To, da je moral prejšnji trener Matjaž Kopitar pred izzivom na Češkem prečrtati enega najboljših risov, je bil za našo izbrano vrsto zagotovo eden večjih udarcev, ki jih je prejela prejšnjo sezono. A drugega Kopitarju ni preostalo, ko je 31-letni Rodinčan konec februarja na tekmi Graza utrpel eno hujših poškodb zapestja.
Po operaciji je ta postala rdeča nit njegovega preostanka pomladi ter poletja, posledice čuti še zdaj. Davidovo levo zapestje verjetno nikoli ne bo tako, kot bi moralo biti. Ko smo se z našim napadalcem pogovarjali po prvem treningu na Bledu, je snel rokavice in razkril s kinestetičnimi trakovi skoraj v celoti polepljeno levo roko – rdeča lepljiva trakova sta mu segala vse od prstov do komolca. "Mislim, da zapestje nikoli ne bo več stoodstotno, je pa že veliko bolje," nam je zatrdil hokejist nemškega drugoligaša Dresdna.
NI BIL DOBER ZNAK
"Ko sem prišel v klub, sem mislil, da bom kar hitro obrnil in šel domov. Precej me je bolelo. Nisem mogel normalno streljati, podajati … Tam sem, da igram hokej in če ne morem streljati, ni dober znak," nam je danes že z nasmeškom razlagal David, ki še vedno dvakrat tedensko prestaja terapije: "Po dveh mesecih gre vsak dan na bolje, a gre zelo zelo počasi na bolje. Kakšne dneve je boljše, včasih slabše. Veliko ovir je tudi v glavi. Glede na to, kako fizičen šport je hokej, sem večkrat premislili, ko sem šel v dvoboj ali ogrado, da grem tako, da se bolj pazim, to pa se najbrž pozna tudi igri. A tudi ta strah počasi odhaja, dobivam samozaupanje, da lahko greš v boj na vso moč. To pa pride z igranjem tekem."
Kot zapisano, se je Rodman to poletje preselili v Nemčijo, kjer je že povsem domač. Tu je igral pred dvema sezonama, z Bietigheimom je celo osvojil naslov prvaka. Izkušnje so bile dobre, všeč mu je, ker so stvari tako na ledu kot zunaj dvoran zelo urejene, s svojo odločitvijo, da se pridruži Dresdnu, je zelo zadovoljen. "Vse bolj uživam v hokeju, čeprav še vedno igram z nekaj bolečinami in je včasih malo težko, a gre na bolje," je z nasmehom spet zatrdil.
Dresdnu gre sicer v ligi precej dobro. Po 16. krogih je z 32 točkami četrti na lestvici, prvi Bremerhaven ima štiri točke več. Naš sogovornik je s 17 točkami (7 + 10) tretji strelec moštva in pravi, da je glede na težave z roko s tem lahko zadovoljen. "Dresden je imel zadnje sezone nekaj finančnih težav, letos pa je stvar zastavil bolj resno in želi v nekaj letih skočiti na vrh. Cilj je priti čim višje, če bomo zmagali, bo toliko boljše," je pojasnil brat Marcela Rodmana, ki se mu nismo mogli izogniti.
Tudi Marcel se je pred to sezono dogovoril z Dresdnom, a uradne tekme ni odigral, zaradi poškodbe vratu je prejšnji teden v Nemčiji prestal operacijo. "To je del športa, večina je marsikaj prestala, gre pač za smolo. Ni bilo fino videti tega, nismo vedeli, kako hudo je, a takoj, ko sva spregovorila, smo se vsi malo umirili," se je spomnil naš olimpijec in dodal: "Odkar je prišel iz bolnišnice, se sicer nisva videla, sva pa v stiku. Počasi okreva."
Te dni se bo David osredotočil na rise. Ob prihodu domov je bil vesel, še enkrat je zatrdil, da vedno z veseljem pride v reprezentanco: "S temi fanti smo že od majhnega skupaj in je vedno fino, če ne drugega zaradi družbe," je bila svoje vrnitve v slovensko izbrano vrsto vesela slovenska številka 12, s katero smo se dotaknili tudi zamenjave v strokovnem štabu. "To je del športa, trenerji in igralci se menjajo. Gre za nov začetek, a zdaj je vseeno še prezgodaj, da bi lahko kaj več povedal o tem," je še zaključil David Rodman.
