Triindvajsetletni Sasu Salin je z zanj značilnim nasmeškom med drugim pripovedoval o življenju na severu, selitvi v Slovenijo in razkril nekaj zabavnih anekdot.
Košarkarja Uniona Olimpije nikakor ne moremo uvrstiti v stereotipno predstavo o Fincih, ki jo ima o prebivalcih dežele tam na severu večina sveta. Mrkost, zadržanost in hladnost nedvomno niso tiste besede, s katerimi bi lahko opisali Sasuja Salina, ki je med soigralci znan kot zabavljač in kot fant, ki je večino časa nasmejan. To je pokazal tudi med sproščenim pogovorom v dvorani Stožice, kamor ga je po petkovem dopoldanskem treningu pospremilo tudi dekle Kia, ki v Sloveniji preživlja novoletne praznike.
Spomnim se izleta na Švedsko, natančneje v Stockholm, kjer smo obiskali tudi slavni muzej Vasa. Nagajiv, kot sem bil, sem sprožil celotni alarmni sistem, ker sem splezal na ladjo, in takrat res ni bilo zabavno.
"Otroštvo sem preživljal v Helsinkih. Najprej smo živeli bolj v središču mesta, pozneje pa smo se preselili na obrobje mesta, kjer smo imeli večjo hišo. Že kot otrok sem bil zelo aktiven otrok, vedno sem moral biti v pogonu in mami sem velikokrat povzročal težave. Vse, česar sem se lahko dotaknil, sem se (smeh)," nam je za začetek zaupal Sasu, ki smo ga seveda povprašali, ali se od številnih otroških neumnosti, ki jih je ušpičil, spomni kakšne prav posebne, ob kateri se še danes nasmeje vsa družina. "Ne spomnim se sicer ničesar posebnega, kar bi ušpičil doma, se pa spomnim izleta na Švedsko, natančneje v Stockholm, kjer smo obiskali tudi slavni muzej Vasa. Nagajiv, kot sem bil, sem sprožil celotni alarmni sistem, ker sem splezal na ladjo, in takrat res ni bilo zabavno," je v smehu priznal Sasu, ki se je pri petih letih začel ukvarjati z nogometom, igral je na položaju veznega igralca, šele dve leti pozneje se je rodila ljubezen do športa, s katerim si danes služi kruh. Do trinajstega leta se je ukvarjal z obema športoma, nato pa je napočil skrajni čas, da se za enega od teh odloči. Košarka je bila tista, v kateri je bil nekoliko boljši, zato je padla takšna odločitev.
Sasu je odraščal v družini s tremi otroki, skupaj s starejšim bratom in mlajšo sestro. "Brat je star trideset let, verjetno je razlika v letih tako velika, ker je bilo staršema težko imeti prvega otroka s posebnimi potrebami, dve leti za mano pa se je rodila še sestra."
Če sem iskren, niti ne vem, kaj bi bil, če ne bi bil košarkar. To je dobro vprašanje. Mislim, da bi bil kar doma in razmišljal o tem, kaj naj počnem, mama pa bi kričala name, naj že kaj naredim.
Njegovi najlepši spomini na otroštvo so povezani s počitniško hišo, v kateri je z družino in prijatelji preživljal poletja in med drugim užival tudi v ribarjenju. "Večino časa sem kljub vsemu preživel na košarkarskem igrišču, zato nisem imel veliko prostega časa. Moral bi reči še, da sem se ukvarjal s šolskimi obveznosti, toda učenje mi ni nikoli ugajalo. Šolo sem imel rad zaradi drugih stvari, predvsem prijateljev, toda če bi moral izpostaviti, kaj sem imel najraje, bi rekel, da sta to zemljepis in biologija, pa tudi z jeziki nisem imel težav. Na Finskem se v šoli učimo angleško, pozneje tudi nemško, prav tako švedščino," nam je zaupal Sasu, ki je v svoji domovini končal srednjo šolo, nato pa se je že preselil v Slovenijo, zato bo, kot nam je rekel, študij moral počakati.
HOKEJ? NE, HVALA
Izhaja iz zelo športne družine, ljubezen do košarke je podedoval tudi od očeta, prav tako košarkarja, ki pa ni nikoli igral na tako visoki ravni. Mama je igrala v prvi odbojkarski ligi, prav tako se je ukvarjala z bejzbolom. "Jaz se z njim nisem nikoli ukvarjal, razen v šoli, tam je bilo obvezno, preizkusili smo se v številnih športih. Rad imam športe, ki so dinamični in v katerih mi ni treba čakati, da se kaj zgodi. Seveda sem se preizkusil tudi v zimskih športih, ki so na Finskem priljubljeni, smučanje mi je šlo še kar dobro od rok, hokeja pa ne maram preveč, nisem ravno dober drsalec," je priznal Sasu.
In če lahko na Finskem hokejsko igrišče najdemo na vsakem koraku, tega za košarkarsko še zdaleč ne moremo reči. "Tam, kjer sem odraščal, smo imeli dvorano za košarko, kamor smo lahko zahajali vsak dan, toda veliko mest tega nima. Tudi zato sem imel že na začetku zelo dobre možnosti za razvoj, na koš sem lahko metal, kadarkoli sem želel. Otroci na Finskem najprej igrajo hokej ali nogomet, košarka in ostali športi pridejo pozneje."
MAMA MU JE POKAZALA, KAKO SE UPORABLJAJO APARATI
Danes triindvajsetletni Finec je ubral drugačno pot, hitro je postal eden najboljših mladih košarkarjev in nič čudnega ni, da je že v mladih kategorijah dočakal klic v reprezentanco. In tu se je začela tudi zgodba, ki ga je pred petimi leti pripeljala v Slovenijo. "Bili smo na prvenstvu reprezentanc do 20. leta v Avstriji, po katerem sem dobil vpoklic v člansko reprezentanco. Zelo hitro so me poklicali tudi iz Olimpije, imel sem sicer še nekaj ponudb, toda ko sem premislil in se pogovoril s Teemujem Rannikkom, ki je nekoč igral za Olimpijo, sem se odločil za Slovenijo. Vedel sem tudi, da moram čim prej v tujino, če želim napredovati kot igralec. Nikoli si nisem mislil, da bom tu ostal toliko časa. Ko sem podpisal svojo prvo, triletno pogodbo, se mi je to zdelo veliko, zdaj pa sem tu že pet let (smeh)," je priznal Sasu, ki se tu počuti kot doma. "Ni mi bilo težko zapustiti Finske, ni me bilo strah ali kaj podobnega. Prvič sem tako ali tako prišel z mamo, ki mi je pomagala, da sem se udomačil. Želela se je prepričati, da bo z mano vse v najlepšem redu, seveda mi je pokazala tudi, kako se uporabljajo določeni aparati," je v smehu dodal Finec, ki tudi zdaj nima domotožja, njegovi najbližji namreč pogosto prihajajo na obisk.
ONI SO BILI NJEGOVI TURISTIČNI VODIČI
Lahko bi rekli, da je po petih letih Sasu postal pravi turistični vodič po Sloveniji. "Hm, niti ne. (smeh) Ko so me prvič obiskali, so me oni vodili in mi govorili, kaj si moramo ogledati, jaz sem samo vozil. Toda v vsem tem času sem si seveda ogledal znamenitosti, rad se odpravim tudi v sosednje države, tu je vse tako zelo blizu."
OMIĆA MORA NAJPREJ NAUČITI ANGLEŠKO
Ko je prvič pristal na slovenskih tleh, se mu je jezik zdel kot ruski, ljudje prijazni, dežela pa zelena in lepa. Podobno kot Finska, z nasmeškom ugotavlja. Razlog za njegov skromni besedni zaklad slovenskega jezika se skriva v dobrem znanju angleščine, ki jo v deželi na sončni strani Alp uporabljamo praktično na vsakem koraku. "Seveda so me soigralci naučili nekaj grdih besed. (smeh) Mislim pa, da dobro razumem stvari, ki jih razlaga trener na igrišču. To leto mi gre že bolje, veliko več razumem, ko se fantje pogovarjajo v slovenščini v garderobi, nato pa jim odgovorim v angleščini. Kaj pa vem, mogoče bi moral ostati še pet let, da bi se naučil jezika (smeh)," je povedal zgovorni Finec, ki je seveda nekaj finskih besed naučil svoje soigralce. "Dino Murić pozna nekaj finskih besed, prav tako Luka Rupnik, se pravi fantje, s katerimi se največ družim. Alena Omića ne morem naučiti finščine, ker ne govori niti angleško, tako da ga moram najprej naučiti angleščino," nam je v smehu razkril Finec, ki je pred prihodom v Slovenijo od košarkarjev poznal le Marka Miliča.
Če sem iskren, niti ne vem, kaj bi bil, če ne bi bil košarkar. To je dobro vprašanje. Mislim, da bi bil kar doma in razmišljal o tem, kaj naj počnem, mama pa bi kričala name, naj že kaj naredim.
VSE SKUPAJ ŠE SVEŽE
Praznične dni je preživel s svojim dekletom, ki ga je obiskalo v slovenski prestolnici. "Sicer živi na Finskem, najverjetneje se bo kmalu preselila na Švedsko. Spoznala sva se prejšnje poletje, imava nekaj skupnih prijateljev in že prej sva vedela drug za drugega, toda zdaj sva se začela bolj družiti. Od tega je zdaj minilo pet mesecev, tako da je vse skupaj še sveže. Čeprav zveza na daljavo ni najlažja, do zdaj vse poteka zelo dobro, nisva se še skregala (smeh)," je zelo optimističen in tudi zaljubljen košarkar Uniona Olimpije.
Njegovi prazniki so bili zelo finsko obarvani, za kar so z dobrotami poskrbeli tudi njegovi najbližji. "S sabo so želeli prinesti 18 kilogramov hrane, dokler niso na letališču opazili, da je pravzaprav prepovedano (smeh). Novo leto sva s Kio preživela skupaj še z nekaterimi soigralci, prišli so Hristo s soprogo, Paolo in Halil, po polnoči smo obiskali še Luko Rupnika in njegove prijatelje."
Prav slednji je tisti, s katerim se Sasu največ druži, postala sta prava prijatelja, tu je še starejši od bratov Murić, ki je v klub prišel takrat kot on. "Ko smo skupaj, se veliko šalimo in radi igramo videoigrice, največkrat igramo Fifo, seveda radi tudi kaj dobrega pojemo (smeh)." Pozna tudi nekaj Fincev, ki so se preselili v Slovenijo, in študente, ki so tukaj na izmenjavi, pozna tudi nekaj ljudi z ambasade, s katerimi se rad druži in uživa, ko lahko govori finsko.
Seveda sem se preizkusil tudi v zimskih športih, ki so na Finskem priljubljeni, smučanje mi je šlo še kar dobro od rok, hokeja pa ne maram preveč, nisem ravno dober drsalec.
MORAM LE ZAČETI BRATI
Sasujev prosti čas je v največji meri namenjen počitku in ohranjanju stikov z družino, prijatelji in seveda z dekletom, rad pa prebere tudi kakšno dobro knjigo. "Zelo rad berem finske novele, v tej sezoni sem dobil dve novi knjigi, zdaj moram le začeti brati. Sicer pa kakšnih posebnih hobijev niti nimam, lahko rečem, da sem kar len fant (smeh)."
LEN IN NASMEJAN
To je torej ena od lastnosti Sasuja Salina, postregel pa nam je še z nekaterimi: "Ljudje iz drugih držav mislijo, da smo Finci zadržani in da se ne smejemo veliko, toda mislim, da to ni res. Jaz se zelo rad smejem, sem družaben in pripravljen pomagati. V bistvu so Finci precej podobni ljudem v Sloveniji, zelo so prijazni."
NE VEČ KOT PET
Čez trideset let Sasu upa, da bo živel mirno življenje na Finskem. "Mogoče bom kje zaposlen. Kje točno, nimam pojma, o tem mi na srečo še ni bilo treba razmišljati. Če sem iskren, niti ne vem, kaj bi bil, če ne bi bil košarkar. To je dobro vprašanje. Mislim, da bi bil kar doma in razmišljal o tem, kaj naj počnem, mama pa bi kričala name, naj že kaj naredim. (smeh) Seveda bi si želel ob sebi imeti družino. Otroci? Seveda, toda ne več kot pet (smeh)."