Dvaindvajsetletni Mariborčan se je že pri sedemnajstih preselil v Ljubljano, kjer je bil član Interblocka. Od tam ga je pred štirimi leti pot vodila v francoski prvoligaški klub Bordeaux, za katerega je letos branil na treh tekmah.
AŽBE JUG
rojen: 3. marec 1992
država: Francija (Bordeaux)
šport: nogomet
klub: Bordeaux
Po koncu sezone mu poteče pogodba s šestkratnim francoskim prvakom in zanimivo bo videti, kaj mu bo v novem letu prinesla nogometna prihodnost.
Kako je sploh prišlo do tega, da ste se pred štirimi leti odločili kariero nadaljevati v Franciji?
Z reprezentanco smo nastopili na turnirju v Italiji, kjer smo se pomerili z domačo izbrano vrsto in neko angleško akademijo. Pred tem je bil moj takratni zastopnik Čosić v stiku s predstavniki Bordeauxa in mi je dejal, da bo njihov skavt prišel v Italijo, da me vidi na delu. Bil je zadovoljen z videnim in poslali so mi vabilo na enotedensko preizkušnjo. Šel sem tja in opravil trening s trenerjem vratarjev. Obljubil mi je, da bom, če bom prva dva dneva dobro treniral, tretji dan opravil še trening s člansko ekipo, ki jo je v tistem času vodil Jean Tigana. Res se je tako zgodilo, spomnim se, da se mi je prvič primerilo, da je bilo že na treningu prisotnih dvesto gledalcev. Štiri dni sem bil na preizkušnji še v Marseillu, a sem se že takrat odločil, da če ne bom podpisal z Bordeauxem, se bom vrnil domov, ker mi je bilo tu tako všeč. Šlo je za ljubezen na prvi pogled. (smeh)
Takrat ste bili stari 18 let, so to po vašem mnenju prava leta za odhod v tujino?
Mislim, da je to dobro. Pri nas se je vedno dobro delalo z vratarji, pogoje imamo dobre, ampak če gledamo povsem realno, je enkrat treba iti v tujino. Sploh če hočeš od tega živeti, narediti kariero. V Sloveniji je tako, da ti to nudi samo Maribor.
Recimo v Olimpijo ne bi šel nikoli, Interblock pa mi ni deloval tista prava ljubljanska konkurenca Mariboru.
Ste Mariborčan, a ste že zelo mladi odšli v Ljubljano, k Interblocku.
Nekateri pravijo, da sem izdal klub, ampak jaz ne mislim tako. Recimo v Olimpijo ne bi šel nikoli, Interblock pa mi ni deloval tista prava ljubljanska konkurenca Mariboru. Ampak kritike je treba sprejeti. Takrat sem se odločil za odhod, ker so mi ponudili mesto tretjega vratarja prve ekipe. V Mariboru pa sem kot kadet vsak dan treniral na umetni travi, sicer sem treniral tudi s člani, a ni nikoli prišlo do kakšnega konkretnega pogovora, česa bolj resnega glede tega. Znano je, da je tudi danes v ekipi Maribora zelo malo domačih nogometašev, in takrat nisem videl neke prave prihodnosti, zato sem odšel v Interblock, kar je bila dobra odločitev. Na mojo srečo je takrat prvi vratar Matjaž Rozman odšel v Nemčijo. Nato je prišla kriza, ko je odšlo 15 nogometašev prvega moštva, drugi vratar Janez Strajnar je imel težave s hrbtom in kar naenkrat sem postal prvi golman.
Kako ste se navadili na življenje na jugozahodu Francije, se precej razlikuje od tega, ki ga poznamo v Sloveniji?
Zelo dobro sem se navadil na tukajšnje življenje, všeč mi je oceanska klima. Je več dežja kot pri nas in ni vroče, največ je 30° Celzija, ampak tega ne čutiš zaradi vetra. Vse skupaj nekako spominja na Anglijo. V Franciji je vse v najlepšem redu, le Francozi so težki, tako da je treba imeti kar precej potrpljenja z njimi. (smeh)
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Na začetku zelo veliko, Francozi nočejo ali pa ne govorijo angleško. Prve štiri mesece je bilo zelo težko. Tudi noben od soigralcev na začetku ni želel govoriti angleško. Potem se je to spremenilo, ko sem začel sam malo uporabljati francoščino. Po šestih mesecih so tako oni hoteli z mano govoriti angleško, pred tem pa nihče.
Koliko časa ste potrebovali, da ste osvojili francoščino?
Po enem letu sem se lahko že normalno pogovarjal v francoščini. Prvih šest mesecev sem se intenzivno učil jezika. V bistvu si se francosko prisiljen naučiti. Družil sem se s Francozi, tako da sem se veliko naučil tudi sam. Nikoli se nisem učil pisanja francoščine, tako da mi to še vedno dela težave. Letos je punca prišla na izmenjavo v Bordeaux, zna francosko in mi včasih pomaga pri pisanju.
Takrat sem se odločil, da če ne bom podpisal z Bordeauxem, se bom vrnil domov, ker mi je bilo tu tako všeč. Šlo je za ljubezen na prvi pogled. (smeh)
Ko nam nekdo omeni Bordeaux, bi na prvo žogo pomislili na prestižno vino bordojec in bordo barvo. Na kaj pomislite vi?
Pomislim na nogometni klub, drugače pa je res, da vsak najprej pomisli na vino. To bi bila pri meni druga izbira. (smeh)
Kakšen je bordojec?
Dober, pijejo ga ob vsakem obroku, povsod se ga da kupiti. Vidi se, da tukaj zelo cenijo vino, kar je malo drugače kot pri nas. Pri nas je nekaj podobnega mogoče videti samo na Primorskem, kjer znajo ceniti vino.
Kakšno mesto je Bordeaux?
Bordeaux je starejše mesto in ga lahko primerjamo s središčem Ljubljane. V njem je tudi ena najdaljših nakupovalnih ulic v Evropi. Center mesta je zelo bogat, okolica pa je malo bolj revna.
V katerem delu mesta živite?
Živim blizu središča mesta, do katerega imam petnajst minut vožnje. Toliko pa je oddaljen tudi trening center.
V Franciji je vse v najlepšem redu, le Francozi so težki, tako da je treba imeti kar precej potrpljenja z njimi. (smeh)
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živim v vrstni hiši. Ob prihodu sem živel v klubski garsonjeri, potem pa sem se preselil v stanovanje, ki sem ga sam našel in je bil blizu športnega centra. Zdaj, ko je z mano tudi punca, sem se preselil bližje njeni šoli.
Je težko najti primerno stanovanje?
Za Francoza ne, za tujca pa je precej težje. Takoj ko pokličeš in slišijo tvoj naglas, rečejo, da je stanovanje že zasedeno. Ustrašijo se, da ne boš redno plačeval, in raje rečejo, da so stanovanje že oddali. Na začetku nisem želel govoriti o tem, da sem nogometaš, temveč sem želel stanovanje najeti na povsem normalen način, vendar sem pozneje videl, da tako ne prideš nikamor. Tako da sem stanovanje iskal pol leta.
Kako visoka je najemnina?
Odvisno od lokacije, v središču mesta je treba za dvosobno stanovanje odšteti 700 do 800 evrov na mesec, ampak to je dobra cena. Petnajst kilometrov izven mesta pa je 500 do 600 evrov.
Vam najemnino plačuje klub?
Najemnino plačujem sam.
Je kateri od vaših soigralcev tudi vaš sosed?
Vsi smo nastanjeni v okolici športnega centra, ker je zjutraj precejšnja gneča na cesti.
Ali ostali sosedi vedo, da ste nogometaš?
Novi sosedi ne vedo, ker sem tu šele tri mesece. Tam, kjer sem živel prej, so vsi vedeli, da sem nogometaš.
Bordeaux je starejše mesto in ga lahko primerjamo s središčem Ljubljane. V njem je tudi ena najdaljših nakupovalnih ulic v Evropi.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Zdaj je malo drugače, ker sem branil na treh tekmah. Pred kratkim sem bil na božičnem sejmu, kjer je bilo res veliko ljudi, pa je k meni pristopil starejši gospod, me potrepljal po rami in dejal, ni važno, na naslednji boste pa zmagali. (smeh)
Imate na razpolago klubski avto?
Avto si lahko sposodimo v klubu, ampak le za krajši čas.
Kakšni vozniki so Francozi?
Bolj slabi. Na primer za ženske imajo posebno zavarovanje. Tu je redko sneg, tako da nimajo zimskih gum. In takrat vsi avti stojijo, nihče se ne vozi.
Kako pa je urejen javni prevoz in ali je drag?
Javni prevoz je odlično urejen. Vožnja z avtobusom pa stane 1,3 evra.
So vas že kdaj ustavili policisti?
Ustavili so me v Marseillu, ko sva se z bratom vračala domov. Imela sva precej naložen avto, policist pa je dejal, da so iskali travo. Vprašal me je, kaj delam, pa sem odgovoril, da igram nogomet. Potem je rekel, da je v redu, in mi še povedal smer vožnje.
Francozi zelo slabo poznajo Slovenijo, zamenjujejo nas s Slovaško. Oni imajo še vedno pred sabo Jugoslavijo.
Koliko stane liter bencina?
Uporabljam dizel in ta stane 1,07 evra.
Kako so videti vaša gostovanja?
Odkar imamo novega trenerja, gremo na vsako tekmo dan prej. Tudi dan pred domačo tekmo gremo v hotel. Na gostovanja se vozimo z letalom, razen v Toulouse, do katerega imamo približno dve uri vožnje z avtobusom. Gostovanja ne predstavljajo nekega res posebnega napora.
Kako Francozi poznajo Slovenijo?
Zelo slabo, zamenjujejo nas s Slovaško. Oni imajo še vedno pred sabo Jugoslavijo. Tudi na hokejski tekmi med Francijo in Slovenijo je uradni napovedovalec govoril Slavonija, nikakor ni uspel reči Slovenija. Pa smo potem uredili, da je začel pravilno izgovarjati ime naše države.
Ste se v Franciji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Ne, nič takega nisem doživel.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Na ulici je kar precej brezdomcev in beračev, ampak gospodarska kriza se ne pozna prav dosti. Ljudje sicer jamrajo, vendar se kriza ne občuti. Francozi so navajeni jesti zunaj, tako da so restavracije polne. Meni za eno osebo pa stane med 20 in 30 evrov.
Kako pa je z vašo prehrano? Imate prek kluba obroke urejene v kakšni restavraciji ali morate za to poskrbeti sami?
Jem doma, ker je boljše. (smeh)
Prve tri, štiri mesece sem pridobil nekaj kilogramov, potem pa ne več. (smeh)
Francozi so znani po dobri kuhinji, obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Veliko je biftekov, tudi pomfrit je dober. Drugače pa imajo zelo dobre sladice in vino.
Ste se zaradi dobre hrane kaj zredili?
Da, prve tri, štiri mesece sem pridobil nekaj kilogramov, potem pa ne več. (smeh)
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben slovenskemu?
Trgovine so normalno odprte. Restavracije pa so odprte takrat, ko je v službi premor za malico, se pravi od 12. do 15. ure, in zvečer med 19. in 23. uro. Vmes so zaprte.
Dejali ste, da so restavracije dražje kot pri nas, kakšne pa so cene v trgovinah?
Mislim, da so malo dražje, a razlika ni tako velika.
Če nekdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želijo najprej videti oziroma kaj jim najprej pokažete?
Mesto je zelo zanimivo, splača pa si ogledati tudi okoliške vinograde. Atlantski ocean je blizu, tam so lepe plaže, pozimi pa je tu zaradi vetra idealen kraj za deskarje.
Po prvih dveh letih, ki sem ju preživel v Franciji, bi takoj rekel, da bi tu lahko živel tudi po koncu kariere. Po štirih letih pa sem spremenil mnenje.
Kakšno pa je nočno življenje v Bordeauxu?
Mesto je ponoči živahno predvsem ob koncu tedna. Takrat si Francozi dajo duška.
Se družite tudi z ljudmi izven nogometnih krogov?
Družim se s hokejisti, od naših sta bila tu lani dva, zdaj pa je ostal le še Dejan Žemva. Potem se družim še z enim Švedom, ki dela v klubu in ima ženo Ukrajinko. Z njimi smo veliko skupaj. Tu je še en srbski rokometni trener. V glavnem se družimo tujci.
Ali berete francoske časopise?
Da, športne časopise in enega lokalnega.
Morda poslušate francosko glasbo?
Moram reči, da ni slaba, imajo dobre glasbene izvajalce.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe?
Televizije ne gledam veliko, v glavnem spremljam športne programe, pogledam kakšen film. Na večini programov si lahko nastaviš originalno verzijo, sicer pa so filmi sinhronizirani. V kinu je večina filmov prav tako sinhroniziranih, en kino pa predvaja filme v originalu, vendar so opremljeni s francoskimi podnapisi.
Kako bi opisali Francoze?
Zelo so olikani, to imajo v navadi. Če greš po ulici in se te nekdo malo dotakne, se takoj opraviči. Sicer pa so zelo zahrbtni, vsaj do tujcev. So veliki egoisti, tako da je z njimi kar težko shajati. (smeh)
Kakšne pa so Francozinje?
Če povem po pravici, mi niso všeč. Slovenke so veliko boljše.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Franciji?
Kar zadeva nogomet, me je navdušilo vzdušje na tekmah, ki se razlikuje od našega. Navijanje je precej drugačno, kot ga poznamo v domovini, navijačev v Franciji nihče ne jemlje resno. Na splošno pa mi je všeč urejenost mest.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Ni mi všeč, da so Francozi tako zelo leni. Za vsako stvar je treba dolgo čakati, težko se je karkoli dogovoriti, povsem drugače kot v Sloveniji. Izogibajo se delu, radi bi čim manj delali. (smeh)
Sicer pa so Francozi zelo zahrbtni, vsaj do tujcev. So veliki egoisti, tako da je z njimi kar težko shajati. (smeh)
Stari ste 22 let, kakšni so vaši cilji za naprej?
Po koncu sezone mi poteče pogodba. Moje želje so povezane s tem, da bi čim več branil. Za reprezentanco do 21. leta starosti je še šlo, če želim priti v člansko izbrano vrsto, pa bom moral začeti redno braniti. Čeprav se vratarji lahko tolažimo s tem, da tista najboljša leta pridejo malo pozneje, ampak določene izkušnje je vseeno treba pridobiti. Zelo se trudim na treningih, ko bo prišla priložnost za podpis pogodbe, pa bom pošteno premislil. Zdaj sem branil na treh tekmah in sem videl, kako je braniti v elitni francoski ligi. V Franciji je tako, da se do zadnjega čaka s podaljšanjem, tako da bomo verjetno o tem govorili januarja. Jasno je, da je v naši ekipi Cedric Carrasso prvi vratar, težko je čakati, da pridem do mesta prvega vratarja.
Je na vaš naslov že prišla kakšna ponudba?
Ne da bi vedel.
Ste mogoče kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri živeli v Franciji?
Po prvih dveh letih, ki sem ju preživel v Franciji, bi takoj rekel da. Po štirih letih pa sem spremenil mnenje.
