Liga prvakov spet združuje nogometno smetano stare celine, ponovno obljublja največje mogoče užitke in postavlja vprašanja, ki v veliki meri vrtijo globalne zvezde, milijone in nasploh najbolj izpostavljen del nogometnega sveta.
Iz lige prvakov že nekaj časa izhaja praktično vse. Četudi vam je bližje reprezentančni nogomet, se prav v tem tekmovanju oblikujejo najmočnejše izbrane vrste, pa naj gre za predstavnice matere Evrope ali za moštva pod zastavami držav z drugih kontinentov.
Na tem največjem letnocikličnem odru športnega sveta se oblikuje nogomet, kot ga poznamo in katerega del je bila v prejšnji sezoni prvič po petnajstih letih ter drugič v zgodovini tudi Slovenija. V tem pogledu bo novo tekmovalno obdobje za povprečnega slovenskega nogometnega navdušenca seveda korak nazaj, v vseh drugih pa zagotovo nov napredek panoge vseh športnih panog, ki nezadržno raste in ki jo omejuje le lastna brezmejnost.
Kot vsako leto so v igri še večje vsote kot leto poprej, še večje število idolov, ki jih malikujejo v najbolj zakotnih vasicah najbolj oddaljenih koncev sveta, še glasnejša medijska eksplozija in še bolj vsemogočna vseprisotnost tekmovanja, ki je že davno postalo spektakel samo zase. Liga prvakov je predstava, ki kot najmogočnejša filmska, glasbena ali verska industrija obstaja, se hrani in ves čas raste celo brez tekmovalnega vidika, hkrati pa se ves čas krepi tudi slednji, kar najprestižnejšemu klubskemu spektaklu na svetu prav poseben status daje celo onkraj meja že tako veličastnih športnih krogov.
Ne trdimo, da jo vsakdo obožuje, po logiki človeške narave se iz tega ali onega razloga zagotovo najdejo tudi taki, ki jim gre v nos. Toda v novo sezono še izraziteje kot kadarkoli prej vstopa kot institucija, ki jo preprosto morate poznati. Še več, osnovno poznavanje dogajanja v njej se v duhu splošne razgledanosti malodane enači s poznavanjem imena trenutnega ameriškega predsednika, poznavanjem vsaj kakšnega podatka v zvezi z aktualnim papežem in zmožnostjo naštevanja sosed lastne države.
VENDARLE DOSEGLJIVO DRUGAČNIM
Jasno, na koncu bosta dve ekipi v Milanu odigrali veliki finale, pri čemer je iz leta v leto manj in hkrati bolj pomembno, za kateri ekipi gre oziroma za kateri bo šlo. Če se na tem mestu osredotočimo na vidik večje pomembnosti, pa nima pravega smisla odgovarjati na najbolj klasična vprašanja, temveč se zdi bolj zanimivo pogledati trend dogajanja v zadnjih letih. Trend, pri katerem je mogoče zaznati nekakšno dvojnost.
Na eni strani se ni mogoče znebiti občutka, ki ga je pred kratkim izpostavil tudi predsednik Uefe Michel Platini in ki bi nekega dne resnično lahko pripeljal do potrebe po (r)evoluciji tako tega tekmovanja kot evropskega klubskega nogometa nasploh. Platini je govoril o kopičenju denarja in kopičenju najboljših nogometašev v zgolj nekaj klubih, nedvomno ima popolnoma prav in temu primerni so tudi rezultati. Na mestu končnih zmagovalcev si zdaj že skorajda tradicionalno roko podajajo ravno ekipe iz te skupine in zdi se, da gre za moštva, ki se sprehodijo do četrtfinala (nekatera celo v polfinale) ter so v tem pogledu videti nedotakljiva.
Sliši se dramatično, a je na drugi strani vsekakor treba poudariti, da seznam zadnjih zmagovalcev nikakor ne razkriva celotne slike. Morda je naslov evropskega prvaka videti nedosegljiv (in verjetno to tudi dejansko je) ekipam, kakršne so slavile v osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let ter so zadnjič zares brcnile ob slavju Porta leta 2004. Toda po drugi strani vse vendarle ni v domeni največjih in najbogatejših, kar so pokazali vsi trije zadnji finalni obračuni.
V nobenem od njih si nista nasproti stali moštvi iz omenjene skupine in v vsakem od njih ni bila daleč od slavja ekipa s precej drugačnim formatom in z drugačnim načinom dela. Dortmundska Borussia je bila blizu velikega meta, madridski Atletico je bil od njega oddaljen zgolj minuto in torinskemu Juventusu je bilo slavje prav tako realno dosegljivo.
TUDI NJENA ČETRTA PRILOŽNOST
Favoriti so torej kristalno jasni, boj za finale, a tudi za evropsko krono, pa je ne glede na vse odprt nekoliko bolj, kot bi bilo mogoče sklepati na prvi pogled in kot bi kdo želel prikazati. V specifičnem tekmovanju z relativno majhnim številom tekem in s precej bolj neposrednimi boji so presenečenja verjetno celo bližje kot v državnih prvenstvih, hkrati pa je mnogo težje ponavljati uspehe iz sezone v sezono.
Oziroma je, kot kaže dosedanja statistika, največjega med uspehi praktično nemogoče ponoviti. Da, zdaj pa smo pri vprašanju, kako dolgo bo še trajalo. Zdaj smo pri temi, brez katere že nekaj let preprosto ne more miniti noben pogled v novo izvedbo lige prvakov. Odkar je v krstni sezoni tekmovanja s tem imenom, s temi simboli in s to himno slavil prevarantski (evropski naslov pa je vendarle obdržal) Marseille, se je sprožilo nekakšno prekletstvo (če uporabimo zelo dramatično besedo), ki ga zagotovo zelo dobro poznate. Le tri pomladi pred tistim krstnim letom 1993 je Milan ubranil naslov evropskega prvaka, kar tedaj ni bilo nič posebej nenavadnega.
Sicer je šlo za ubranitev po daljšem obdobju, toda celotna zgodovina pokala evropskih prvakov je bila polna dveh, treh (in v enem primeru celo petih) zaporednih naslovov istega, dominantnega moštva. Dinastije so bile popolnoma normalen pojav, v drugačnem svetu so bile tudi nekaj najbolj logičnega, hkrati s prihodom lige prvakov pa so v pravem pomenu tega izraza izginile. Marseille naslova zaradi kazni sploh ni smel braniti, vsi naslednji zmagovalci pa so ga seveda smeli, a ga niso mogli ubraniti.
Nekateri so bili blizu, nekateri daleč, nekaj se jih je celo vrnilo v finale, toda kot čivkajo že vrabci na veji, ni uspelo nikomur. Nazadnje ne Realu in doslej tudi ne Barceloni, ki je tako kot njen večni tekmec v ligi prvakov kot taki slavila štirikrat in ki bo to sezono imela (tako kot so jo Madridčani imeli v prejšnji) četrto tovrstno priložnost.
V VSEH TREH PREOSTALIH SVETOVIH
S prejšnjo sezono se slovenski pečat seveda ne more primerjati, toda brez svoje ekipe smo s prisotnostjo nogometašev s sončne strani Alp lahko zadovoljni. Časi brez naših predstavnikov so oddaljen spomin.
Slovensko zastavo v ligi prvakov zagotovo nosi izjemni čuvaj mreže Jan Oblak, ki se je prav v tem tekmovanju dokončno zavihtel na veliko sceno in se v mnogih očeh postavil kot še en Slovenec v skupini najboljših evropskih vratarjev. Po poškodbi Miguela Angela Moyaja je dobil priložnost najprej v osmini finala proti Bayerju ter nato še na madridskem četrtfinalnem derbiju, in čeprav se je po slednjem njegov Atletico moral posloviti, je Škofjeločan pustil tako dober vtis, da je njegova obetavna kariera dobila povsem nove razsežnosti.
Po večjem delu sezone v vlogi rezervista je ta status pustil daleč za seboj in v novo tekmovalno obdobje vstopil kot nezamenljivi prvi vratar rdeče-belih iz španske prestolnice. Hkrati pa je po nekaterih kadrovskih spremembah član še močnejšega moštva, ki posebej v ligi prvakov lahko meša štrena vsakomur. Atletico sicer ne spada v tisti najvišji razred klasičnih velikanov, toda odkrito naskakuje celo boje z njimi za najvišja mesta in se pri tem močno zanaša na Oblakov prispevek, ki naj ne bi zaostajal za prispevkom največjih vratarskih zvezdnikov tega tekmovanja.
Z njim so Madridčani še v večji meri ekipa, ki je s svojim trenerjem in specifičnim slogom igre kot ustvarjena za ligo prvakov, in prav mogoče je, da bodo ponovno ogrožali svet najpremožnejših klasičnih favoritov. V tem svetu Slovenija svojega predstavnika (za zdaj še) nima, poleg Jana v drugem kakovostnem razredu pa po enega našega nogometaša najdemo še v vsakem od preostalih.
Kot nalašč je Oblak najprej zablestel v omenjenem dvoboju z Bayerjem, v tistem času je Kevin Kampl okusil slast lige prvakov kot nogometaš Borussie, zdaj pa se v to elitno tekmovanje vrača kot član farmacevtov iz Leverkusna. Ti želijo ponovno seči v izločilne boje in na slovenskega vezista seveda zelo resno računajo, zanj pa je to nekakšna nova priložnost, ki jo preprosto mora zgrabiti.
Prvo priložnost za to bo imel že jutri, Oblak začenja danes, prav tako danes pa se bo v boj podal tudi popoln slovenski novinec v ligi prvakov Branko Ilić. Jasno, v dresu popolnega novinca v tem tekmovanju Astane, ki je za polet iz Kazahstana v Lizbono potrebovala več kot deset ur in ki zgodbo o Slovencih zaokrožuje v še enem pogledu. Jasno, prav Astana je bila kot eno največjih presenečenj kvalifikacij tista, ki je že sredi poletja vrata vrnitve na največjo sceno zaprla našemu državnemu prvaku Mariboru.
