Čeprav zagotavlja preživetje Olimpije in njeno nemoteno delovanje, predsednik Izet Rastoder in velika večina zeleno-belih navijačev že dolgo nista na isti valovni dolžini. Nadvse uspešni poslovnež si na presenečenje marsikoga, ki dogajanje spremlja z distance, nikakor ne more pridobiti zaupanja ljubiteljev nogometa v prestolnici. Razmere so zapletene, življenje kluba brez pravega sožitja z lokalnim okoljem pa kakopak oteženo. Do te mere, da se je prvi mož zmajev še nedolgo nazaj spogledoval z mislijo, da bi se bilo najboljše umakniti in vse skupaj prepustiti komu drugemu.
Ker junaka, ki bi ga nasledil, za zdaj ni našel še nihče, si je naposled premislil in vztraja naprej, toda obenem bržkone vsaj kdaj pa kdaj pomisli tudi na to, kako bi vse skupaj potekalo v idealnih razmerah. Da bi torej imel maksimalno podporo, da bi bile tribune na tekmah polne, da bi ga nosili po rokah ... Zdi se, da je to v Ljubljani vsaj v doglednem času misija nemogoče, tovrstno zadovoljstvo bi skoraj gotovo moral poiskati kje drugje.
NIKOLI NE VEŠ, KAJ SE BO ZGODILO
In dobili smo namig, da takšen scenarij ni povsem izključen, po teh navedbah naj bi ga že nekaj časa v svoje vrste vabili predstavniki sarajevskega Željezničarja. Seveda z željo po velikem finančnem vložku, s katerim bi prvoligaš iz prestolnice BiH, ki domuje na stadionu Grbavica, prišel pod njegovo okrilje. Tovrstne informacije je bilo mogoče zaslediti tudi že v nekaterih sarajevskih medijih. "Vse, kar vem o tem, sem prebral v enem od tukajšnjih časopisov," se je včeraj popoldne odzval glavni operativec Željezničarja Amar Osim, ko smo želeli izvedeti kaj več. A tudi naši viri so nam prišepnili, da se je naš sogovornik menda že (večkrat?) sestal z Izetom Rastoderjem. Pri vzpostavljanju stika naj bi mu pomagal njegov oče Ivica, bojda se je zgodba začela na prijateljski preizkušnji Olimpija – Chelsea. "
Drži, da sva z očetom bila na tekmi in da sva se pogovarjala z gospodom Rastoderjem, toda ne o tem, da bi prevzel Željezničarja," je zagotovil Amar Osim, vendar nas nato v nadaljevanju kljub vsemu pustil v vsaj manjšem dvomu: "Nikoli pa ne veš, kaj se bo zgodilo v prihodnosti." Res nikoli ne veš, seveda pa je zanimivo vprašanje, kaj bi se zgodilo v primeru, če bi Izet Rastoder sprejel sarajevski izziv. Bi se lotil le enega projekta, bi ostal na dveh stolčkih, bi Željo postal podružnica Olimpije ali obratno?
