© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
ue
ue
31.12.2014 15:13:50

Športna osebnost leta 2014

Za ta čas leta so pregledi doseženega običajni tudi ali predvsem v športu, v katerem merljivost dosežkov doda svoj čar. Slovenski šport je v resnici zelo uspešen, iz majhnega bazena črpa presenetljivo veliko nadarjenih športnic in športnikov.

Ekipaši smo tokrat razširili seznam kandidatov za športno osebnost leta – izbor, ki se je od leta 2008 s šestimi ponovitvami dobro prijel in postal tradicionalen.

Tokrat smo med odličneže uvrstili kar 18 izstopajočih posameznikov: tri športnice in 11 športnikov, tri trenerje in športnega direktorja. Sedem kandidatov, kar je z naskokom največ, daje nogomet, po dva košarka in hokej na ledu, po enega pa rokomet, kolesarstvo in pet zimskih športov – dobitnikov kolajn na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju. Glasovali bomo skupaj, novinarji Ekipe24 in bralci edinega slovenskega športnega dnevnika. Kdaj? Takoj na začetku novega leta, tako kot je v navadi.

KANDIDATI ZA ŠPORTNO OSEBNOST LETA 2014


GORAN DRAGIĆ (košarka, 28 let)

004cfa64bb9f6a6717e0f782104dbdfe.jpegChris Mannix je novinar Sports Illustrateda, ki bi nam bil (praktično vsem) popolnoma neznan, če ne bi letos v enem od glasovanj za nas zanimivo oddal svoje glasove. V izboru za najboljše peterke lige NBA je edini od 125 predstavnikov medijev v Severni Ameriki Gorana Dragića uvrstil v prvo. Zdelo se mu je pač, da si nekdo, ki je v povprečju dosegal 20,3 točke na tekmo, pri tem pa iz igre metal 50,5-odstotno, od tega za tri točke 40,8-odstotno, zasluži biti uvrščen med najboljših pet košarkarjev na svetu. Prejšnja sezona v ligi NBA je bila za Gorana Dragića res tako dobra, da se mu tudi preostali novinarji, ki so glasovali, preprosto niso mogli izogniti, in na koncu je pristal v tretji peterki sezone. To je bila nadgradnja priznanja za igralca, ki je najbolj napredoval v ligi, in bilo bi že kar preveč kičasto, če bi nato blestel še na svetovnem prvenstvu. Tam ni bil tisti pravi Gogi, a še vedno dovolj dober, da je bil prvi mož slovenske reprezentance.


ZORAN DRAGIĆ (košarka 25 let)

Morda bi moral trener Phoenixa Jeff Hornacek na tekmi s Houstonom v začetku decembra, ki so jo Sonca izgubila, vseeno dati v postavo Zorana Dragića in ga zadolžiti za pokrivanje prvega igralca Raket Jamesa Hardna. Morda bi Phoenix zmagal, če bi Zoki enega največjih zvezdnikov lige NBA čuval tako dobro, kot ga je v četrtfinalu svetovnega prvenstva v Španiji, ko je pokazal, da so njegove energija in obrambne sposobnosti, s katerimi si je v Evropi že prej ustvaril določeno ime, dovolj dobre tudi za zaustavitev igralca takega kova. Tudi predstava s tekme z ZDA je bila kljub visokemu porazu Slovenije eden od razlogov, da je Phoenix poslal ponudbo na njegov naslov in je tako lahko uresničil svoje sanje, zaigrati v ligi NBA. Pravzaprav na pravo uresničitev še čaka, za zdaj praviloma le opazuje soigralce, a to je običajna pot mnogih novincev. S trmo in voljo, kot jo ima, pa bo najbrž prej ali slej opozoril nase, kot mu je to pred tem uspelo v Unicaji.


VESNA FABJAN (smučarski tek, 29 let)

Specialistka za smučarski sprint je v letošnjem letu uresničila svoje sanje. Čeprav devetindvajsetletnica iz Besnice že dolgo spada v širši svetovni vrh sprinta v prosti tehniki, jo je v krog za kolajno na OI v Sočiju uvrščal le malokdo. Vzroka za to sta tako slabša prejšnja sezona kot zdravstvene težave, ki se je tudi pred OI niso izognile. A kljub vsemu je še pravočasno ujela pravo formo in na glavni tekmi sezone dokazala, da je iz pravega testa. Tretje mesto ni bilo vprašljivo v nobenem trenutku, v igri je bilo celo kakšno bolj žlahtno odličje. Kljub olimpijski kolajni je še naprej ostala skromno in preprosto dekle. Vselej prijazno in pripravljeno na razgovor je skoraj nemogoče dobiti na »levi nogi.« Je prava profesionalka, ki točno ve, kaj mora storiti za vrhunski rezultat. Zdi se, da je tudi psihično povsem dozorela in da je v nasprotju s prejšnjimi leti nobena malenkost ne more vreči iz tira. Prepričani smo, da v teku še ni rekla zadnje besede.


DRAGAN GAJIĆ (rokomet, 30 let)

Lahko bi navrgli kup številk, a precej bolj kot vsa suhoparna statistika so zgovorne besede francoske rokometne legende. Bilo je pred natanko letom dni, ko je ob še enem naj izboru Gregory Anquetil z izbranimi besedami spregovoril o svojem nasledniku na desnem krilu Montpelliera, da gre za morda celo najboljšega realizatorja z desnega krila na zemeljski obli. In če tako pravi legenda med desnimi krili, potem najbrž ni treba prav dosti dodati. Morda le to, da ta »silent killer« (tihi ubijalec) tudi v letu 2014 ni varčeval s strelivom, ni hladil puške, ravno nasprotno, nadaljeval je strelski pohod, luknjal vse in vsakogar, in ko bo čez dan, dva potegnil črto pod letom 2014, si bo lahko zavrtel tisto od Franka Sinatre. It was a very good year. To je bilo zelo dobro leto. In kar je še dodatno navdušujoče ter hkrati za nasprotne vratarje zastrašujoče, je to, da bržkone še nismo videli najboljše od tridesetletnega Gajića. Najboljše šele prihaja.


TEJA GREGORIN (biatlon, 34 let)

Že vrsto let naša najboljša biatlonka je že leta 2009 na svetovnem prvenstvu na prizorišču naslednjih OI, v korejskem Pjongčangu, z drugim mestom na individualni tekmi dokazala, da velika tekmovanja zanjo niso noben bavbav. Tako kot takrat tudi pred OI v Sočiju ni spadala v ožji krog kandidatk za kolajno, a je pravo formo ujela prav za to najpomembnejšo tekmo v sezoni. Po malce slabših prvih dveh nastopih je svoj trenutek dočakala v njej najljubši zasledovalni tekmi, ko je kljub enemu zgrešenemu strelu stoje z izvrstnim tekom pridobila 12 mest in osvojila bron. Ihanka, ki zdaj živi v Hotemažah, se je že velikokrat izkazala kot prava borka, ki se vedno bori do konca. Je perfekcionistka, ki krivdo za morebitne napake vselej najprej poišče pri sebi. Bolj ji ustreza, če jo nekdo usmerja, s svojimi izkušnjami pa zdaj že dobro ve, kaj mora storiti za dober rezultat. Ko bo rezultate dal še spremenjen strelski trening, bo gotovo še boljša.


SAMIR HANDANOVIĆ (nogomet, 30 let)

Morda si je to pripravljen priznati, morda bo nekega dne to priznal celo na glas, morda pa razmišlja povsem drugače. Kakorkoli že, mi se ne moremo znebiti občutka, da je vratar slovenske izbrane vrste ob prestopu v milanski Inter napačno ocenil ambicije in smer razvoja tega kluba ter da je danes nad svojo odločitvijo razočaran. Zaradi številnih zablod črno-modrih je v veliki meri izginil s tistih najbolj prestižnih evropskih nogometnih radarjev, na katerih bi glede na svojo kakovost moral biti prisoten ves čas, in zagotovo bo v bližnji prihodnosti zelo resno razmislil o svoji naslednji potezi. Sploh zato, ker gre še vedno za enega najboljših vratarjev na svetu, kar dokazuje znova in znova ter je v tem letu dokazal vsaj tolikokrat kot v prejšnjih. Morda celo večkrat, še zlasti če imamo v mislih njegov neverjeten niz ubranjenih enajstmetrovk, s katerim se je tudi na povsem konkretni ravni še utrdil na mestu enega od velikanov slovenskega športa.


KEVIN KAMPL (nogomet, 24 let)

Ko je športni direktor Salzburga Ralf Rangnick nekaj dni pred prodajo slovenskega reprezentanta v dortmundsko Borussio govoril o zanimanju za tega nogometaša, je zadel žebljico na glavico in povedal največ, morda celo vse. Če ga nekoliko parafraziramo, je dejal, da Kevin Kampl že nekaj časa ni le eno od imen v beležnicah oglednikov in na jeziku vsiljivih zastopnikov, temveč je postal povsem neposredna želja odgovornih v zelo uglednih evropskih klubih. Zagotovil je, da je Slovenec zrasel v tako dobrega nogometaša, da je naredil ta korak. In če o tem koraku, na katerega pogosto nismo pozorni, dobro premislimo, gre brez dvoma za enega najpomembnejših v življenju nogometaša in na splošno v življenju športne osebnosti. Iz tega izhaja vse, vključno s pričujočo Kevinovo kandidaturo za slovensko športno osebnost iztekajočega se leta. Da, Kevin je bil v njem tako dober, pa naj gre za klubsko ali reprezentančno raven. In bo na teh temeljih postal še boljši.


MATJAŽ KEK (nogomet, 53 let)

V letu 2014 je štajerski trener še okrepil svoj status najbolj priljubljenega Slovenca na Hrvaškem. Na Reki ga imajo tako radi, da bi ga številni najraje imenovali za častnega občana, spet drugi bi mu postavili spomenik. Z njim na klopi Rijeka v letu 2014 ni izgubila na niti eni domači evropski tekmi, čeprav je gostila Sevillo, Feyenoord in Standard. Toda to ni bilo vse, za nameček je Rijeka s Kekom na čelu na domači sceni osvojila celo več kot Dinamo. Rečani so Zagrebčane najprej premagali v finalu hrvaškega pokala, nato pa še v medsebojnem obračunu za superpokal. Rijeka je po osmih letih spet odprla omaro z lovorikami, kar je še povečalo nogometno evforijo v tem mestu, Kekov statusni simbol pa se je jasno tako močno okrepil, da je v tem trenutku preprosto nedotakljiv. Nekateri ga »potiskajo« v Dinamo, nekateri so v njem videli idealnega selektorja, toda Keku je tam, kjer je, preprosto prelepo, da bi odšel kamorkoli drugam.


ANŽE KOPITAR (hokej na ledu, 27 let)

Kopi je zadnjič v prejšnji sezoni hokejsko opremo oblekel na petek 13. To je bilo junija, ko je praviloma v večini hokejskih dvoran led že zdavnaj staljen. Na enega najbolj datumsko »črnih« dni za tiste vraževerne ga je z Los Angeles Kingsi čakala peta tekma v finalu za Stanleyjev pokal, ki se je za Kralje končal ravno v nasprotju z vraževerjem. Tistega 13. junijskega večera se je vraževerje pozabilo, Anže je še drugič v karieri dvignil »kanto« lorda Stanleyja.
Sezona za našega velemojstra še nikoli ni bila tako naporna, a hkrati nikoli tako pestra in verjetno za zdaj največja v njegovi karieri. Poleg tega, da je za en dan v Slovenijo spet prinesel prestižno srebrnino, so se mu že prej, februarja, v družbi 24 risov uresničile še ene sanje. Tiste, za vse slovenske hokejske poznavalce nedoumljive, tiste, ki jih zaznamuje pet krogov – in da, tudi v Sočiju je blestel. Da je ob vsem tem dobrodelni Hrušičan še pravi fant od fare tudi takrat, ko se ne podi po ledu, pa tako in tako že vsi vemo.


MATJAŽ KOPITAR (hokej na ledu, 49 let)

Ko je na slovenski kulturni praznik leta 2013 rise povedel do največjega dosežka v zgodovini našega hokeja, se nam je ob proslavljanju risov, priznamo, od sreče orosilo oko in zatresla usta, ki so se nato razširila v najbolj iskren nasmeh. Ko se je točno 370 dni pozneje v dvorani Bolšoj Ice Dome mala Slovenija pomerila z velikansko Rusijo, so bili občutki enaki, težko je bilo verjeti, da je lahko še lepše. A Matjaž Kopitar je imel večje načrte. Ni se držal olimpijskega mota, s svojimi varovanci ni hotel samo sodelovati, želel je zmagati, in to je njegovi četi na OI uspelo 16. februarja, ko so orožje pred Slovenci položili Slovaki.
Čeprav je težko verjeti, a sedmo mesto na OI ni bilo še vrhunec sezone, tega je prineslo SP v Gojangu, kjer se je Matjaž po peti tekmi smejal, kot se v svoji službi le redkokdaj. Slovenija je spet postala članica elite, da ima selektor še večje apetite, je nato dokazal, ko je podpisal novo štiriletno pogodbo za vodenje, a še zdaleč ne samo to, oklepnikov z risom na prsih.


ŽAN KOŠIR (deskanje na snegu, 30 let)

Tridesetletni Tržičan je v Sočiju nadaljeval bogato tradicijo uspešnih nastopov svojih krajanov na zimskih olimpijskih igrah in jim kot prvi priboril kolajno. No, ne le eno, ampak celo dve. Po bronu v paralelnem veleslalomu mu je šlo še bolje v paralelnem slalomu, ki je bil prvič na programu OI. Finalni obračun z Rusom ameriških korenin Vicom Wildom, s katerim sta tudi veliko skupaj trenirala, je bil do konca negotov, nazadnje pa je za 11 stotink le pripadel Wildu. Tudi s tem je Žan presegel olimpijska pričakovanja. V tem koledarskem letu je nanizal še štiri druga mesta v svetovnem pokalu, ki se ga v zadnjem času kar nekako držijo, a je le še vprašanje časa, kdaj bo začel zmagovati. Žan je preprost fant, sproščen, kot je značilno za deskarje, a hkrati razmišljujoč in pravi profesionalec, ki ve, kdaj je čas za delo in kdaj za zabavo. Služi tudi kot primer, da nikogar ne gre prehitro odpisati, saj je najboljši v zrelih tekmovalnih letih.


TINA MAZE (alpsko smučanje, 31 let)

Dve zlati olimpijski kolajni sta bili v letu 2014 za Tino samo modni dodatek, toda tisti, ki se je res bleščal in odseval v javnosti. Vrhunski športni dosežek, ki pa še zdaleč ne pokaže vsega. Najboljša slovenska športnica je prestopila še eno mejo in ta korak je morda do zdaj v njenem življenju celo najpomembnejši. Tina je športnica od glave do peta in smučanju je posvetila precejšen del svojega življenja in sebe. Nekaj sebe je zadržala zase in ta del je v letu 2014 stopil korak naprej. Če je bila prej Tina »mašina«, ki je naredila vse za dober rezultat, je danes Tina »carina« (v italijanščini prijazna). Zadovoljna je sama s seboj, zadovoljna je s svetom okoli sebe, zadovoljna je s smučanjem, skratka zadovoljna je. In to je za njo največji korak do zdaj v življenju. Kaj pa zlato? Z Dominique Gisin je spisala eno najlepših zgodb alpskega smučanja, ko sta si razdelili zlato kolajno in se na najvišji stopnički držali za roke. In taki trenutki so bolj dragoceni kot vse zlate kolajne.


LUKA MEZGEC (kolesarstvo, 26 let)

Lepo je bilo biti Slovenec tiste junijske nedelje v Trstu, že dolgo ni bila tako aktualna tista parola Trst je naš. Pravzaprav se je vsaj za tistih nekaj ur zdela resnična, bila je namreč slovenska veselica na sosedovem dvorišču. Tam, kjer je najslajše, sredi pristaniškega mesta, na za Italijane največji, lahko bi rekli kar sveti dirki. Vse zaradi fanta, ki so mu prvo kolo ukradli, drugega pa je dobil za birmo. Trmastega fanta, ki ga v nasprotju s številnimi rojaki padci in snete verige niso dotolkli, ampak le še dodatno motivirali in je najboljše, kot že rečeno, prihranil za konec, za zadnji dan 97. Gira, ko se je »snel z verige« in odbrzel največji zmagi naproti. Fanta, ki se iz leta v leto z velikimi koraki oziroma vrtljaji bliža sprinterski smetani. Fanta, zaradi katerega je znanec potegnil že dodobra zaprašeno kolo iz drvarnice in se zapodil na cesto. In to je, poznavajoč znanca, resnično velik dosežek.


MILIVOJE NOVAKOVIĆ (nogomet, 35 let)

Najboljši strelec svojega kluba, šesti najučinkovitejši nogometaš japonske lige in sploh edini slovenski reprezentant, ki se je v zadnjih dvanajstih mesecih uspel vpisati med strelce – to je leto Milivoja Novakovića. Nogometaša, ki mu zob časa nikakor ne pride do živega. Čeprav je Ljubljančan star že 35 let, je še vedno najvidnejši slovenski napadalec. V očeh Srečka Katanca je skoraj edini, ki mu slepo zaupa. Celo tako zelo, da je recimo za gostovanje v Angliji vpoklical le dva napadalca! Novaković selektorju ni ostal dolžan; kot rečeno, bil je edini slovenski reprezentančni strelec v tem letu. Zadel je na tekmah s Švico in Litvo, je torej eden najbolj zaslužnih za to, da je izbrana vrsta še vedno v igri za preboj na evropsko prvenstvo, ki ga bo leta 2016 gostila Francija. Kjer želi biti tudi on; zaradi tega se je vrnil, zaradi tega je tako zelo motiviran. Ne glede na vse je to pač njegova zadnja priložnost v karieri za nekaj velikega.


PETER PREVC (smučarski skoki, 22 let)

Najboljši športnik Slovenije v iztekajočem se letu je spet dokazal, da je človek za velike tekme. Potem ko se je že lani na SP v Predazzu okitil s srebrom in bronom, je enak dosežek ponovil tudi na OI v Sočiju. Na dveh najpomembnejših tekmah sezone je spet ohranil mirne živce. Že na srednji skakalnici je predse spustil le Poljaka Kamila Stocha, pozneje na večji še neuničljivega Noriakija Kasaija. Bronasta kolajna na SP v poletih in drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala sta bila le pika na i več kot izvrstni sezoni. Mladenič iz Dolenje vasi je že pri 22 letih osebnostno dozorel v vseh pogledih, saj natančno ve, kako mora ravnati, da bo uspešen. Njegova filozofija, da nikoli ne razmišlja o rezultatu, ampak le o čim boljšem skoku, mu očitno prinaša uspeh v športu, v katerem so najpomembnejši prav občutki. Tudi v medijskih nastopih je razlika med današnjim Petrom in tistim izpred dveh let očitna. Ima torej prav vse atribute za dolgo in uspešno kariero.


ANTE ŠIMUNDŽA (nogomet, 43 let)

Če hočete postavljati nove mejnike, pokličite njega. Uspeh je tako rekoč zagotovljen, 43-letni strokovnjak je gotovo med tistimi, ki so najbolj zaznamovali športno leto 2014. Z Mariborom je kot prvi prezimil na mednarodnem prizorišču in posledično igral v šestnajstini finala lige Europa, vijoličasti so z njim osvojili dvanajsti naslov prvaka in se uvrstili v ligo prvakov, kjer so se predstavili v spodobni luči. Trenerjeve zasluge za vse dosežke so ogromne, a kakorkoli obrnemo, se ne more znebiti očitkov, da je pravzaprav le podaljšana roka športnega direktorja. Toda nekdanji odlični napadalec se s tem noče obremenjevati, na tovrstna razmišljanja se bolj kot ne požvižga in vztraja na svoji poti. Disciplina, pripravljenost na garaško delo, odrekanje in ambicioznost, to so njegove zakonitosti, ki jih brez obotavljanja zagovarja v vsakem trenutku. Marsikomu niso všeč njegovi javni nastopi, toda dejstvo je, da se ne trudi biti všečen, ampak uspešen.


MARCOS TAVARES (nogomet, 30 let)

V štajerski prestolnici ga ni nogometaša, ki bi užival takšen status kot Brazilec s slovenskim potnim listom. Je kapetan in najboljši strelec v zgodovini kluba, pravzaprav vsi, ki jim po žilah teče vijoličasta kri, pa nanj gledajo kot na boga. Ne bi se čudili, če bi Marcos Tavares čez nekaj let, ko bo obesil nogometne čevlje na klin, dobil na južni ploščadi Ljudskega vrta, kjer domujejo najglasnejši navijači Maribora, tudi svoj kip. In to ne tistega majhnega, doprsnega, temveč ogromnega, zlatega. S svojimi igrami v vijoličastem dresu si je to tudi zaslužil. V lanski sezoni je bil eden najpomembnejših nogometašev Maribora, ki je v Sloveniji osvojil naslov državnega prvaka in se prebil v šestnajstino finala lige Europa, tudi letos pa Brazilec naravnost blesti. Trenutno je z 10 zadetki prvi strelec prvenstva, Štajerci pa nikoli ne bodo pozabili njegovega zadetka na Celtic Parku, s katerim je Mariborčanom zagotovil vstopnico za skupinski del lige prvakov.


ZLATKO ZAHOVIĆ (nogomet, 43 let)

Če ga ne bi bilo, bi si ga bilo treba izmisliti. To je misel, ki jo pogosto slišimo na nogometnem prizorišču in na splošno v svetu športa na sončni strani Alp. In dejstvo je, da ni daleč od resnice. Ker je sinonim za zmagovalca, za uspešnost. Z njim v vlogi športnega direktorja sta Maribor in tudi slovenski klubski nogomet dobila novo razsežnost, ki povrhu iz leta v leto dobiva še dodatno dimenzijo. Režiser čudovite vijoličaste zgodbe se hkrati zelo dobro zaveda, da se nogomet ne igra le na igrišču, ampak tudi ob njem. V veliko večji meri, kot si pri nas marsikdo predstavlja. Popolnoma jasno mu je, da je najpomembnejša postranska stvar na svetu tudi zabava za množice, šov, ki hkrati prinaša denar, vendar tega na Slovenskem večina še noče razumeti oziroma dojeti. Najboljši strelec izbrane vrste je na tem področju bolj kot ne osamljeni jezdec, žal še vedno nima pravšnjega sogovornika, ob pomoči katerega bi bilo nogometno dogajanje veliko bolj razgibano.