Na prijetnem klepetu smo namreč gostili kar dva člana izjemno uspešne ekipe Domžalčanov, ki imata vsak svojo zanimivo zgodbo in ozadje. Zdaj, ko oba igrata v mestu ob Kamniški Bistrici, pa sta odkrila, da imata ogromno skupnih točk. No, razen tiste o najljubšem klubu, tam stojita na nasprotnih straneh.
Intervju je nastal v četrtek, torej dan po velikem zmagoslavju francoskega PSG-ja, ki je v ligi prvakov izločil favorizirani Chelsea, zato je kljub zgodnji uri Benjamin na intervju prišel z velikim nasmehom na obrazu. "Tekmo sem si ogledal skupaj z Antoninom in moram priznati, da ni bil zelo vesel tega napredovanja Parižanov. Verjetno zato tudi zamuja na intervju," je povedal sedemindvajsetletni vezist. Ko je kmalu zatem prišel še njegov moštveni kolega, je v smehu pogledal na uro in se prijazno opravičil za zamudo. "Samo pet minut je, ne nazadnje sem iz juga Francije," je povedal izkušeni vratar, ki je hkrati priskočil na pomoč pri prevajanju iz francoščine, ki bolj zadržanemu Benjaminu še vedno bolj leži kot sporazumevanje v angleščini.
Štiri leta starejši Antonine ima že nekaj izkušenj z igranjem v tujini, preden je prišel v Slovenijo, je namreč igral še v Singapurju in na Tajskem. "Zadnjih šest mesecev sem bil brez kluba, saj se je trener na Tajskem odločil, da bo tuje igralce raje uporabil v igri, ne na mestu vratarja. Odločil sem se, da se vrnem v Evropo, vendar je bilo težko najti klub. Treniral sem in urejal stanovanje za družino, nakar se mi je ponudila priložnost za odhod v Slovenijo," je razložil zgovorni vratar, ki ga je trener Luka Elsner, tako kot tudi Benjamina, odkril na spletni strani oziroma bolje rečeno v zbirki francoskih nogometašev. "Vse skupaj je potekalo zelo hitro. Z njim sem govoril v sredo zjutraj, privolil v četrtek zvečer, v soboto popoldne pa sem se pridružil ekipi in v nedeljo podpisal pogodbo," je še dodal.
Dolgo ni razmišljal niti Benjamin, ki je se ekipi pridružil pred začetkom sezone, čeprav v Franciji, kot sta razkrila, ljudje ne vedo veliko o Sloveniji. "Bila sva zelo presenečena, ko sva prišla v državo. Presenečena nad ljudmi in nad vsakdanjim življenjem. Ker sva tujca, zelo pomaga tudi to, da večina ljudi govori angleško, tudi če greš na bencinsko črpalko, bodo vsi govorili angleško. Čas, da sva se navadila na novo življenje, je bil zelo kratek," je veselo razlagal Antonin, Benjamin pa ga je še dopolnil: "Ljudje tu so zelo prijazni, pripravljeni priskočiti na pomoč, v Franciji to ni tako zelo pogost pojav." Čeprav je Antonin del ekipe šele od zime, pa sta se oba Francoza v članski ekipi zelo hitro in zelo dobro ujela. Zato torej ni presenetljivo, da velik del prostega časa preživita skupaj na klepetu ob kavi, na kosilu v klubski ali kitajski restavraciji, rada pa se odpravita tudi v slovensko prestolnico. "Seveda je zame zelo dobrodošlo, da lahko z Antoninom govorim francosko, toda zavedam se, da moram vaditi tudi angleško z drugimi soigralci. Ko sem prišel v klub, nisem govoril niti besede angleško, po pol leta pa mi gre vedno bolje."
OD TENISA DO AZIJSKE ŠVICE
Beseda je nanesla tudi na njuno otroštvo, odraščanje in prve korake v svetu nogometa. "Rodil sem se na jugu Francije v mestu Arles blizu Marseilla. Je nekoliko večje mesto od Domžal, ima približno 60 tisoč prebivalcev," se je nasmehnil dvaintridesetletni čuvaj mreže in dodal: "Odraščal sem v povsem običajni družini, imam še mlajšo sestro, šport pa je bil že od nekdaj velik del mojega življenja." Zanimivo je, da je Antonin svojo nogometno pot začel kot napadalec, na tem položaju je igral vse do dvanajstega leta. "Nato pa sem zrasel, rad sem se metal po tleh in bil vsak dan umazan, tako da sem se odločil, da se preizkusim kot vratar," je razkril Antonin, ki mu je največji vzornik Gianluigi Buffon. Ne le kot odlični vratar, temveč tudi kot vodja ekipe in osebnost.
V Franciji zimski športi niso tako popularni, vem, da je v Sloveniji drugače. Pred dnevi sva se šalila s slovenskimi soigralci, ki obožujejo smučarske skoke, midva pa ne veva nič o tem. Ne vem, če se v Franciji najde človek, ki se ukvarja s tem.
"Moji najlepši spomini na otroštvo so povezani z vsemi dnevi, ki smo jih preživeli pred bloki, ko nam ni bilo mar za to, koliko je ura. Če me starši niso prišli iskat, sem bil pač ves dan s prijatelji in se igral."
Do štirinajstega leta je poleg nogometa treniral še tenis. "V starostni kategoriji do štirinajstega leta sem bil med najboljšimi v naši regiji, povabili so me tudi, da delam s trenerji na državni ravni, vendar sem se kmalu odločil za nogomet, oboje je bilo skoraj nemogoče usklajevati. Ga pa zdaj z veseljem igram, ko sem bil pol leta brez kluba, sem ga igral trikrat tedensko. Mislim, da je to tudi dober trening za vratarja v smislu premikanja in eksplozivnosti."
V zadnjih letih se je navdušil nad azijskim načinom življenja, čeprav se izjemno razlikuje od evropskega. Eno leto je preživel v Singapurju oziroma v azijski Švici, kot jo je poimenoval naš sogovornik, nato pa se je preselil na Tajsko, kjer je živel z ženo Ilodie, v tistem času pa se je rodila tudi hčerka Marlo, ki danes šteje tri leta. "Najbolj me je navdušilo to, kako jih težave ne zanimajo. Če se ti pokvari avto, le zamahnejo z roko in rečejo, da bo jutri boljše. Najprej se je bilo težko navaditi na tak način razmišljanja, toda zdaj vidim, da se v Evropi z nekaterimi stvarmi preveč obremenjujemo."
DVORANSKI NOGOMET IN TAJSKI BOKS
Benjamin je na svet prijokal pred sedemindvajsetimi leti na severovzhodu Francije, v Caenu, v zelo športni družini. "Tudi oče se je ukvarjal z nogometom, imam pa še starejšo sestro in brata, vsi pa so povezani z nogometom. Že od malih nog sem brcal žogo, vedno pa sem z velikimi očmi spremljal nogometaše, kot sta bila na primer Ronaldo in Zinedine Zidane, in si želel, da bi nekoč postal kot ona."
Nogomet ga spremlja praktično vse življenje, tudi njegovi najlepši spomini na brezskrbne otroške dni so povezani z njim: "V otroških letih smo z ekipo Caena osvojili regionalno prvenstvo, za nagrado pa smo lahko zaigrali na Parku princev pred tekmo svetovnega prvenstva med Nemčijo in ZDA."
Benjamin se je poleg z nogometom ukvarjal še z dvoranskim nogometom, igral je v drugi francoski ligi, s svojim bratrancem pa je treniral tudi tajski boks. Zanj je Slovenija prva tuja destinacija, dozdajšnji del svoje kariere je namreč preživel v Franciji. "Družina se je že navadila, da me ni. Najpomembnejše je, da vem, da so v redu. Pogrešam jih, toda ljudje v Sloveniji so me odlično sprejeli, občutek imam, kot bi bil tu že tri ali štiri leta. Naučil sem se tudi nekaj slovenskih besed," je s sramežljivim nasmeškom na obrazu povedal Benjamin.
PRIJATELJSKO ZBADANJE VELIKIH TEKMECEV
Oba si po televiziji rada ogledata tudi ostale športe. Vse razen zimskih. "V Franciji zimski športi niso tako popularni, vem, da je v Sloveniji drugače. Pred dnevi sva se šalila s slovenskimi soigralci, ki obožujejo smučarske skoke, midva pa ne veva nič o njih. Ne vem, če se v Franciji najde človek, ki se ukvarja s tem (smeh)." Tako ne poznata Petra Prevca, temveč tudi v poznavanju slovenskih športnikov plujeta v nogometnih vodah, izpostavila sta predvsem Samirja Handanovića in Valterja Birso, ki je dolgo časa igral v Franciji. V prihodnje si bosta ogledala tudi nekaj znamenitosti, zaenkrat za raziskovanje dežele še nista imela časa. "Seveda sva si ogledala Ljubljano in se sprehodila ob reki, sam pa sem poleg tega videl še Velenje in Zavrč, kjer smo igrali (smeh). Pa še na Ivančno Gorico, kjer smo igrali prijateljsko tekmo, ne smem pozabiti," je v smehu povedal Antonin. Ker je pogovor tekel o spremljanju športa, se seveda nismo mogli izogniti skupnemu spremljanju tekme med Parižani in Londončani. "PSG me ne zanima, navijam za Marseille, ki je njegov velik tekmec. Toda videli ste, kaj vse je mogoče v nogometu," je v smehu povedal Antonin in razkril, da je bil Benjamin kot goreč privrženec Parižanov na začetku polčasa mrk in resen, nato pa je začel skakati. "Mene ne zanima, ker je Marseille edini francoski klub, ki je osvojil ligo prvakov," se je pohvalil Antonin, Benjamin pa mu ni ostal dolžan: "Vsi vemo, kako ste do tega prišli, plačali ste," se je nadaljevalo prijateljsko zbadanje med Francozoma v Domžalah.
Antonin: "Mene PSG ne zanima, ker je Marseille edini francoski klub, ki je osvojil ligo prvakov."
Benjamin: "Vsi vemo, kako ste do tega prišli, plačali ste."
Benjamin je že od malih nog goreč oboževalec ekipe Zlatana Ibrahimovića, imel pa je priložnost igrati proti njej, ko je bil član ekipe Caena. "To je bil eden najlepših trenutkov v mojem življenju, nisem si predstavljal, da bom kdaj igral proti njim. Na koncu smo na domačem igrišču izgubili z 1:2, sem si pa po tekmi zamenjal dres z Claudom Makelelejem, ki ga zdaj hranim v hiši svojih staršev."
PETNAJST PRETEPOV IN ROMSKA DRUŽINA
Kako pa bi Antonin in Benjamin primerjala Slovence s Francozi? "Lahko rečeva, da so Slovenci bolj odprti, bolj dostopni. Tu se počutiš veliko bolj varno, v Franciji moraš biti pozoren na vsak korak. Če se zvečer sprehajaš in v roke vzameš telefon, tvegaš, da ti ga bo v hipu kdo izpulil iz roke. Ne moreš se pogovarjati s prijateljem, medtem ko imaš telefon na mizi v lokalu. Tega v Sloveniji ni. V Franciji ni sicer kot v Chicagu, kjer te lahko ustrelijo na ulici, a lahko je nevarno. V Franciji traja pol leta, da z nekom postaneš prijatelj, v Sloveniji pa mogoče kakšen mesec. Če si tujec, je to vsekakor izjemno," sta se strinjala.
Sta imela kakšne slabe izkušnje v domovini? "Ker sem mlad in močan, ne (smeh). V življenju sem se stepel približno petnajstkrat, ne le na igrišču, temveč tudi v kakšni diskoteki," je priznal Antonin, Benjamin pa je dodal: "Zame je bilo to veliko lažje, saj imam romsko družino in se nas vsi bojijo (smeh)."
Če se zvečer sprehajaš in v roke vzameš telefon, tvegaš, da ti ga bo v hipu kdo izpulil iz roke. Ne moreš se pogovarjati s prijateljem, medtem ko imaš telefon na mizi v lokalu. Tega v Sloveniji ni. V Franciji ni sicer kot v Chicagu, kjer te lahko ustrelijo na ulici, a lahko je nevarno.
Zgovornejši Antonin je svojega soigralca in rojaka malo v šali malo zares opisal kot zelo privlačnega. "Je zelo odprt fant, ko sem prišel v Domžale, mi je sam od sebe ponudil pomoč pri vsem, kar sem potreboval. Razložil mi je, kako delujejo stvari v klubu, predstavil me je ljudem. Pokazal mi je, kje lahko na primer kupim slovensko sim kartico. Škoda, da tako dobri nogometaši, kot je on, ne igrajo v prvi ali drugi francoski ligi," je povedal vratar Domžal, Benjamin pa je ob tem razkril, da je imel v domovini slabo izkušnjo, zaradi katere ima zdaj zaprta vrata v vse klube. "Zgodilo se je v Amiensu, v tretji ligi, kjer nisem dobil veliko priložnosti. Na eni od tekem sem dobil le petnajst minut igralnega časa, in čeprav smo zmagali, nisem bil zadovoljen. Šel sem v garderobo in brcnil v vrata, nisem pa vedel, da je za vrati predsednik kluba. Predsednik me je vprašal, ali se želim pretepati, in rekel sem, da ne, nakar me je zagrabil in izmenjala sva si nekaj besed. Nato so v garderobo prišli prijatelji in predsednik je rekel, da sem iskal težave. Bila je moja beseda proti njegovi. Če bi res želel, bi se spravil na trenerja, ne na predsednika, on ni bil ničesar kriv. Kasneje sem bil v stiku s številnimi dobrimi klubi, toda vsi so mi rekli, da nočejo imeti težav z mano, ker sem nasilen. Tudi zato sem vesel, da se Luka ni oziral na to, temveč mi je dal priložnost na podlagi mojih nogometnih sposobnosti," je Benjamin odprl svojo dušo, za konec zanimivega dvojezičnega pogovora pa je bil on na vrsti, da v nekaj besedah opiše svojega soigralca in prijatelja.
"Glede na to, da vam bom prevedel iz francoščine, lahko rečem karkoli, kdo ve, če bom povedal resnico," se je na ves glas zasmejal Antonin. Toda verjamemo mu. "Vesel sem, da je Antonin prišel v klub, saj tako nisem edini Francoz v ekipi. Vedno me podpira, pomaga mi s svojimi izkušnjami, in ko je treba, me tudi pomiri. Ker imava podobno osebnost, se veliko šaliva o istih stvareh."
