Poleg prepričljivo najboljšega strelca lige Alexandra Lacazzetta je izjemno vroč tudi ofenzivni vezist Nabil Fekir, čigar zgodba pa še dodatno odmeva zaradi pravcatega mednarodnega in medkulturnega spora.
Kdo ve, morda bi kaj podobnega spremljali tudi v Lacazettovem primeru, če bi bil Guadeloupe samostojna država in če bi športniki, ki od tam prihajajo najmanj po poreklu, če že ne po kriteriju rojstva, imeli možnost nastopanja za povsem enakovredno reprezentanco svoje karibske domovine. Strelec sanjskih devetnajstih zadetkov (drugi na lestvici strelcev Andre-Pierre Gignac je bil uspešen dvanajstkrat, prvi zvezdnik lige Zlatan Ibrahimović pa osemkrat) je na otok v Atlantskem oceanu, od koder prihajata njegova starša, zelo močno navezan in prav mogoče je, da bi ga mikalo zastopati svoje korenine namesto barv kolonialne gospodarice.
Na mojega sina lahko vplivava le jaz in bog, oba pa želiva, da bi zaigral za Alžirijo. Tako smo se tudi odločili na družinskem sestanku in drugačnega scenarija si ne znam predstavljati.
Toda Guadeloupe je na Francijo še vedno priklenjen tako zelo, kot je mogoče biti, uradno je njen enakopravni del in že cela kopica izjemnih nogometašev ter nasploh športnikov je kajpak nastopala pod trobojnico in poslušala francosko himno. Z Alžirijo pa je seveda povsem drugače.
Dolga leta največja francoska kolonija se je v eni od najbolj krvavih osamosvojitvenih vojn v človeški zgodovini že pred desetletji osvobodila, danes je največja afriška država in seveda ima tudi svojo, Sloveniji zelo dobro znano, izbrano vrsto. Še več, v zadnjem času je alžirska reprezentanca izjemno močna, jutri bo v Ekvatorialni Gvineji začela nastope na afriškem pokalu narodov celo kot prva favoritinja za osvojitev naslova, skokovit vzpon v zadnjih letih pa je tesno povezan z nekdanjo kolonialno gospodarico Francijo.
Kljub krvavi vojni in vse prej kot zglajenim odnosom med narodoma je Alžirija v ekonomskem smislu še vedno močno odvisna od Francije, v nasprotni smeri pa prav Alžirci predstavljajo največjo skupino priseljencev na ozemlju te evropske velesile. In prav iz tega bazena je alžirska nogometna zveza pred nekaj leti začela sistematično črpati igralce, ki v sebi združujejo navdih domovine svojih staršev in delovne navade iz mladinskih pogonov francoskih klubov ter reprezentance.
V nekoliko bolj oddaljeni preteklosti to seveda ni bilo mogoče, kajti že en nastop na reprezentančni tekmi v otroški kategoriji je nogometaša zaznamoval za vse življenje. V zadnjem desetletju pa so pravila drugačna, nogometno državljanstvo je mogoče zamenjati celo na prehodu iz kategorije U-21 v člansko in prav Alžirija danes bolj kot kdorkoli drug izkorišča svojo diasporo.
Po začetni nenaklonjenosti javnosti so navijači tako reprezentanco vzljubili in na svetovnem prvenstvu so v Franciji rojeni igralci prvič predstavljali večino alžirskih reprezentantov. Uspeh v Braziliji pa je tako politiko še okrepil, Alžirci so na svoje izseljence pritisnili še bolj, pri tem pa se je najbolj na udaru znašel prav mladi zvezdnik Lyona Fekir.
Ta je že v lanski sezoni nase opozoril do te mere, da so ga Francozi jeseni na hitro oblekli v dres svoje izbrane vrste nogometašev do 21. leta starosti, takoj za tem pa so mu ponudili še obvezujoč članski nastop. Toda alžirske lovke so tedaj že stiskale v vsaj tako veliki meri, razvnel se je hud spor med zvezama, vse skupaj pa se je še toliko bolj razplamtelo zaradi Nabilovih izjemnih predstav.
Ofenzivni vezist si na lestvici najboljših strelcev lige deli tretje mesto, ob tem je drugi najboljši podajalec francoskega prvenstva in na splošno blesti z nastopi, ki so obnoreli francoske nogometne kroge. Če bi še pred nekaj meseci vpoklic med članske galske peteline dobil le zato, da bi ga Francozi označili, bi si ga 21-letnik zdaj zaslužil po vseh kriterijih.
Resnično gre za enega najbolj vročih nogometašev v državi, toda možnosti za francoski uspeh so v tem trenutku resnično majhne. Ne nične, do česar še pridemo, majhne pa vsekakor. Medtem ko se je francoska stran ves čas pogovarjala neposredno z igralcem in je bila po mnogih zagotovilih zelo blizu uspeha, so Alžirci izvedeli za zelo močan vpliv mladeničevega očeta, ki v matični domovini preživi ogromno časa, in so povsem omrežili njega.
Najvišji predstavniki alžirske zveze so z očetom večkrat sedeli v razkošnih razmerah in mu nudili vse mogoče, ugodje pa je v povezavi z močnimi nacionalnimi čustvi pripeljalo zelo blizu uspeha. "Na mojega sina lahko vplivava le jaz in bog, oba pa želiva, da bi zaigral za Alžirijo. Tako smo se tudi odločili na družinskem sestanku in drugačnega scenarija si ne znam predstavljati," med drugim zagotavlja oče Mohamed, prek katerega pa Alžirci vendarle niso prišli do popolne zmage.
To bi zanje predstavljal Fekirjev nastop na že omenjenem afriškem pokalu narodov, do katerega pa ne bo prišlo. Zakaj ne? Uradno razlago je ponudil kdo drug kot gospod s prerokovim imenom. "Moj sin si mora najprej zagotoviti klubsko prihodnost. Dokončno želi postati eden najboljših igralcev lige in vzpostaviti stike s tujimi klubi, za kar je niz tekem v januarju in februarju ključnega pomena," je poudaril.
Neuradno pa se šušlja, da je zvezdnik Lyona neprimerno bolj asimiliran, da se je arabsko naučil šele naknadno in da ga je – uganite, kdo – alžirsko himno naučil šele v zadnjem času. Kot se šušlja, da rojeni Lyončan ni niti približno tako odločen, kot so odločeni oče, bog in ostali udeleženci družinskega sestanka.
Francija zato še vedno upa, da se bo mladenič očetu postavil po robu in da bo prisluhnil klicu države, ki je vendarle njegov dom. Očetu, s katerim se menda ne strinjata niti na temo klubske prihodnosti. Kot pravijo dobro obveščeni, si je oče že izbral Arsenal in z njim tudi vzpostavil stike, medtem ko naj bi sin želel prisluhniti ponudbam nekaterih še bolj ambicioznih klubov.
