"Če bi Liverpool postal zmagovalec premier lige, bi bila angleška izbrana vrsta uspešnica letošnjega mundiala," so trdili in še vedno trdijo mnogi navijači reprezentance, ki se je v Braziliji poslovila že po skupinskem delu tekmovanja. Pa ne le navijači, zelo podobno so razmišljali in razmišljajo tudi številni angleški novinarski kolegi, ki svoje poglede utemeljujejo z zelo prepričljivimi argumenti. Selektor Roy Hodgson je resnično v zelo veliki meri stavil na nogometaše rdečih iz mesta Beatlov in lahko si predstavljate, kakšno je bilo njihovo razpoloženje po razpletu zadnje sezone angleškega prvenstva ter kakšno bi bilo v primeru velikega slavja. Ne gre le za to, da Liverpool tudi po 24 letih prvenstvene suše suše ni osvojil naslova državnega prvaka. Še bolj gre za to, da se mu je tako zelo približal in da ga je v marsikaterem pogledu že držal v rokah, a se mu je izmuznil in za seboj pustil pravcato čustveno opustošenje. Številni člani tega kluba, ki jih je Hodgson izbral za nastop v Braziliji, so tako na priprave kot nekaj tednov pozneje na svetovno prvenstvo prišli vidno poklapani in zlahka se je mogoče strinjati z vsemi tistimi, ki pravijo, da je to dejstvo pustilo posledice.
TEŽA ŽIVEGA TRUPLA
Četudi nogomet spremljate zgolj občasno in ste se branja tega zapisa lotili po kakem norem naključju, zagotovo poznate zgodbo o zdrsu. O Gerrardovem nagovoru soigralcev, naj jim praktično zagotovljen naslov ne spolzi (oziroma zdrsne, angleški izraz je popolnoma enak) iz rok in o dejanskem kapetanovem zdrsu na prelomni tekmi s Chelseajem, na kateri je vse padlo v vodo in po kateri ni bilo več poti nazaj. Ta zgodba je bližnjega sorodnika žrtve tragedije na stadionu Hillsborough, otroka kluba in njegove legende razumljivo povsem strla in preprosto si ni bilo mogoče predstavljati, da bi se lahko pobral za nastop na svetovnem prvenstvu. Paradoksalno bi se na noge lahko postavil le z uspehom v Braziliji, do katerega preprosto ni mogel priti, logičen nov polom pa ga je le še dodatno potrl in ga pahnil globlje v brezno. V njem zdaj resnično ni niti snopiča svetlobe in veliko vprašanje je, kam gre lahko Gerrard s te točke. Mar iz tega brezna sploh vodi kakšna pot, na kateri bi svetlobo sčasoma zagledal, ji sledil in pri 34 letih še enkrat poskusil svojemu edinemu pravemu uspehu (zmagi v ligi prvakov leta 2005) dodati karkoli primerljivega.
