© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Uroš Kotnik
Uroš Kotnik
19.03.2015 11:39:13

Pogled študenta novinarstva: Ko ti ob zmagi igra "tuja" himna

Reuters

Selekcija naroda znotraj reprezentančne dimenzije športa dobiva nove razsežnosti.

Medtem ko je bilo število naturaliziranih tekmovalcev nekoč skoraj zanemarljivo, se danes vse bolj nezaslišano približuje klubski ravni. Celo do te skrajnosti, da se že velja vprašati: za koga pravzaprav sploh navijamo? 

Ko si je Jakov Fak na zadnji preizkušnji biatlonskega svetovnega prvenstva v Kontiolahtiju s fantastično predstavo uspel podrediti vso konkurenco in še drugič v karieri postal svetovni prvak, se mi je v duhu trenutne potešenosti utrnila preprosta misel – le kako morajo naši južni sosedi obžalovati, da so iz svojih rok izpustili šampiona takšnega kova, ki tako rekoč konstantno posega po najvišjih mestih? 

Po toči zvoniti je prepozno, sem hitro in zadovoljno sklenil sam pri sebi, a kaj kmalu so se porodili novi dvomi. Tokrat povsem zrcalni, bolj globoki, kompleksni in predvsem zapleteni ter najverjetneje popolnoma nesprejemljivi s strani večine povprečnih ljubiteljev slovenskega športa

Upal sem si namreč samo pomisliti, koliko Slovencev se zares zaveda, da v bistvu slavimo zmage človeka, ki v barvah naše države grobo rečeno nastopa iz čistega koristoljubja in ni nič manj Hrvat ter nič bolj Slovenec, kot je bil v času nastopanja za hrvaško reprezentanco. 

Moram priznati, da sem precej odlašal. Ravno in predvsem zaradi bojazni, da slovenska športna javnost preprosto (še) ni dovolj zrela za razprave na tej ravni, o tako kočljivi temi. Bal sem se, za dotičen kontekst verjetno sicer precej nerelevantnih, a napadalnih protiargumentov o tem, kako se Jakov vendarle na vso moč iskreno trudi biti "pravi" Slovenec

Kako je njegova slovenščina iz dneva v dan boljša, kako ob vsaki zmagi pozna več vrstic Prešernove Zdravljice in s kakšno pozitivno vnemo na družbenih omrežjih – predvsem facebooku – spodbuja ter obenem promovira ostale slovenske športnike. Vse to seveda nedvomno drži in je nadvse pohvalno

A dejstvo ostaja, da gre tukaj kljub vsemu v prvi vrsti za čisto koristoljubje, pa čeprav najverjetneje za povsem neškodljivo, saj naj bi navsezadnje od tega precej imeli tudi Slovenci. Za koristoljubje z namenom realizacije velikega potenciala, neizbrušenega diamanta, ki se je pod slovensko zastavo ne nazadnje obrestovalo s številnimi kolajnami z največjih tekmovanj. Tudi pretekli vikend v Kontiolahtiju. 

Mirne vesti lahko rečemo, da je Jakov predvsem končni produkt slovenskih strokovnjakov in nikakor ne predstavlja kakršnekoli miloščine hrvaških kolegov. Pa je to res dovolj dober razlog, da ga tako evforično spodbujamo in (vsaj) enakopravno obravnavamo kot naše gore list? Ali pa si ponovno samo tradicionalno zatiskamo oči pred očitnim? V bližnji preteklosti je sporno vprašanje naturaliziranih športnikov znotraj reprezentančne sfere že (pre)večkrat predstavljalo glavni kamen spotike

Nazadnje in morda celo najbolj očitno do zdaj na preteklem rokometnem svetovnem prvenstvu v Katarju. Klop domače reprezentance, ki se je pred SP tako rekoč dobesedno odpravila po nakupih, so namreč med drugim sestavljali: Goran Stojanović (Črna gora), Danijel Šarić (BiH), Bertrand Roine (Francija), Borja Fernandez (Španija), Žarko Marković (Črna gora), Rafael Capote, Jorge Luis Pavan Lopez (oba Kuba), Jovica Damjanović (Srbija), Eldar Memišević, Selvedin Omahić in Mirnes Grćo (vsi BiH). Omenjena polovica tujcev je na koncu uspela osvojiti celo naslov svetovnega podprvaka. In to reprezentanca, ki je bila v petih poskusih do takrat na svetovnem prvenstvu najboljša šestnajsta.

837-12-katar
Vse to je po porazu v skupinskem delu proti Združenim narodom Katarja, kot so nekateri hudomušno poimenovali domačo izbrano vrsto, naenkrat neposredno zade(va)lo tudi nas, Slovence. Takrat so vsi do zadnjega ostro po gostilniško kritizirali svetovno rokometno zvezo (IHF), češ kako je mogoče tovrstno nezaslišanost sploh dopustiti. Morda tudi vi. 

Zato vas na tem mestu ponovno sprašujem: če odvzamete vso subjektivnost, mar ne gre v osnovi za identičen primer kot pri Jakovu Faku? Podobno, čeprav zrcalno, je slovenski tenis na bojni nogi z Aljažem Bedenetom. Slednji ima stalno prebivališče prijavljeno v Londonu in si že dlje časa prizadeva zaigrati pod britansko zastavo

Pred približno mesecem dni je trenutno 115. igralec sveta v želji po pridobitvi državljanstva že predložil vso potrebno dokumentacijo ter opravil tudi za to potreben pisni in ustni izpit. Vse skupaj torej ostaja le še formalno vprašanje časa

Če se za primerjavo ozremo še nekoliko nazaj – ko je to nekoč storila legendarna Monika Seleš, ki se je namesto Jugoslavije odločila zastopati ZDA, so zanjo še vedno zvesto stiskali pesti privrženci iz nekdanje skupne države. Vprašanje, ali bo tako tudi pri Bedenetu. Večina ga je namreč že takoj ob razkritju svoje želje označila za izdajalca nacionalnih razsežnosti. A vseeno – vredno je razmisliti: če Bedenetu denimo uspe kakršenkoli velik met pod britansko zastavo, imajo (tudi) slovenski ljubitelja tenisa relevanten razlog za veselje ali ne?

858-35-bedene (obrez)
Preden v mislih kakorkoli odgovorite sami pri sebi, ne pozabite: če bi bili Bedenetovi uspehi še vedno naši, so posledično tudi Fakovi hrvaški. O tem bi se seveda dalo razpredati do onemoglosti, po dolgem, širokem in počez, a nekaj je gotovo – ko se je Jakov v Kontiolahtiju povzpel na najvišjo stopničko, takrat ni igrala "njegova" himna. To brez večjih zadržkov priznava tudi sam. A mi, Slovenci, mu še vedno na vso moč in z vsemi sredstvi vztrajno vsiljujemo nekaj, kar ni in noče biti

Pa ne samo navijači, ampak tudi in predvsem mediji. Ne moremo namreč mimo opazke, da praktično vsi do zadnjega vedno znova tako zelo radi eksplicitno izpostavljajo, da je Jakov slovenski biatlonec in slovenski šampion, na drugi strani pa s filigransko doslednostjo navajajo Srba, ki nastopa za Francijo. 

S kakšnim dovoljenjem je potemtakem nadvse naravno, celo sebično in narcistično, svoji državi pripisovati "tuje" uspehe, če za identične dosežke zunaj naših meja brez razloga poudarjamo njihov prvinski izvor? Gledano povsem objektivno, razlike ni. Je samo umetno ustvarjeno, drugačno pojmovanje kot posledica vdanega "služenja" domovini

Paradoksalna kontradiktornost, katere vzrok gre iskati predvsem v želji po zaslepljenem zadovoljevanju lastnega nacionalnega ega. V tem primeru slovenskosti. Očitno za vsako ceno. Ne glede na to, kako stvar obrnemo, bi Bedene ob prestopu v naših očeh še vedno bil Slovenec, ki nastopa za Veliko Britanijo, Fak pa nikoli ni bil Hrvat, ki nastopa za Slovenijo. In verjetno nikoli ne bo. Čeprav bi morda bilo bolje in predvsem bolj prav, če bi bil.