Napadalec londonskega QPR-ja je danes natanko to, na lestvici strelcev premier lige zaostaja le za superzvezdnikoma Sergiem Agüerom iz vrst Manchester Cityja in Diegom Costo iz vrst Chelseaja.
In če njegov položaj v duhu praznikov še nekoliko olepšamo, je najboljši strelcev v konkurenci nogometašev vseh osemnajstih ekip, ki gledajo v hrbet nedotakljivemu, vsaj za razred boljšemu vodilnemu dvojcu. A dovolite nam, da se k tej neverjetni realnosti, ki v obdobju iskanja lepih, po možnosti ganljivih zgodb na veliko polni strani angleških časnikov, vrnemo nekoliko pozneje. Oziroma da do nje pridemo postopoma, začenši na tisti v uvodu omenjeni točki, na kateri si mladenič z angleškega podeželja od svoje nogometne kariere ni obetal veliko. Oziroma jo je, potem ko so mu po mladinski karieri pri Readingu strokovnjaki v tem klubu dejali, da zanjo nima nobenih možnosti, praktično prekrižal.
Verjetno bi jo vi tudi, če bi vam eden od domnevnih poznavalcev razvoja mladih nogometašev jasno dejal, da je na to odsotnost možnosti pripravljen staviti vso svojo čast in vse svoje imetje. Natanko to se je pred osmimi leti zgodilo danes 25-letnemu Austinu, ki je v skladu s tem zagotovilom v življenju začel iskati nove poti, a jih v mestecu Hungerford, nepomembni postaji na sicer zgodovinsko pomembni železniški progi med Londonom in Exeterjem, nikakor ni našel. Kar je bil eden od razlogov, da nikoli ni povsem opustil nogometa.
Iz ljubezni do tega športa je že tako ali tako igral na povsem amaterski ravni zunaj angleškega ligaškega sistema; pozor, v njem je kar osem lig, kar o kakovostni ravni, na kateri je igral mladenič, pove zelo veliko. Ker mu v življenju ni steklo in ker je ob priložnostnih delih večinoma posedal v lokalni pivnici, pa je žogo sčasoma začel brcati vse pogosteje in tudi vse resneje.
Dokler ga pri dopolnjenih dvajsetih letih ni opazil oglednik Swindon Towna in menil drugače kot nekaj let prej samooklicani strokovnjak za mlade nogometaše pri Readingu. Izkupiček 48 zadetkov na 42 tekmah je ne glede na raven tekmovanja deloval impresivno, ob tem pa je bil omenjeni možakar iz Swindona tudi prepričan, da je videl potencial, ki je presegal golo doseganje zadetkov. Danes se verjetno počuti zelo dobro in zagotovo neprimerno bolje kot njegov kolega pri Austinovem matičnem klubu.
Leta 2009 je torej Charlie iz pivnice dobil priložnost v članski konkurenci resnega, ligaškega nogometa. In kot radi rečejo Angleži, se nikoli ni ozrl čez ramo. Gledal je naprej, verjel vase, trdo delal in predvsem neusmiljeno dosegal zadetke. Zelo veliko zadetkov. Seveda je imel nekaj tipično angleških disciplinskih težav in jih ima še dandanes. Odraščanje v nižjih slojih delavskega razreda in preživljanje časa v lokalnih pubih pač naredi svoje; zelo redki so tisti, na katerih stereotipna angleška vzgoja ni pustila posledic.
Toda vendarle gre za simpatičnega, marljivega in relativno lahko obvladljivega mladeniča, ki se zna ustaviti pri nekaj preveč pivih in pri denarni kazni zaradi prerivanja. Kar njegove predstave in še posebej njegovi zadetki uspejo v veliki meri zasenčiti. Sploh zato, ker gre resnično za zelo veliko zadetkov. Povprečje več kot enega na tekmo je seveda padlo, toda napadalčeva statistika je vedno bila in še vedno je izjemna. Pri Swindonu je na 54 tekmah zabil 31 golov, nato pri Burnleyju 41 na 82 srečanjih, podobno dobro pa mu gre tudi, odkar je lani prišel h QPR-ju in na najvišji ravni zaigral v njegovem dresu.
Kar zadeva ligaške tekme, jih je do zdaj odigral 48, pri čemer je v lanski sezoni dosegel 15 zadetkov in v dozdajšnjem delu letošnje že sanjskih 11. Prav to je izkupiček, s katerim na lestvici strelcev zaseda izjemno tretje mesto ter glede v hrbet zgolj superzvezdnikoma. In prav to je izkupiček, zaradi katerega predstavlja eno od prazničnih uspešnic. Še toliko bolj v pričakovanju mini londonskega derbija, ki ga bo QPR pojutrišnjem, torej na tako imenovani boxing day, odigral na gostovanju pri mnogo večjem Arsenalu.
Austinu bo namenjena prav posebna pozornost, potem ko bo preživel svoj do zdaj najlepši božič. V prvi vrsti neprimerno lepši od tistih, ki jih še pred nekaj leti brez pravega prostora pod soncem in brez vloge v nogometnem svetu preživljal v pivnici.
