Rok Ferengja: Na sumo na Japonsko

Koliko vam v življenju pomeni šport? Ali se sami s kakšnim rekreativno ukvarjate?
Moram priznati, da nisem ravno najbolj zvest privrženec športa na sploh in mnogokrat se mi zgodi, da nisem na tekočem z vsem. Sam sicer poskušam kar se da veliko gibati in trikrat na teden, če mi seveda dopušča čas, treniram borilno veščino Aikido. Pri tej gre predvsem za defenzivno obliko borilne veščine, ki je odlična za sproščanje, za odpravo stresa. V tej zelo uživam, hodim tudi na seminarje, se izobražujem, da pa bi tekmoval v tem, pa ne.

Ste že kot otrok kaj trenirali?
Borilne veščine so mi od nekdaj blizu. Treniral sem karate, vendar pa sem bil za tega "premehek". Nikoli nisem imel tistega pravega tekmovalnega naboja, ki ga potrebuješ. Nekaj let sem tudi tekel na smučeh in tako vem, kako zelo naporen je ta šport tako za telo kot glavo. S tem sem se ukvarjal dokler nisem prišel v tista leta, ko ti gre vse drugo kot pa šport po glavi (smeh). Seveda smo na igriščih brcali žogo, igrali košarko in vse ostalo, toda to me ni nikoli premamilo. Najbrž tudi zato, ker sem spoznal, da mi glasba veliko bolje leži.

Menite, da ste tak človek, ki bi ob resnem delu lahko postal profesionalni športnik? Imate tak karakter?
Kaj pa vem. Mislim, da ne. Kot sem že omenil nisem ravno tekmovalna oseba. Človeka ne morem kar tako udariti. Recimo ne zanima me tudi ves borilni šport, WFC mi sploh ni za gledati.

Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo? Imate sploh čas za to? Kdaj ste bili nazadnje na športni prireditvi?
Že dolgo časa nisem bil na tekmi. Sem pa včasih hodil na hokej, pa nogomet, košarko in še kaj bi se našlo. Toda to ne toliko zaradi tekme same, temveč zaradi družbe. Seveda spremljam stvari, ki so aktualne v naši okolici. Tako sem gledal oziroma v določeni meri spremljal EuroBasket, smo tudi sami sodelovali na tem dogodku, na enem od koncertov na Kongresnem trgu smo imeli takrat tudi nastop.

Ali si tekme ogledate tudi iz domačega naslanjača? Si urnik mogoče kdaj priredite čemur, kar vas res zanima?
Ne, doma so zato zelo veseli, ker tako lahko gledajo kar si želijo (smeh). Redkokdaj si ogledam kakšno tekmo, priznam pa tudi, da sem velikokrat odsoten.
So vam bližji športi posameznikov ali ekipni športi? Zakaj?
Bliže so mi športni posameznikov, ravno zato, ker se v njih boljše znajdem. Tek na smučeh, borilne veščine, … Odvisen si od samega sebe, šele tu vidiš, kako močan si v glavi.

Ali ste lastnik kakšnih navijaških pripomočkov, dresov? Katerih?
Imam podpisan dres Tadeje Brankovič. Ne spomnim se za kaj natančno je šlo, toda enkrat so me povabili na trening biatlona. Vsi prisotni so ugotovili, da mi tek kar gre, normalno, saj sem se s tem tudi ukvarjal. Ko pa je bilo treba streljati, pa je prišlo do težav. Nikakor si nisem znal namestiti puške. Mogoče tudi zato, ker ni bila narejena po moji meri, saj imajo vsi tekmovalci puške narejene po meri.

Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo tako v Sloveniji kot v tujini, ki je vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Da, Bojan Križaj. On je bil vedno nekaj posebnega. Njegove tekme in boje z Ingemarjem Stenmarkom smo gledali kot obsedeni. Nikoli nismo bili prepričani kdo bo zmagal, vedno je bilo napeto. Spomnim se, kako smo gledali v televizijske zaslone in navijali za Bojana.

Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, katerega bi si nadvse radi ogledali, doživeli?
Nimam velikih želja. Mogoče bi šel pogledat sumo na Japonsko. To občasno gledam tudi po televiziji. Je zanimivo.

Obstaja kakšen športni dogodek, ki vam je najbolj obstal v spominu?
Ni jih veliko. Ne vem, mogoče tekma med Slovenijo in Srbijo na evropskem prvenstvu v nogometu. Takrat dolgo časa nisem spremljal nogometa in ko smo s prijatelji gledali tekmo, priznam, da na začetku nisem vedel, kdo so Slovenci in kdo Srbi. Imena so me povsem zmedla. Zahovič, Milošević …, potem pa je enkrat komentator dejal Pavlin, pa sem rekel, no, ta je pa gotovo Slovenec (smeh). Da, vem, nisem ravno blestel.