Če bi bila naša nogometna liga primerljiva z ligama v Argentini in Čilu, bi bili verjetno kar zadovoljni. Ko pa primerjamo našo smučarsko reprezentanco s smučarji iz Argentine in Čila, potem si na glavo poveznemo kapo prek ušes in poniknemo v množici. Sram nas je. Toda tako je realno stanje. Na dveh tekmah hitrih disciplin v kanadskem Lake Louisu so slovenski tekmovalci osvojili v smuku 55. (Šporn), 59. (Perko), 60. (Čater), 62. (Kosi) mesto od 63 uvrščenih tekmovalcev, v superveleslalomu pa 52. (Kosi) in 58. mesto (Perko) od 60 uvrščenih tekmovalcev. Za Slovenci je na obeh dirkah zaostal le 19-letni čilski tekmovalec Henrik von Appen (iz veje ene najbogatejših družin, potomcev iz Nemčije, v Čilu), med drugimi pa sta bila na smuku hitrejša od vseh naših tudi Nizozemec Marvin van Heek in Španec Paul de la Cuesta.
KJANSRUD DVAKRAT PRVI
Slovenija se ima za alpsko državo, kjer je smučanje nacionalni šport, in tako se v slovenskem športnem okolju tudi obnašamo – smučanje je prestižen in plemenit šport Slovenstva, s katerim se ne more ukvarjati vsak (tisti, ki se, pa velja za nekaj več). Slovenci se v smučanju zelo radi primerjamo z Avstrijo in Švico. Predvsem v denarju. Naši trenerji in tekmovalci radi jadikujejo, češ, kakšne pogoje imajo naši severni sosedje, kako imajo boljše pogoje in več denarja. Vse to drži, toda ... Na novo sezono so se tako naši kot avstrijski smučarji pripravljali v Argentini in Čilu (Avstrijci so šli sicer prej domov, ker je bilo vreme zelo slabo, in so potem trenirali na domačih ledenikih), kjer so se pripravljali tudi Norvežan Kjetil Jansrud, Italijani in Francozi ... In Jansrud je dvakrat zmagal v Lake Louisu, Avstrijci so imeli štiri med najboljšo šesterico v superveleslalomu, Italijan je bil tretji in četrti ... Kakšna je razlika med našimi tekmovalci in tekmovalci iz drugih držav? Imajo več denarja. Da. Imajo boljše pogoje. Ne – enake. Imajo boljše trenerje. Hm.
DVANAJSTERICA ZA ENAJSTERICO
Za moško A- in B-reprezentanco, v kateri je 11 smučarjev tako iz hitrih kot iz tehničnih disciplin, imamo 12 članov strokovnega štaba, če ne štejem vodje panoge Vlada Makuca (slednji zaradi vpletenosti v afero Mae tako ali tako ne sme na tekme). Dovolj ali premalo ali preveč? Drži, da je smučanje poseben šport, kjer je treba imeti več trenerjev, da lahko spremljajo smučarja. Toda če se ne motimo, ima najboljša smučarka na svetu v zadnjih letih, Tina Maze, za vse treninge in tekme na voljo tri ljudi, ki jo spremljajo ob progi – Andreo Massija, Andreo Vianella in Valeria Ghirardija. Zakaj ima torej moška reprezentanca v hitrih disciplinah na voljo šest (6 – še enkrat več kot Tina) trenerjev in pomočnikov – Berganta, Verdnika, Pena, Grašiča, Jermana, Gostenčnika?
TUDI TRENERJI STANEJO, MAR NE!
In smo pri stroških. Tekmovalci so morali, če so hoteli na priprave v Argentino in Čile, sami plačati del stroškov (letalske karte). Kaj pa trenerji? So tudi oni delili usodo tekmovalcev? Kot pravi stara mama v tisti šali – če je vojna, je vojna za vse.
Kolikšen je bil strošek slovenske moške odprave za treninge v Južni Ameriki? Koliko je od tega odpadlo na tekmovalce (treba je odšteti, kar so prispevali sami) in koliko na strokovno vodstvo?
Pa bi verjetno slovenski ljubitelji smučanja še vse to požrli, če bi se naši fantje vsaj približali točkam svetovnega pokala. Pa se niso. Bili so daleč od točk. Edini, ki je v tej sezoni nekaj pokazal, kar bi za silo lahko rekli, da je sprejemljivo, je Žan Kranjec na prvi tekmi na ledeniku Rettenbach. Oba naša slalomista v Leviju, večna talenta, se nista uvrstila v drugo vožnjo. O naših nastopih na smuku in superveleslalomu ne bomo več izgubljali besed. Slovenski smučarji so v pretekli sezoni osvojili samo 108 točk (pol jih je osvojil Mitja Valenčič, ki ne smuča več), kar je najslabši izkupiček v zadnjih dvajsetih letih. In točkovna bera od leta 2010 strmo pada. Torej je nekaj hudo narobe v našem alpskem smučanju. So krivi trenerji? Morda.
Moška reprezentanca (A in B – 11)
Andrej Šporn (33 let), Rok Perko (29 let), Boštjan Kline (23 let), Žan Kranjec (22 let), Miha Kürner (27 let), Martin Čater (22 let), Klemen Kosi (23 let), Matic Skube (26 let), Mišel Žerak (22 let), Andraž Reich-Pogladič (21 let), Žan Grošelj (21 let)
Strokovno vodstvo – moški (12)Klemen Bergant (glavni trener), Miha Verdnik (odgovorni trener tehničnih in hitrih disciplin), Peter Pen (odgovorni trener hitrih disciplin), Mitja Kunc (trener tehničnih disciplin), Mitja Grašič (trener hitrih disciplin), Andrej Jerman, Jure Gostenčnik, Jan Šauperl, Domen Oražem, Rok Šalej (pomočniki), Nika Radjenovič (kondicija), Primož Gregorič (zunanji sodelavec).
Mitja Kunc je trener tehničnih disciplin od leta 2010, naši tekmovalci v tehničnih disciplinah pa so v zadnjih štirih letih osvojili manj točk, kot jih je Tina Maze vzela letos v Leviju. V slovenski reprezentanci so zamenjali celo kopico trenerjev. Potem ko je leta 2010 pol naših trenerjev odšlo v Rusijo za kovček dolarjev, potem ko so tekmovalci odgnali Burkharda Schäferja, ker je bil diktator in je zahteval trdo delo, se ne moremo spraševati, zakaj ni uspehov in zakaj vedno zmanjka denarja. In vedno ga bo premalo, če ne bo sistemskega dela. Klemen Bergant, glavni trener moških ekip, natančno pozna ustroj dela v naši smučariji. In od njegovih prejšnjih odisejad ali pri fantih ali pri dekletih se letos ni nič spremenilo (razen da so jih v zadnjih tednih stisnili za vrat in na tekme ne potuje cel kup trenerjev in pomočnikov).
KAKO NAPREJ?
Nadaljevati tako delo kot do zdaj je popolnoma nesmiselno, saj dokazano ne prinaša rezultatov. Vse skupaj je treba porušiti in sistem postaviti na novo. Klubi, nosilci smučarskega dogajanja, se morajo skupaj dogovoriti, kako naprej. Kakšen bo način dela in kako bodo delali z denarjem, ki je na voljo. Ampak saj tekmovalcem in strokovnemu štabu ne moremo zameriti nič. Pač delajo tisto, kar imajo radi, poskušajo delati dobro, na zobe pa se trenerji ne bodo metali za 5000 evrov na mesec. Tudi za tekmovalce je vse skupaj, razen pritiska medijev, kar ugodno – smučanje na najlepših in najbolj prestižnih terenih na svetu tja do 30 leta, potem pa ... Kar bo, pa bo, če ne, pa bosta mama in ata poskrbela za njih. Sistem prave selekcije se je izgubil v posamičnih interesih posameznikov in klubov – smučanje je pač slovenski nacionalni šport in biti smučar pri nas kljub vsemu še nekaj pomeni. In stanje počene nočne posode bo še trajalo, dokler se vsebina res ne bo razlila po dnevni sobi.
