otroci v Ljubljani morajo igralce občudovati in si želeti, da bi nekoč igrali v tem klubu. Prav tako morajo biti ponosni tudi njihovi starši. Klub mora biti mestu v ponos, da narišemo nasmeh na obraz vsem, ki imajo v Ljubljani radi nogomet. Ko sem bil mlad, je od slovenskega nogometa obstajala samo Olimpija. Ob tem pa seveda vse spoštovanje do Maribora in vsega, kar je naredil ter dosegel določeno raven slovenskega nogometa tudi v Evropi. Toda Maribor potrebuje močno Olimpijo in Olimpija potrebuje močan Maribor. Moj cilj in moja naloga je tudi, da se dvigne ugled in raven slovenskega nogometa tudi v Evropi. Vse skupaj je povezano. Pri Olimpiji, kakršno želim jaz, ni samo to, da premagamo Maribor na derbiju, da smo prvi, drugi ali tretji v ligi. V Ljubljani sem si zadal dolgoročno nalogo, ki jo bom izpolnil.
Prej ste rekli, da morate imeti nogomet v srcu, če se želite ukvarjati z njim. Od kod vam ljubezen do nogometa?
Od malega. V mojem rodnem Novem Sadu sta bila dva odlična nogometaša, Vujadin Boškov in Toza Veselinović. Ko sta izgubila denar pri kartah ali ga zapravila na zabavah, sta prišla do mojega očeta in si denar izposodila pri njem. Oče je vedel za mojo željo, da postanem nogometaš, vendar mi je dejal: 'Ti, da boš tak. Ne boš tak!' Nogomet takrat še ni bil tako resna igra, kot je danes. Oče je hotel, da postanem inženir, kar mu je tudi uspelo. Meni pa ni uspelo postati dober nogometaš. Igral sem sicer za Novi Sad in v mladinski ekipi Vojvodine. Potem ko sem odšel v ZDA, sem tudi tam igral nogomet. Moja težava je bila v tem, da sem bil več na klopi kot na igrišču. Veste, zakaj? Ker trenerji niso vedeli, kaj delajo. Od malih nog sem bežal od doma, da bi igral nogomet. Tudi šolo sem včasih zanemaril. Ko sem prišel domov, me je oče vprašal, kako je bilo v šoli, pa sem mu odgovoril 'Dobro', kolena pa sem imel vsa zelena od trave. Nogomet sem imel preprosto rad. Kdaj pa kdaj sem jih zaradi nogometa tudi dobil.
Kot veste, sem državljan ZDA in 40 let sem v tej veliki državi vodil različna podjetja. Bil sem tudi podpredsednik nogometne zveze ZDA in med ustanovitelji profesionalne nogometne lige. Rad imam ZDA, ker so mi omogočile, da sem ustvaril vse, kar sem si zamislil. Trdo sem garal in bil predan poslu. Toda vedno je bilo malo nostalgije po domu, predvsem Evropi. Skozi nogomet. Moje prvo podjetje je bilo Lika Corporation, saj sem rojen v Liki. V tem podjetju smo potem ustanovili tudi nogometni klub, saj sem nogomet preprosto potreboval, da sem vsaj malo potešil nostalgijo po Evropi. Vedno pa sem si želel, da bi iz nogometa naredil tudi posel. Potem smo ustanovili profesionalno ligo in ... George Best je bil moj najboljši prijatelj, bil je moj igralec. Deset let sem bil v ligi ZDA, potem pa me je pritegnila Evropa. Moje podjetje je imelo podružnice po vsej Evropi in tako sem večkrat potoval sem. Nekega dne sem odšel v Belgijo, k prijatelju, ki mi je govoril, da ima Standard Liege velike težave zaradi nekih nepravilnosti. Pa sem ostal tam, prevzel klub in bil dve leti njegov predsednik. Potem me je pot vodila v Nico, s katero sem osvojil francoski pokal, kar je bil velik uspeh za klub. Povsod, kamor sem šel, v katerikoli klub, mi je bil to izziv in vedno sem vedel, kaj hočem narediti in kaj delam. Nisem odšel, dokler nisem za seboj pustil urejenega okolja. Ko sem prihajal v klube, sem navijačem vedno govoril: 'Tu se nisem rodil in tu tudi ne bom umrl. Nekega dne bom od vas odšel, toda ob odhodu vam bom pustil klub v veliko boljšem stanju, kot sem ga dobil jaz.'
V Ljubljani sem si zadal dolgoročno nalogo, ki jo bom izpolnil.
Še vedno ne vemo natančno, zakaj ste se odločili za Olimpijo.
V Sloveniji sem želel ostati dlje, ne pa prihajati samo za dva ali tri dni. Odločil sem se, da bom naslednja tri ali štiri leta preživel v Sloveniji. V Portorožu imam poletno stanovanje, v Ljubljani si bom kupil kakšno stanovanje in se potem posvetil svojemu poslu tu – Nogometnemu klubu Olimpija. To bo zame užitek. Ne razumite me narobe. To ni nespoštovanje do tega, kar je bilo v preteklosti, ampak Olimpija 20 let ni osvojila lovorike. Olimpiji moramo vrniti ponos in ime. Da bo spet ugleden klub v regiji, ne samo v Sloveniji. Narediti moramo infrastrukturo, urediti šole za mlade ... Da bodo ljudje iz Srbije, Hrvaške in od drugod razmišljali o tem, da bi svoje otroke poslali igrat v Olimpijo. Klub mora postati trajna dobrina vseh. Sestaviti moramo mlado ekipo igralcev med 19. in 23. letom in ji dodati le tri ali štiri izkušene igralce. Zadaj pa morajo prihajati mladi in trkati na vrata prve ekipe.
Kako je bilo s Šporarjem?
Trdo smo se borili, da ga obdržimo v klubu. Pri njem je bilo preveč različnih vplivov. Ko bo odšel, bo odšel v pravi klub. Ampak, vse ob svojem času
Ste z Rastoderjem poravnali vse obveznosti?
Da, bilo je nekaj več kot štiri milijone evrov. Še danes sem sedel v njegovi pisarni. Vidite, še pisarne nimamo. Veliko je treba storiti v Olimpiji. Klub, kot je Olimpija, mora imeti takšne stvari urejene. Mora se vedeti, kje spi mačka in kje spi pes. Vzpostaviti je treba red in disciplino. Kot sem rekel, Izeta spoštujem in sva prijatelja. Mislim, da je naredil pravilno stvar, da je klub predal meni. Srečen in zadovoljen bo, da bo njegova Olimpija odšla v neko novo ero. Enako bo, kot bom nekoč odšel jaz. Bolje sicer moj naslednik ne bo mogel delati, bo pa lahko vsaj vzdrževal določeno stanje.
Ste se z županom Zoranom Jankovićem dogovorili vse?
Da. Imamo desetletno koncesijo in dobili bomo dve ali morda celo tri igrišča, eno od teh ob stadionu. Pogovarjamo se tudi, da bi dobili zgradbo znotraj objekta ter tam uredili slačilnice in vse potrebno. Župan ima zelo rad šport in rad pomaga, toda ima samo eno težavo – rad bi zmagal na vsaki tekmi. Mislim, da bova dobro sodelovala. Jaz bom profesionalno izpeljal vse, kar se bova dogovorila.
Tu se nisem rodil in tu tudi ne bom umrl. Nekega dne bom od vas odšel, toda ob odhodu bom vam pustil klub v veliko boljšem stanju kot sem ga dobil jaz.
Kakšni so vaši odnosi z nogometno zvezo?
Zelo pozitivne sestanke in odnose imamo z nogometno zvezo oziroma njenim predsednikom Aleksandrom Čeferinom. On je zame prva liga, kot človek in kot nogometni delavec. Naredil bom vse, da bo lahko ponosen na to, da bo imel v svoji zvezi klub, kot je Olimpija. Sem vam zdaj pojasnil, zakaj Slovenija in Olimpija? Da užitek in odgovornost povežem s kakovostjo življenja. Vseeno je lepo iti v Portorož, ko ste v Sloveniji. Sem neke vrste zidar.
No, ste inženir.
Ne spominjajte me na to! (smeh) In še nekaj me je vleklo v Slovenijo. Ko sem bil otrok, je očeta obiskoval prijatelj iz Ilirske Bistrice, ki je bil z njim v ujetništvu v Avstriji. Oče mi je po tem, ko sem prevzel delavnico in začel ustvarjati velik posel, rekel: 'Sin, če nočeš v tujino, pojdi vsaj v Slovenijo!' Za nas je bila takrat Slovenija zahodni svet. Nikoli nisem delal nobenega posla v Srbiji, pa ne zato, ker je ne bi imel rad kot svojo domovino, ampak zato, ker sem sprejel malce drugačno kulturo. Pa sem si rekel, da če bom delal v Sloveniji, bom vseeno dal nekaj prostoru, kjer smo nekoč živeli skupaj. Zavezal sem se, da bom v naslednjih treh ali štirih letih iz Olimpije naredil nekaj takega, kar na tem prostoru še ni bilo narejeno.
To bi bilo narobe, škodljivo za klub. To ne bi bilo zdravo. Letos bom porabil veliko denarja za klub. Veliko več, kot znaša proračun klubov v prvi ligi, razen Maribora. Toda denarja ne bom metal stran. Porabil ga bom za prave stvari. Narediti je treba ekipo, saj nimam časa za čakanje na uspeh. Toda ne bom delal samo na površinskih zadevah. Če delate pravo hišo, stanovanje, morate imeti trdne temelje. Igralci, ki jih hočemo pripeljati v klub, morajo imeti prihodnost, ne pa da so to odsluženi igralci, ki so spustili svojo ceno. Vrednost ekipe se na igrišču ne bo videla pred koncem septembra. Za prvo ekipo moramo pripeljati še tri ali štiri nove igralce. Potem se morajo ti igralci še ujeti z ekipo, tako da se bo prava vrednost moštva pokazala šele v drugi polovici septembra. Medtem pa moramo držati korak z vsemi. Človek, ki sem ga zaposlil, obvlada svoje delo, to se že vidi.
Ste namenoma vzeli slovenskega trenerja? Je bilo pomembno, da je Slovenec?
To niti ni bilo tako pomembno, toda če imam na razpolago dva enako kakovostna trenerja, bom raje vzel slovenskega. Mi delamo v Sloveniji. Če bi živel v Rimu, bi delal tako, kot delajo Rimljani. V Sloveniji pa nisem mogel najti drugega Ranka Stojića, ki ima za seboj dolgoletno delo tako nogometaša kot agenta. Bil je tudi predsednik kluba v sistemu, ki je podoben temu tukaj. Vemo, da Olimpija ni zasebni klub, ampak društvo. V tem pogledu se bom še najtežje znašel, saj sem bil navajen vloge absolutnega šefa. Vedno sem okoli sebe sestavil ekipo, v kateri ima vsak posameznik svojo nalogo, ki jo mora opraviti po najboljših močeh, jaz pa sem tisti, ki izbira ljudi za ekipo.
Da bi ljudje iz Srbije, Hrvaške in od drugod razmišljali o tem, da bi svoje otroke dali igrat v Olimpijo.
Ste z ljudmi v Olimpiji zadovoljni?
Vedno je prostor za izboljšavo, vendar je še prezgodaj za prave ocene. Pomembno pa je, da gremo v pravo smer. Ogromno stvari je treba narediti, predvsem glede infrastrukture. Stojić si izjemno želi slediti mojim idejam in jih poskuša uresničiti. Trener Marijan Pušnik ima izkušnje in znanje.
Govorilo se je, da bosta pri Olimpiji tudi Rudonja in Pavlin.
Ne morem govoriti s Pavlinom, dokler je član Maribora. To ne bi bilo pošteno do tekmecev. Rudonji sem povedal, da za mesto direktorja nima dovolj izkušenj. Bil je odličen igralec, nekaj časa je bil v Kopru. Ne morem nekomu naložiti velike odgovornosti in nato čakati, da bi videl, kaj bo naredil. Nimam časa za to. Potem bi moral preveč hitro menjati ljudi, česar pa ne maram. Želim stabilen klub, ki ima na pravih položajih zanesljive ljudi. Vseeno želim, da bi se Mladen vključil v delo kluba, tako kot Sebastjan Cimerotič.
Se vmešavate v delo trenerja? Pridete do Pušnika in mu rečete, kdo mora igrati?
Ne, ne. Tega seveda ne morem delati. Tega nisem počel v nobenem klubu do zdaj in ne bom niti zdaj. Popolnoma zaupam človekoma, ki to počneta – športnemu direktorju in trenerju.
Rastoderju so zamerili ravno to.
Obkrožil se je z napačnimi ljudmi, ki so mu dajali slabe nasvete. Potem je enkrat poslušal enega, drugič spet drugega, poleg tega pa se ni spoznal na nogomet. Pač ni imel izkušenj. In to ga je peljalo iz zagate v zagato, na koncu pa se iz tega ni izcimilo nič dobrega.
Zadal sem si obvezo, da bom v naslednjih treh ali štirih letih naredil iz Olimpije nekaj takega, kar na teh prostorih še ni bilo narejeno.
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z Jocem Pečečnikom v Interblocku.
Da. Njegovega primera sicer ne poznam, sem pa Izeta večkrat vprašal, zakaj me ni poklical in vprašal za mnenje. Dobri ljudje so poceni, četudi so dragi. Najdražji so poceni slabi ljudje. Vsak evro, ki ga daš, je preveč, poleg tega pa je vzel mesto nekomu, ki je sposoben in bi v tem času v poslu naredil veliko dobrega. To je drago, ker ni bilo dodane vrednosti. Denar ni nikoli drag, v pravih rokah je vedno poceni. Skrivnost mojega uspeha v ZDA je bila, da sem znal izbrati prave ljudi. Če zaposlim finančnega direktorja, pričakujem, da o financah ve več kot jaz, saj ga drugače ne potrebujem. Lastnik mora imeti idejo, načrt in smer, ljudje, ki si jih izbral, pa morajo to uresničiti.
Da ne boste mislili, da o njem nisem razmišljal. Klical ga nisem nikoli, sem pa o tem razmišljal (smeh). Toda potem bi moral vsem preveč pojasnjevati, pa sem si rekel: Ne, tokrat ne (smeh)! Kapo dol pred Zlatkom. Naredil je velik posel. Osebno ga sicer ne poznam, a srečal sem ga na neki reprezentančni tekmi.
Se lahko v Sloveniji ob nogometu dela tudi posel, tako kot v tujini?
V Sloveniji morate biti najprej zelo uspešni, šele potem lahko širite poslovni del.
Kako boste povrnili denar, ki ga boste investirali v klub?
Najprej moram narediti uspeh. Moramo priti v evropske pokale in narediti nekaj takega, kar je naredil Marbor. Potem pride tudi finančna moč. Se pa da tudi v Sloveniji iz nogometa delati posel. Pri Olimpiji pa nimamo niti kioska, v katerem bi prodajali zeleno-bele drese. Nimamo nobenih marketinških aktivnosti ali kaj podobnega. Vse to moramo še narediti. V središču mesta nimamo lokala z imenom Olimpija, kamor bi prihajali navijači. Čaka nas še veliko stvari, da naredimo klub, ki bi lahko vzdrževal samega sebe.
Letos bom porabil veliko denarja za klub. Veliko več kot je proračun klubov v prvi ligi razen Maribora.
Poskušate torej sodoben nogometni klub prenesti v slovenski prostor?
Nekatere stvari zagotovo lahko prenesem sem, drugih pač ne. Me pa preseneča, da se pri teh stvareh nič ne dela. Ljudje so osredotočijo le na proračun za prvo ekipo. Da pa bi iz nogometa delali posel, morate denar vlagati v različne stvari. In to ne malo denarja. Samo tako se lahko dela posel in vložek povrne. Moramo delati tako, da bo Olimpija čez nekaj let ponos mesta. V Ljubljani je 350 tisoč ljudi in polovica jih navija za Olimpijo. Toda v tem trenutku ni tako. Prebivalci Ljubljane se morajo s klubom istovetiti. Ko se bo to zgodilo, bo moje delo tu končano.
Zakaj Rastoder v tem pogledu ni uspel?
Sam sem v nogometu 45 let. Tudi jaz sem imel težave na začetku, ko me je bolj zanimalo, kdo mi v ekipi igra levega branilca in kdo napadalca, kot pa celovit pogled. V ZDA pa sem se naučil nekaj, v čemer so Američani najboljši na svetu – v marketingu, propagandi in promociji. Tu so najmočnejši. Ko sem bil v ZDA, sem pri sebi v klubu za marketing zaposlil človeka, ki je bil direktor za marketing kluba San Francisco 49ers. Angleži so v tem pogledu najboljši v Evropi, v vseh drugih državah pa je stanje zelo slabo – Italija, Francija ... Ne mislite, da je v tem pogledu slaba samo Slovenija. Nogometne velesile na teh področjih delajo zelo slabo. Tu, v Sloveniji, se v klubu živi in dela samo od tekme do tekme. Da se preživi. Maribor je v tem pogledu daleč naprej. Nastopal je v ligi prvakov, kar mu je prineslo dovolj denarja, da lahko delajo v dobro in v miru. Tudi pri Olimpiji si bomo prizadevali, da pridemo do te ravni. Celo več, želimo ji vrniti ime in ugled, ki ga je nekoč v regiji že imela.
Da ne boste mislil, da nisem razmišljal o Zlatku Zahoviću. Klical ga nisem nikoli, sem pa razmišljal o tem (smeh). Toda potem bi moral vsem preveč pojasnjevati, pa sem si rekel: Ne, tokrat ne! (smeh).
Za to sezono je velika škoda, da je Maribor izpadel iz evropskih pokalov. Tudi za Olimpijo.
Seveda. Razočaran sem bil iz dveh razlogov – žal mi je bilo, ker je izpadel slovenski klub, po drugi strani pa si želim tudi, da bi Mariborčani vse svoje moči usmerili v Evropo in v domačem prvenstvu potem delali kakšne napake. Ne pa, da samo razmišljajo, kako morajo premagati Olimpijo (smeh). Ampak vse to je v redu. To je zdravo rivalstvo. Z vsemi klubi v Sloveniji bomo imeli profesionalen odnos in poskušali bomo sodelovati z vsakim. Zunaj igrišča, seveda. Na igrišču pa bomo poskušali premagati vsakogar.
Če vi v tem, kar delate, ne stremite k temu, da bi bili prvi v tem trenutku, nikoli ne boste drugi. Morda je drugo mesto tisto, kar si zaslužite, toda ne morete biti drugi, če ne jurišate na prvo mesto.
Če vi v tem kar delate, ne stremite k temu, da ste prvi v tem trenutku, nikoli ne boste drugi. Morda je drugo mesto tisto kar si zaslužite, toda ne morete biti drugi, če ne jurišate na prvo mesto.
Torej greste že to sezono po naslov?
Olimpija mora biti prva. Ali nam bo uspelo ali ne, je že druga stvar. Če ne uspemo, ne bo konec sveta, naredili pa bomo vse, da vsi vidijo, da sta naš cilj in želja prvo mesto. Da za to tudi delamo. Toda, saj veste, kakšen je nogomet.
