Med izbranci selektorja Borisa Denića je tudi Dean Bombač. Petindvajsetletni Koprčan igra na mestu srednjega zunanjega, na prvenstvu pa bo po sili razmer bržkone igral tudi na levem.
DEAN BOMBAČ
rojen: 4. april 1989
država: Madžarska (Szeged)
šport: rokomet
klub: Pick Szeged
Dean je svojo kariero začel v Cimosu, ki je pred letom in pol zaradi denarnih težav propadel. Nato ga je pot vodila v Dinamo Minsk, kjer se je zgodba ponovila. Iz Belorusije se je za dobra dva meseca preselil v Francijo, natančneje v Pays d’Aix, pred začetkom letošnje sezone pa je podpisal dveletno pogodbo z madžarskim Szegedom.
Kako je prišlo do tega, da ste se pred začetkom sezone odločili kariero nadaljevati na Madžarskem?
Po razpadu Minska sem imel ponudbi Wisle in Szegeda, na koncu pa sem se odločil za slednjega. Zdaj lahko rečem, da je bila moja odločitev pravilna.
Ste imeli pred odhodom na Madžarsko kaj pomislekov?
Na začetku, ko sem dobil ponudbo, sem jih nekaj malega imel. A sem se nato pogovarjal s pomočnikom trenerja Markom Krivokapićem in z Vladimirjem Osmajićem, ki je igral tam, oba sta rekla, da je klub super. Ob njunem prihodu je sicer imel nekaj denarnih težav, nato pa ga je prevzel najbogatejši Madžar in od takrat teh težav ni več.
Po razpadu Minska sem imel ponudbi Wisle in Szegeda, na koncu pa sem se odločil za slednjega. Zdaj lahko rečem, da je bila moja odločitev pravilna.
Kakšna je razlika med madžarsko in slovensko ligo?
Mislim, da so Madžari v vsem pred nami. Obisk tekem je zelo dober. Kamorkoli smo šli, so bile dvorane polne. Te niso velike, saj sprejmejo med tisoč in 1500 ljudi, a so polne. Tudi mi imamo v povprečju okoli 1500 gledalcev, včasih jih v domačem prvenstvu pride tudi 2500. Televizija ima vsak teden na sporedu eno tekmo državnega prvenstva, Szegedova klubska televizija pa prenaša prav vsak naš dvoboj. Teh stvari ne moremo primerjati s Slovenijo, na Madžarskem je to bolje urejeno in si nimamo kaj lagati. Kar zadeva moč lige, sta po mojem mnenju Szeged in Veszprem močnejša od Celja in Gorenja. Tu so še Csurgo, Balatonfüred in Tatabanya, ki jih lahko po kakovosti primerjamo na primer z Mariborom. Liga je v tem trenutku boljša kot slovenska, ampak pred nekaj leti je bilo ravno obratno.
Madžarska je rokometna velesila, a šport številka ena je verjetno vseeno nogomet.
Naj bi bil nogomet, čeprav na primer za Veszprem tega ne bi mogel z gotovostjo trditi. V Szegedu imamo rokomet, košarko ter vaterpolo in ljudje pridno obiskujejo vse športe. Tudi rokometašice so se letos uvrstile v prvo ligo in imajo na svojih srečanjih tudi po 1500 ali 2000 ljudi, čeprav so zadnje na lestvici. Včasih imajo boljši obisk kot mi. Nogomet je le nogomet, ampak zdi se mi, kot da je po spremljanju tekem in številčnosti navijačev rokomet na prvem mestu, vsaj jaz imam tu v Szegedu tak občutek.
V tujini ste igrali v Belorusiji, Franciji in zdaj na Madžarskem, kje se najbolje počutite?
V Franciji sem bil dva meseca in pol, tam je bilo glede življenja res sanjsko. Res je, da je vse drago, vendar je bilo podnebje celo boljše kot v Kopru, kar nerad priznam. (smeh) V Szegedu se z družino odlično počutimo, hčerka hodi v vrtec, dekleta igralcev se med našimi treningi družijo med sabo, tako da se tu zelo dobro počuti tudi moja Tjaša. Ni nam dolgčas.
Kakšno pa je življenje v Szegedu, se precej razlikuje od tega, ki ga poznamo v Sloveniji?
Ne razlikuje se preveč, podobno je kot doma. Ljudje hodijo na kavice, so nasmejani, sproščeni in zelo prijazni. Res je, da se ne razumemo kaj dosti, ampak se da nekako dogovoriti s pomočjo nog in rok. (smeh)
V Franciji sem bil dva meseca in pol, tam je bilo glede življenja res sanjsko. Res je, da je vse drago, vendar je bilo podnebje celo boljše kot v Kopru, kar nerad priznam. (smeh)
S komunikacijo je torej kar nekaj težav.
Da, komunikacija je precej otežena.
Se da kaj pomagati z angleščino?
Da, govorijo jo predvsem mladi, ki se jo učijo v šoli. S starejšimi pa se težko kaj zmeniš, to velja na primer za trgovino.
Koliko madžarščine že obvladate?
Bolj slabo jo obvladam. Ne obiskujemo kakšnih posebnih jezikovnih tečajev in tudi trener govori v španščini. Madžari z mano govorijo v angleščini, tako da madžarščine niti ne slišim dosti. Že tako je težka, poleg tega ne gre v uho in še na treningu je ne uporabljamo, povrhu vsega jo slišim le zunaj, tako da se jo je skoraj nemogoče naučiti.
Kakšno mesto je Szeged?
Szeged je staro mesto, lepo. Vse zgradbe so nizke. Središče mesta je široko in zaprto za promet. Je zelo urejeno.
Mesto leži ob mejah z Romunijo in Srbijo, je v njem veliko ljudi teh narodnosti?
Mislim, da je več Srbov, tako da če imaš srečo, včasih naletiš na kakšne Srbe in se da zmeniti tudi v nam bolj znanem jeziku.
V katerem delu mesta živite?
Živim malo iz središča mesta, v bližini dvorane, predel pa se imenuje Novi Szeged. V tem delu mesta so hiške in nizki bloki, z največ tremi nadstropji. Pa tudi blokov je malo, veliko je zelenja. Vse je precej novo in je zelo prijetno za življenje. Prav zanimivo je videti te nizke zgradbe, ker je vse skupaj le nekoliko drugače kot pri nas.
Imamo majhnega kužka in sosedi ni bilo všeč, ker je včasih lajal, ko smo šli ven. To jo je motilo, meni pa se ni dalo prepirati, zato smo se odločili za selitev. (smeh)
Ste Koprčan, ali pogrešate morje?
Seveda ga pogrešam. Morje je le morje. (smeh)
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živeli smo v trinadstropnem bloku s šestimi stanovanji. Ko se bomo februarja vrneli v Szeged, pa se bomo preselili v vrstno hiško. Imamo majhnega kužka in sosedi ni bilo všeč, ker je včasih lajal, ko smo šli ven. To jo je motilo, meni pa se ni dalo prepirati, zato smo se odločili za selitev. (smeh)
Vam je stanovanje priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Pomočnik trenerja je ravno kupil vrstno hišo in je rekel, da se poleg njega oddaja hiška z vrtom. Šel sem jo pogledat in mi je bila všeč, tako da se bomo zdaj preselili vanjo.
Je v Szegedu težko najti primerno stanovanje?
Ne, ni. Stanovanja so urejena in lepo opremljena.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Cene so drugačne kot v Sloveniji. Stanovanje, v katerem smo živeli do zdaj, meri sto kvadratov, najemnina pa znaša 400 evrov. Hiška, v katero se selimo, ima 85 kvadratnih metrov bivalne površine in še okoli 60–70 kvadratnih metrov vrta, najemnina pa znaša 485 evrov. To je precej ceneje kot v Sloveniji.
Ko redarji vidijo avto s klubskimi oznakami, nam takoj napišejo kazen.
So tam, kjer ste živeli do zdaj, sosedi vedeli, da ste rokometaš?
Da, vsi so vedeli.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Da.
Ali imate zaradi tega kakšne ugodnosti?
Nekaj malega ugodnosti imamo. Sicer pa ljudje niso vsiljivi, pozdravijo nas in nas kaj vprašajo, to pa je tudi vse.
Imate na voljo klubski avto?
Imam.
Kakšni vozniki so Madžari?
Dobri, nobenih težav ni z vozniki. Imamo pa težave z redarji, ki pišejo kazni za napačno parkiranje. (smeh) Ko vidijo avto s klubskimi oznakami, nam takoj napišejo kazen. Imajo svoj sistem za parkirne listke, ki je precej zamuden in zapleten. Če avto parkiraš brez tega listka, je kazen 20 evrov.
V Szegedu je med 30 in 40 tisoč študentov, tako da je tudi precej tovrstnih zabav. Sicer pa se več dogaja ob koncu tedna.
Kako pa je urejen javni prevoz?
Javni promet je dobro urejen, avtobusi vozijo stalno in so polni. V mestu vozi še tramvaj. Veliko ljudi pa za prevoz uporablja kolesa, prav neverjetno je, koliko jih je.
So vas že kdaj ustavili policisti?
Ne.
Koliko stane liter bencina?
Nekje med 1,1 in 1,2 evra, mislim, da je malo cenejši kot v Sloveniji.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na gostovanja se vozimo z avtobusom. Najprej moramo do Budimpešte in potem od tam naprej. Večino časa se vozimo po avtocestah. Ravno pred kratkim pa smo imeli gostovanje, kamor smo se peljali po navadni cesti in je kar malo treslo. (smeh) Mislim, da imamo v Sloveniji boljše ceste in tudi potovanja so krajša. Najdaljše gostovanje je Csurgo, to je skoraj pri slovenski meji, do tam pa imamo štiri ure vožnje.
Ste se na Madžarskem srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z rokometom?
Nič takega se mi ni zgodilo. Mirno je, tudi soigralci, ki gredo večkrat ven, pravijo, da nimajo težav. Za zdaj je vse super, ampak prav gotovo se dogaja tudi to, tako kot povsod.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Moram reči, da je brezdomcev in beračev res veliko. Sem iz Kopra, tam jih skoraj ni, tu pa je povsem drugačna zgodba. Te stvari me kar malo stisnejo pri srcu.
Brezdomcev in beračev je res veliko. Sem iz Kopra, tam jih skoraj ni, tu pa je povsem druga zgodba. Te stvari me kar malo stisnejo pri srcu.
Vam je všeč madžarska hrana?
Zelo so mi všeč njihove klobasice. Pred kratkim smo jih jedli, dolge so pol metra. (smeh) Hrana je precej začinjena, ampak to mi ustreza.
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
V glavnem se z nakupovanjem ukvarja Tjaša, vendar grem kdaj tudi z njo. Imajo odlična trgovska središča, eno se razprostira v treh nadstropjih. Trgovine so zelo dobro založene, našel sem slovensko pivo, tako union kot laško, tako da se da dobiti tudi nekaj naših artiklov.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Cene v trgovinah so podobne našim, mogoče so za kakšen odstotek nižje. Večja razlika je v restavracijah, gostilnah in barih. Na primer v kavarni ob dvorani je treba za kokakolo in kavo odšteti približno evro in pol. To je precej ceneje kot pri nas. Tudi hrana je precej cenejša kot v Sloveniji. Za pico, ki jo naročiš na dom, plačaš tri do štiri evre. Hrana je na Madžarskem res poceni.
Če dobite obiske iz Slovenije, kaj želijo najprej videti oziroma kaj jim najprej pokažete?
V Szegedu ni ravno veliko stvari, ki bi si jih lahko ogledali. Malo se sprehodimo po središču mesta. V bistvu pa nas pridejo obiskat zaradi hčerke, ne zaradi Szegeda. (smeh) Veliko bolje je iti v Budimpešto, ki je res krasna.
Koliko časa porabite za vožnjo od Kopra do Szegeda?
Če gre vsa družina, za približno 730 kilometrov dolgo pot porabimo okoli šest ur in pol. Če grem sam, se mi ni treba ustavljati zaradi hčerke, tako da se takrat vozim manj kot šest ur.
Kakšno je nočno življenje v Szegedu?
Nisem še okusil nočnega življenja, ampak po mojih informacijah je zelo pestro. V Szegedu je med 30 in 40 tisoč študentov, tako da je tudi precej tovrstnih zabav. Sicer pa se več dogaja ob koncu tedna.
V kavarni ob dvorani je treba za kokakolo in kavo odšteti približno evro in pol. Za pico, ki jo naročiš na dom, plačaš tri do štiri evre.
Se družite tudi z ljudmi zunaj rokometnih krogov?
Spoznal sem gospoda, ki ima gradbeno podjetje, in mi je tudi pomagal pri selitvi. Drugače pa se bolj ali manj družim s soigralci, v glavnem z Balkanci in Španci. Nihče od nas ne obvlada madžarščine, tako da se nas devet, deset druži med sabo.
Madžarskih časopisov torej ne berete?
Ne, včasih pogledam samo fotografije. (smeh)
Morda poslušate madžarsko glasbo?
Soigralci jo včasih predvajajo v slačilnici. Po navadi je to madžarski rap, tako da nič ne razumemo. Včasih se malo norčujemo iz tega. (smeh) Na tem mestu pa moram povedati, da so madžarski soigralci res super. Zelo radi priskočijo na pomoč, nič jim ni težko. Z nami govorijo angleško, zelo radi se šalijo, tako da je vzdušje v ekipi izjemno. Na primer, ko sem bil v Belorusiji, so se domačini držali zase, tujci zase. V Franciji je bilo tudi tako, tu v Szegedu pa je glede tega vrhunsko. Takoj so nas sprejeli, nobenih težav ni bilo, kemija v ekipi je zelo dobra, kar se pozna tudi na igrišču.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? Ali so filmi sinhronizirani ali so opremljeni s podnapisi?
Spremljam slovenske programe, madžarskih nič, ker jih ne razumem. Filme imajo sinhronizirane. Na začetku, ko še nisem imel nameščenega Total TV-ja, sem v glavnem gledal National Geographic in Animal Planet, drugo ni imeli smisla, tako pa sem vsaj gledal živali. (smeh)
Kako bi opisali Madžare?
O njih lahko povem samo dobre stvari. Podobni so nam, prijazni, odprti, niti ene težave nisem imel na Madžarskem. Razen s prej omenjeno sosedo, ki jo je motil pes, a tudi ona je dober človek. (smeh) Drugače pa res same pohvale.
Kakšne pa so Madžarke?
V redu so, lepa dekleta, ampak Slovenke so najlepše. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo na Madžarskem?
Resnično me je navdušila njihova ljubezen do rokometa. Če pogledamo Slovenijo, se je v Kopru na tekmah še nabralo nekaj ljudi, medtem ko je bil v Celju in Velenju v zadnjih letih obisk nekoliko slabši. Na Madžarskem pa je vseeno, s kom igraš, ljudje vedno v velikem številu prihajajo na tekme. Rokomet imajo radi, čeprav so tudi oni precej zahtevni. Imajo visoka pričakovanja, ampak so kar objektivni. Po porazu s Kielcami so ostali v dvorani, nam zaploskali, celo počakali so nas, da smo se rokovali. Res je, da smo izgubili, vendar smo odigrali dobro tekmo, le sreča nam je malo obrnila hrbet.
Ne vidim se nikjer drugje kot v Kopru. Koper je le Koper in tja se bom vrnil.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Največ težav imamo s fizioterapijo, ki je na povsem drugi lokaciji. Še iz Kopra sem navajen, da so bile te stvari v dvorani. Tu se moramo na fizioterapijo voziti v središče mesta, tam iskati parkirišče, pa še to obratuje le od 13. do 16. ure. Nerodno je, ko moraš terapijo narediti pred ali po treningu, kar je nemogoče, saj je takrat zaprto. Zdaj bodo začeli graditi novo dvorano, ki bo sprejela šest do sedem tisoč ljudi. Zgrajena naj bi bila do leta 2017 in v njej bo na voljo vse.
Stari ste 25 let, kakšni so vaši cilji za naprej?
Imam nekaj načrtov, o katerih še ne bi rad na dolgo in široko razpredal. Na vse skupaj je treba še malo počakati.
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri živeli na Madžarskem?
Ne, to pa ne. Ne vidim se nikjer drugje kot v Kopru. Koper je le Koper in tja se bom vrnil.