Nevarnost nekega drugega ekstrema

Ponedeljkovemu porazu nogometne reprezentance v Estoniji dodajte 43 točk minusa košarkarske izbrane vrste na torkovem srečanju z Združenimi državami Amerike in dobite manjši kaos, ki je v teh dneh izbruhnil v slovenski športni javnosti, pa tudi v športnih krogih na sončni strani Alp nasploh. Kot se za kaos spodobi, je v njem prva umrla realna sredina, razbohotila pa sta se ekstrema.

ZATISKANJE, OLEPŠEVANJE, BEŽANJE 
Na eni strani ekstremno blatenje, žaljenje, pošiljanje v rodno deželo, posmehovanje in norčevanje. In na drugi strani ekstremna patetika junaškega (izbira besede je naključna) tolčenja po prsih, zatiskanja oči, skrajnega olepševanja, bežanja od odgovornosti in življenja brez drobca kritične distance. Prepletanje enega in drugega je na slovenskem koščku svetovnega spleta, na ulicah in v lokalih (torej na običajnih prizoriščih športnih debat) poskrbelo za prizore na meji nadrealizma, pri katerih sta si ekstrema skakala v lase (upajmo, da le v prenesenem pomenu) in nikakor nista našla skupnih točk.

Kot se, še enkrat, za ekstreme spodobi. Marsikdo nas je, kot nezanemarljive sooblikovalce športnega javnega mnenja v naši deželi, v tem kaosu želel spraviti v eno ali v drugo smer. Veliko pa je takih, ki so dobili občutek, da smo se na temo poloma ob Baltiku (košarko bomo na tej točki kajpak pustili pri miru) spravili sami. Da smo postali del blatenja, posmehovanja in vseh bodisi podobnih bodisi v to smer še bolj ekstremnih dejavnosti.

NE DOVOLIMO, DA BI NAS SPRAVILI
Da streljamo z vsemi topovi, da rušimo, da udrihamo že po prvi tekmi v novem kvalifikacijskem ciklu in da po njej delamo zaključke. Naj si bomo na jasnem: nismo se spravili sami in ne dovolimo, da bi nas spravil kdorkoli drug. Trdno smo prepričani, da bo slovenska izbrana vrsta v nadaljevanju kvalifikacij zaigrala bolje, in verjamemo, da se bo uvrstila na evropsko prvenstvo v Franciji.

Tretje mesto (in z njim dodatne kvalifikacije) nam preprosto ne more uiti, z najvišje postavljenima ekipama skupine pa se bomo udarili za prvi dve in s tem za neposredni preboj v deželo galskih petelinov. V tem pogledu ne poraz v Talinu ne posledična ničla na slovenskem računu nista spremenila praktično ničesar in sta potemtakem pomenila zelo malo.

DA NE PRIDE DO PONAVLJANJA
Tekem je še veliko, točk ogromno in ob pravem pristopu ter s pravimi rešitvami časa več kot dovolj. Od tega pogleda ne odstopamo in nismo odstopili niti sredi kritik, ki smo jih v teh dneh namenili igralcem, selektorju Srečku Katancu in reprezentanci kot celoti. Tako kot ne odstopamo od teh kritik, ki pa so v popolni neodvisnosti od možnosti izbrane vrste v kontekstu celotnih kvalifikacij usmerjene v videno na ponedeljkovi tekmi in v grožnjo ponavljanja česa podobno bledega, podobno mlačnega, podobno slabega.

Če bi do tega ponavljanja, ki ga je na vsak način treba preprečiti, prišlo, potem bi se možnosti za uvrstitev na Euro sčasoma vsekakor spremenile, odprta pot do tretjega mesta bi se začela zapirati in boj za katero od prvih dveh bi se začel spreminjati v misijo nemogoče. Ne moremo pa se znebiti občutka, da bi do tega ponavljanja lahko prišlo le na en način. Nikakor ne po kriteriju kakovosti, ki je v teh okoliščinah nedvomno na naši strani oziroma nam dovoljuje pričakovanja ter nas zavezuje k njihovemu sledenju.

NE PRENAŠATI, TUDI SPOŠTOVATI
Reprezentančna zgodba v kvalifikacijskem obdobju 2014/15 se lahko v škripcih znajde v primeru, da bo zašla v ekstrem. Pri tem pa ne mislimo na bes ljudi, pa čeprav vključuje žaljivke, posmehovanje, norčevanje in podobne, zagotovo neprijetne elemente. Ta je v nogometu nekaj najbolj običajnega in brez njega tega športa ne bi bilo oziroma ne bi obstajal kot najbolj razširjen, najbolj odmeven, najbolj priljubljen ter hkrati najbolj donosen športni spektakel na svetu.

Na kavčih sedijo mnogi ljubiteljski predsedniki zvez, ki bi po vsakem porazu menjali selektorja, in mnogi ljubiteljski selektorji, ki bi po vsakem porazu menjali igralce. A ti niso nevarni, niso problem, pravzaprav so ravno nasprotno. Ne samo prenašati, treba jih je spoštovati, kajti na njih slonijo mamutski vložki pokroviteljev in milijarde iz pravic za televizijske prenose. Z ekstremom, v katerega slovenska reprezentanca ne sme zaiti, mislimo na tistega drugega, na katerega je bilo dogajanje okrog nje do zdaj vedno imuno.

PRECEJ BOLJŠI, PRECEJ MOČNEJŠI
Kadar je povzročalo evforijo, jo je povzročalo z zelo dobrim razlogom, brez kančka pretiravanja in patetike. Ni se spuščalo v vode dogajanja okrog nekaterih drugih športov, ki še najbolj spominja na veliko veselico, na kateri je povsem nepomembno, kakšen ansambel igra, kakšno hrano strežejo in kakšne nagrade ponuja srečelov. Ni bilo zatiskanja oči, junaškega (še enkrat, izbira besede je naključna) tolčenja po prsih brez pravega razloga, skrajnega olepševanja, bežanja od odgovornosti in podobnega.

Ta svet je bil po navadi prej preveč krut kot preveč prizanesljiv in tako je bilo prav, tako nam je bilo všeč in tako mora biti. Tu ni prostora za igranje žrtve, iskanje izgovorov, proslavljanje porazov, jok in stok. V tem duhu pa se je treba sprijazniti, da je bila večina stvari v Estoniji slabih, se na napakah učiti, požreti bes množic in na krilih vsega tega biti oktobra boljši, močnejši. Precej boljši, precej močnejši.