Premagljivi? Seveda so

Prvič, reprezentanca ZDA je branilka naslova svetovnih prvakov. Drugič, reprezentanca ZDA je prva na lestvici Fibe. In tretjič, reprezentanca ZDA je v zgodovini svetovnih prvenstev zmagala 120-krat in le 27-krat izgubila, na 16 prvenstvih je osvojila 11 kolajn – po štiri zlate in bronaste ter tri srebrne.

Glede na izkazano strahospoštovanje ali že kar bojazljivo držo moštev iz skupine D, ki so se preveč ukvarjala z vprašanjem, kdo se bo uspel dlje izogibati obračunu z njimi, so očitno Američani, ne le nepremagljivi, ampak nadzemeljska bitja. Seveda ni tako. Letošnji izbor Mika Krzyzewskega – po odpovedi najkoristnejšega igralca in večletnega strelskega kralja lige NBA Kevina Duranta bržčas celo nejvečjega zvezdnika ekipe – niti ni pravi jagodni izbor. Daleč od sanjskega moštva, kakor marsikdo zmotno pravi sleherni selekciji košarkarjev iz ZDA – pravi in edini "dream team" je kakopak nastopil le na olimpijskih igrah v Barceloni.

Prav tam torej, kjer se bodo slovenski košarkarji jutri ob 21. uri postavili po robu nekakšnemu približku sanjskega ameriškega moštva. Trener Krzyzewski je 22 let starejši, danes je že osmo leto (pred tem tudi med letoma 1978 in 1990) zapored prvi mož ameriške stroke, na igrah leta 1992 pa je pomagal legendarnemu in že preminulemu Chucku Dalyju.

Tako kot njegovi predhodniki se je pred osmimi leti na svetovnem prvenstvu na Japonskem tudi dolgoletni trener Univerze Duke podpisal pod poraz (pravzaprav zadnji ameriški na SP in OI), orožje je položil pred Grčijo in se moral na koncu zadovoljiti z bronasto kolajno. Pa je imel v moštvu tudi LeBrona Jamesa, Dwyana Wada, Chrisa Paula, soimenjaka Bosha, Dwighta Howarda, Antawna Jamisona, Eltona Branda, Carmela Anthonyja ...

Gremo v leto 1998, ko je zaradi "lockouta" v ligi NBA Rudy Tomjanovich v Grčijo pripeljal selekcijo manj znanih igralcev, med katerimi je bil – sedem let pred prihodom k Unionu Olimpiji – tudi Jimmy Oliver. Skoraj že pričakovano je reprezentanca ZDA v predtekmovanju izgubila z Litvo, v polfinalu še z Rusijo. Na naslednjem SP je George Karl z Reggiejem Millerjem, Paulom Pierceom, Benom Wallaceom, Shawnom Marionom, Michaelom Finleyjem, Eltonom Brandom, Jermainom O'Nealom in ostalimi v drugem delu moral priznati premoč Argentini, v četrtfinalu pa še ZR Jugoslaviji.

Američani so bili sredi črnega obdobja, ko se nikakor niso zmogli vrniti na svetovni prestol, ko pa so na igrah v Atenah tekmecem prepustili še olimpijski vrh, je postalo jasno, da je vrag vzel šalo. Leta 2004 je Larry Brown na olimpijske igre, ki Američanom pregovorno pomenijo zelo veliko, odpeljal novo verzijo "dream teama", domov pa je pripeljal "nightmare team" (moštvo nočne more). Kapetan Tim Duncan, Allen Iverson, Stephon Marbury, Dwayne Wade, Carmelo Anthony, LeBron James, Amare Stoudemire in ostali so visoko izgubili s Portorikom, tudi z Litvo in v polfinalu še z Argentino, tako da je bil bron celo več, kot so si takrat zaslužili.

Istanbulsko zlato pravzaprav branijo le trije (Derrick Rose, Rudy Gay in Stephen Curry), v primerjavi z olimpijskimi igrami v Londonu pa sta v ameriškem moštvu le James Harden in Anthony Davis. Vprašanje je, kakšna je stvarna vrednost moštva, v katerem so štirje igralci, ki so bili v zadnji sezoni lige NBA med desetimi najboljšimi strelci, le peterico pa je najboljši slovenski košarkar Goran Dragić gledal v hrbet.

Koliko v resnici veljajo igralci, ki so v najmanj zahtevni skupini D, roko na srce, zelo počasi ogrevali motorje, nekoliko resnejši trening pa so jim "zapovedali" le Turki, ki so celo dobili prvi polčas in sredi tretje četrtine vodili še za šest točk. In kako dober smerokaz je sploh pripravljalna tekma v Las Palmasu štiri dni pred prvenstvom, takrat so Američani odpravili Slovence za 30 točk.

Letošnja reprezentanca ZDA nikakor ni bavbav, izbranci Krzyzewskega bodo komaj ob prvi višji oviri preverili svoje prave sposobnosti. Jasno, aktualni prvaki so premagljivi, vendar kako visoko sploh seže letošnja Slovenija? To je pravzaprav pravo vprašanje.