Imena so sama po sebi dovolj zgovorna. Totti, Pirlo, Kaka, Lahm...
FRANCESCO TOTTI
Bilo je 23. marca 1993, bilo je v zaključku tekme z Brescio, ko se je danes že pokojni Vujadin Boškov ozrl na klop Rome in dejal nekaj v slogu »Ajde, mali, čas je«. S klopi se je dvignil komaj šestnajstleten fantič, ki je nekaj minut kasneje, v 87. minuti, če smo natančnejši, tudi dejansko vstopil v igro namesto napadalca Ruggiera Rizzitellia. Golobrademu fantiču je bilo ime Francesco Totti.
Zadnji rimski cesar in največji sin volkulje, ki je na laž postavil tudi tisti pregovor o volku, dlaki in naravi. Da volk dlako menja, narave pa nikoli. V Tottijevem primeru volk namreč tudi dlake ni menjal. Nikoli. Medtem ko so številni v iskanju lovorik in milijonov odšli na bolj zelene pašnike, je sam ostajal med sinovi volkulje. V dobrem in slabem.
Menjali so se trenerji, menjali so se lastniki, menjali so se seveda tudi soigralci, on je ostajal. Pa čeprav so tudi njega vabili, pa čeprav je sem in tja najbrž tudi njega zamikalo, a on in nekaj let mlajši Daniele De Rossi sta ostajala in ostala. Zvestoba do groba. V vsem tem času je osvojil le en naslov italijanskega prvaka in dve pokalni lovoriki, toda ni vse v naslovih, ni vse v lovorikah, ni vse v številkah. Nekaterih stvari se pač ne da izmeriti. In danes je Rim njegovo mesto oziroma, še bolje, če je Rim večno mesto, potem je Totti večni kapetan.
Zadnji tango je odplesal neke majske nedelje, njegovo slovo pa je bilo dostojno neki veliki karieri. Bilo je to slovo vseh sloves.
ANDREA PIRLO
Če želite poznati Andreo Pirla, morate poznati Gennara Gattusa. Če želite razumeti lik in delo 38-letnega dolgoletnega italijanskega reprezentanta, ki je neko novembrsko nedeljo v Združenih državah odigral zadnjo tekmo v svoji profesionalni karieri, morate prisluhniti njegovemu soigralcu v najbolj zlatem od dveh zlatih obdobij. Če želite vedeti, kaj je bil nekdanji zvezdnik Milana in Juventusa (pred tem pa, spomnite se, odpadek Interja) kot igralec in kdo je kot človek, je bil in je najboljši naslov njegov klubski in reprezentančni oproda, ki je kariero končal nekaj let prej. »Vsakokrat, ko sem ga videl igrati, sem resno razmišljal o tem, kaj počnem v tem športu, kaj počnem v tem poklicu. Vsakokrat, ko sem ga bodisi na treningu bodisi na tekmi videl z žogo v nogah, sem se vprašal, kaj neki na igrišču počnem jaz. Toda po drugi strani je nogomet vendarle šport, v katerem me je Andrea potreboval,« se je Gattuso oglasil med zadnjimi. Počakal je, da so svoje povedali vsi, ki so Pirla poznali slabše in ki so tako na igrišču kot v slačilnici z njim preživeli neprimerno manj časa. Predvsem pa z njim niso sodelovali tako neposredno.
Gattuso je pustil, da so se po zadnji tekmi svežemu upokojencu poklonili vsi, ki v nogometu kaj veljajo, preden je dal intervju v svojem slogu, spregovoril drugače kot kdorkoli in povedal neprimerno več kot kdorkoli. Z zapisano izjavo je zadel žebljico na glavico, o tem ni nobenega dvoma. Hkrati pa je še enkrat poudaril, kar je nekajkrat namignil že v preteklosti, a je bilo vendarle manj znano. Namreč da tiha, zadržana, mirna podoba navidezno zaspanega Pirla nikakor ni tista prava. To je bil zgolj poklicen kvartopirski obraz nogometaša, ki je kot človek v resnici povsem drugačen in ki je s svojim pravim obrazom presenetil praktično vsakogar. Predvsem tiste – in bili so v večini –, ki so pričakovali nekaj povsem drugega.
KAKA
Pred dnevi se je poslovil eden največjih mojstrov okroglega usnja v tem tisočletju. In šele ob slovesu je na površje splaval občutek, kako velik človek in predvsem nogometaš je Kaka v resnici bil. Najprej nogometaš Sao Paula, nato pa alfa in omega rušilnega Milana je kasneje zaigral še za Real iz Madrida ter Orlando FC prek luže, zdaj pa, kot pravi, pripada le še Jezusu in novi življenjski poti.
Gabrielu Heinzeju in Patricu Evraju še dandanes odzvanja v glavi trenutek, ko sta bila v lovu za žogo v četrtfinalu lige prvakov v sezoni 2006/07 na napačni strani sijajne poteze Ricarda Izecsona dos Santosa Leiteja Kakaja. Brazilec je najprej osmešil Heinzeja, nato pa še z glavo potisnil žogo med Argentinca in divjega Francoza v naletu ter švignil mimo na desni strani. In medtem ko je lahko z nasmeškom spremljal, kako sta se njegova tekmeca zaletela kot nekakšna začetnika, se je napotil še proti Edwinu van der Sarju in ga v slogu velemojstra prepričljivo premagal. Old Trafford je takrat ploskal eni najboljših individualnih predstav v zgodovini lige prvakov in se poklonil kralju rossonerov, čeprav je United prvo tekmo četrtfinala zmagal s 3:2. A že takrat je bilo v zraku, da je Milan predvsem s tem Kakajem enostavno zalogaj preveč za Cristiana Ronalda, Wayna Rooneyja na zelenici in Sira Alexa Fergusona na klopi. Kaka je v dresu Milana predstavljal drugačno dobo nogometa. Dobo, ki je nista zaznamovala najboljša nogometaša zadnjih 10 let in ko se v nogometu še ni vrtelo toliko denarja kot v tem trenutku.
PHILIPP LAHM IN XABI ALONSO
Za Bavarce sta svojo zadnjo tekmo odigrala otrok Bayerna Philipp Lahm in Španec Xabi Alonso. Bočni branilec Lahm končuje kariero po skupno 517 tekmah za Bavarce, ki ga bodo sprejeli tudi v Bayernovo hišo slavnih. Dva velikana evropskega nogometa, ki vsak na svojem igralnem položaju sodita med najboljše v svoji generaciji. Solz tudi tu in tudi tokrat ni manjkalo.
FRANK LAMPARD
Osemintridesetletni Frank Lampard je nazadnje igral v ameriški nogometni ligi, Major League Soccer, kamor se je preselil leta 2014, za New York City FC, s katerim mu je potekla pogodba. Pred ameriško avanturo je bil eno sezono v dresu Manchester Cityja.
"V zadnjem času sem zavrnil kar nekaj zelo zanimivo ponudb, s katerimi so me obsipali tako angleški klubi kot klubi iz tujine. Vendar sem se odločil, da jih po 21 neverjetnih letih v profesionalnem nogometu ne sprejmem, saj želim odpreti povsem novo poglavje v knjigi svojega življenja. Neverjetno sem ponosen na vse lovorike, ki sem jih osvojil, ter na čast, ki sem jo dobil, ko sem lahko več kot stokrat igral za angleško izbrano vrsto ter na več kot 300 golov," je navijačem v začetku februarja sporočil pred svojega profila Facebook.
Lampard je največji del karieri preživel v majici kluba s Stamford Bridgea. Za Chelasea je igral 13 sezon, od 2001 do 2014, in je z 211 zadetki najboljši strelec tega kluba iz Londona. Za Anglijo je odigral 106 tekem in zabil 29 golov. Trikrat je osvojil premier ligo, štirikrat pokal FA, dvakrat ligaški pokal, po enkrat pa ligo prvakov in evropsko ligo. Začel je leta 1995 v West Hamu ter kot posojen igralec v vrstah Swanseaja.
DIRK KUYT
Kariera Dirka Kuyta je trajala 19 let. Svoj prvi nastop med profesionalci je vpisal v sezoni 1998/99 v dresu Utrechta. Pet sezon pozneje se je preselil k Feyenoordu, kjer je bil tri sezone najboljši strelec. Nato je prestopil k Liverpoolu, kjer je igral šest sezon, zatem pa je igral še tri sezone pri Fenerbahceju. Za reprezentanco je zbral 104 nastope, vključno s finalom svetovnega prvenstva 2010.
Na Feyenoordov stadion De Kuip se je Kuyt, ki bo odslej deloval v klubskem menedžmentu, vrnil poleti 2015. Lani je s Feyenoordom osvojil nizozemski pokal, letos pa še prvenstvo, kar je bil prvi Feyenoordov državni naslov v tem stoletju.
"V karieri sem vedno poslušal srce in tako je bilo tudi tokrat. Pravi čas je, da se upokojim. V Feyenoordu sem preživel dve lepi leti, naslov prvaka pa je absolutni vrhunec tega. Sanjal sem o tem, da s Feyenoordom osvajam pokale in naslove. Vse to se mi je uresničilo," je maja ob slovesu dejal Kuyt.
Poslovil se je v slogu. S hat-trickom.
TOMAŠ ROSICKY
Pred dnevi je svoje slovo napovedal oziroma potrdil tudi Tomaš Rosicky. "Dolgo sem premišljeval in se odločil, da končam poklicno kariero," je pred dnevi novinarjem v Pragi povedal Rosicky. Nogometaš, ki je bil ob koncu kariere večkrat poškodovan, se je leta 2006 po 15 letih igranja v tujini, vrnil na Češko k domači Sparti iz Prage.
Na mednarodnem prizorišču je Rosicky najprej zablestel v Dortmundu, kjer je skupaj z rojakom Janom Kollerjem leta 2002 dvignil pokal za osvojitev nemškega prvenstva. Nato je med leti 2006 in 2016 odigral več kot 200 tekem za Arsenal. Za češko reprezentanco je nastopil na 105 tekmah in dosegel 23 golov.
