Tega se zaveda tudi eden najboljših igralcev vseh časov, član odbojkarskega hrama slavnih, ki je v fantih, ki jih zdaj vodi, že nekaj časa videl velik izziv. Z njim smo se pogovarjali o prvih vtisih v izbrani vrsti, njegovi trenerski filozofiji, potencialu njegovih varovancev, razliki v miselnosti Slovencev in Italijanov, bogati igralski karieri, Andrei Gianiju v zasebnem življenju, za konec pa smo se dotaknili tudi nogometa.
Slaba dva tedna ste že na pripravah s slovensko izbrano vrsto, kakšen vtis ste si v tem sicer kratkem obdobju ustvarili o fantih in celotni slovenski odbojki?
Prvih deset dni bivanja skupaj z reprezentanti je bilo res zanimivih. Najprej sem začel spoznavati fante, to, kako razmišljajo in se obnašajo kot skupina, na kakšen sistem igre so bili vajeni. Seveda je spoznavanje potekalo tudi v obratni smeri. Oni so spoznavali mene, moj način igre, to, kar zahtevam od njih. Kot sem že povedal na uvodni novinarski konferenci, gre za ekipo odličnih posameznikov, toda moramo začeti igrati kot ekipa in rasti skupaj, če želimo doseči cilje, ki smo si jih zadali.
Predvsem zahtevam to, da so točni. Na primer: ne bom jim navijal budilke ob osmih, temveč sem določil, da morajo do devetih vsi pozajtrkovati. Nekateri bodo vstali ob šestih in jedli takrat, spet drugi se bodo najedli deset minut do devetih.
Kdaj ste pravzaprav zavihali rokave in se lotili dela? Kako je bilo videti vaše delo pred prihodom v izbrano vrsto?
Potem ko sem se pogovoril s predsednikom in sva se dogovorila za vse podrobnosti, sem takoj začel delati. Dobil sem ogromno videoposnetkov tekem in statističnih podatkov ekipe. S svojo ekipo sem začel preučevati vsakega posameznika posebej, pogledal sem vse tekme preteklega leta. Istočasno sem poklical vsakega igralca posebej, pozanimal sem se o tem, kaj si igralci mislijo o reprezentanci, kakšen občutek imajo. Od njih sem želel izvedeti čim več, predvsem od igralcev, ki jih nisem poznal, ki igrajo v Sloveniji ali pa v kateri drugi ne tako močni ligi. Želel sem izvedeti vse, kar sem lahko, preden se je reprezentanca zbrala. Nato sem poslal elektronsko pošto vsem, na katere sem računal, moram pohvaliti vse fante, ker so mi odgovorili. Tudi tisti, ki jih zdaj ni zraven, so bili neposredni in iskreni. To zelo cenim.
Kakšno delo ste s fanti opravili v pretekih dneh?
Najprej smo razdelili vloge v obrambi in protinapadu ter po sprejemu servisa. Fantom sem tudi razložil sistem igre, ki ga gojim, in jim predstavil nekaj pravil. Ni jih veliko, a želim, da se jih vsi držijo. Pomembno je, s kakšno voljo in željo pridejo igralci na trening, druga stvar pa je točnost.
Kakšna pravila ste postavili igralcem?
Lahko vam jih razloži kar Mitja Gasparini, ki sedi zraven, zelo dobro jih pozna (smeh). Zunaj igrišča jih ni veliko. Predvsem zahtevam to, da so točni. Na primer: ne bom jim navijal budilke ob osmih, temveč sem določil, da morajo do devetih vsi pozajtrkovati. Nekateri bodo vstali ob šestih in jedli takrat, spet drugi se bodo najedli deset minut do devetih. Ker je v ekipi veliko mladih igralcev, je moja vloga tudi ta, da jih vzgojim. Da bodo vedeli, kaj jim najbolj ustreza. V dvorani je to lažje, ker jaz postavim pravila in pokažem vaje, zato vsi vedo, kaj morajo delati. Zunaj dvorane moraš imeti sam nadzor nad sabo.
Kje vi, kot nekoč izjemen odbojkar in zdaj uspešen trener, vidite največji potencial te ekipe, ki že vrsto let veliko obeta?
Reprezentanco sestavljajo igralci, ki igrajo v močnih klubih po Evropi, to so igralci, ki v teh klubih delajo razliko. Toda to ni dovolj, menim, da lahko ekipa v odbojki zmaguje samo s pravim sistemom igre. Prav tako je pomembno, da se o vsem pogovorimo, da so karte odprte. V vseh letih, odkar spremljam igro slovenske reprezentance, je imela na vsakem evropskem prvenstvu priložnosti, da se prebije v naslednji krog tekmovanja in naredi potreben preskok v kakovosti, vendar je ekipa vedno pokleknila na zadnji oviri. Tudi lani je imela izjemno priložnost, da se uvrsti v finale evropske lige, in zdaj bi lahko igrala v svetovni ligi. Ekipa se mora naučiti narediti preskok in si izboljšati mesto na lestvici.
Je bilo po vašem mnenju prav pomanjkanje tekem z močnejšimi nasprotniki razlog, da Slovenija ni naredila preskoka?
Vsekakor je tudi to eden od razlogov. Tudi zdaj nas na primer že čez nekaj dni čakata izjemno pomembni tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo s Portugalsko, ki je uvrščena višje od nas in ki je v preteklih letih dokazala, ne, da igra boljše od Slovenije, temveč da je bolj učinkovita. Mislim, da ima slovenska reprezentanca tako fizične kot tehnične zmožnosti, da zmaga na obeh tekmah s Portugalsko. Toda to je treba dokazati predvsem na igrišču, ne z boljšimi igralci, temveč s sistemom igre, ki je boljši od nasprotnikovega.
Sem zelo miren, družinski človek. Ko sem doma, ne govorim o odbojki. Imam dva otroka, ki sta že velika in s katerima rad preživljam svoj čas, zelo mi je pomembno, da čas, ko smo skupaj, res kakovostno preživimo, ne pa da se tudi takrat pogovarjam o odbojki.
Večkrat ste poudarili, da je za vas komunikacija izjemnega pomena – v katerem jeziku potekajo treningi in pogovori z igralci?
V vseh po malem (smeh). Imam to srečo, da šest oziroma sedem igralcev govori in razume italijansko, govorim tudi malo angleško. Mislim, da je komunikacija z igralci zelo dobra. Menim, da ko treniramo ali igramo tekme, nikoli ne sme biti niti najmanjšega dvoma, kdo je kaj rekel. Zdaj je na primer na treningih še nekaj več premora, ker je razen za Mitjo Gasparinija ta sistem dela nov za igralce. Zelo pomembno je, da vsi razumejo, kaj delamo. Želim, da tudi tiste, ki me manj poznajo, ni strah vprašati, če česa ne razumejo.
Se boste naučili tudi kaj slovenskega jezika?
Zame je zelo zahteven jezik, se pa vsi trudimo, tako jaz kot tudi strokovno vodstvo. Za začetek sem se naučil imena, da vem, koga moram pohvaliti (smeh).
Je za vas zelo pomembno, da je eden od vaših pomočnikov, Gašper Ribič, Slovenec?
Da, to je zame izjemnega pomena. Tako zaradi tega, ker Gašper pozna fante, kot tudi zato, ker menim, da se bom tako lažje privadil na slovensko kulturo. Miselnost v vsaki državi je drugačna in on je tu, da mi pomaga razumeti določene stvari.
Kakšna je po vašem mnenju največja razlika med Slovenci in Italijani?
Če se najprej osredotočim na odbojko, je to prav gotovo igranje na najvišji ravni, o tem ni nobenega dvoma. Dobil sem občutek, da je tu večje spoštovanje do določenih položajev, da se ve, kdo je kaj. To sem videl že pred dvema letoma pri Gaspariniju. Prav tako je ogromna razlika v tem, da je v Sloveniji športna infrastruktura na izjemno visoki ravni, kar po mojem mnenju kaže na veliko spoštovanje do športa, ki ga v Italiji ni.
Ste eden od tistih nekdanjih vrhunskih odbojkarjev, ki so se takoj po končani igralski poti odločili za trenerski poklic. Kaj ste se v teh osmih letih kot trener naučili?
Naučil sem se, da ekipa igra z razmišljanjem trenerja, zdaj razumem tudi to, kako zelo pomembna je vloga trenerja. Igralci morajo v vsakem trenutku vedeti, kaj trener želi od njih. Na treningih ima izjemen vpliv, od tega, kako igralci razmišljajo, do tega, kako se nato postavijo na igrišče na tekmi. Tam je trener malo manj pomemben, saj so igralci tisti, ki zmagujejo. Na prvem sestanku sem jim povedal, da se v dvorani pogovarjamo o odbojki in o igri, toda igralci morajo o odbojki razmišljati tudi zunaj dvorane. Poleti bomo veliko časa preživeli skupaj, zato vse skupaj ne sme postati rutina, igralcem mora biti v veselje, da so skupaj. Seveda bo lažje, če bomo zmagovali, takrat je življenje vedno slajše.
Zame je slovenščina zelo zahteven jezik, se pa vsi trudimo, tako jaz kot tudi strokovno vodstvo. Za začetek sem se naučil imena, da vem, koga moram pohvaliti (smeh).
Zanimivo je tudi to, da pred prvo tekmo s Portugalci ekipa pod vašim vodstvom ne bo odigrala niti ene prijateljske oziroma pripravljalne tekme. Zakaj?
Zame je pomembnejše od tega, da igramo prijateljske tekme, to, da sestavimo svojo igro in jo izpilimo. Za to reprezentanco se je namreč začelo novo obdobje, zato je pomembnejše, da se igralci naučijo pravil na igrišču.
Odkar je postalo jasno, da boste vodili slovensko reprezentanco, so se pričakovanja povečala. Kaj lahko obljubite slovenskim ljubiteljem odbojke?
Prav je, da so pričakovanja velika, saj vem, da sem v svetu odbojke znan in sem že nekaj dosegel. Toda po drugi strani si moramo spoštovanje, ki ga imajo igralci in vsi okrog do mene, pridobiti kot ekipa. To pa seveda pride z zmagami.
Katero od treh zaporednih svetovnih prvenstev, ki ste jih osvojili z italijansko reprezentanco, je bilo najtežje osvojiti?
Vsako po svoje je bilo zelo zahtevno, saj so se ekipe v teh štirih letih med prvenstvi veliko zamenjale, za vse je bilo treba vložiti štiri leta trdega dela. Če podam primer: ekipo lahko vodim na dveh različnih turnirjih in dvakrat zmagam, toda pot do tega je drugačna.
Ali bi lahko po tako dolgi in uspešni karieri izpostavili najboljšega igralca, s katerim ste imeli priložnost igrati, oziroma najboljšega, ki vam je stal nasproti?
V karieri se jih je res nabralo veliko, vsekakor bi tu izpostavil vse soigralce v reprezentanci, s katero smo bili trikrat zapored svetovni prvaki in bili razglašeni tudi za najboljšo ekipo stoletja. Med nasprotniki pa bi izpostavil Karcha Kiralyja. Lepota tega športa je, da vsako leto pridejo novi vrhunski igralci. Razlika med njimi je, da le nekateri od njih dosegajo uspehe.
Od letošnje sezone boste prevzeli dvojno vlogo, delovali boste tako v klubu kot tudi v reprezentanci. Kako zahtevno bo za vas usklajevanje vseh obveznosti?
Sploh ne bo težko. To je zame način, da še napredujem, da še bolj zrastem kot trener. Vodil bom dve različni ekipi, kar pomeni, da si bom na obeh straneh pridobil dragocene izkušnje, ki jih kot trener oziroma selektor potrebujem. Igralci lahko napredujejo na treningih in na tek
mah, kot trener pa potrebujem čim več različnih izkušenj.
V Veroni je veliko igralcev, ki navijajo za Juventus, in med nami je bilo vso sezono veliko zbadanja, fotografij, sporočil (smeh). Sem edini v ekipi, ki navija za Romo. V Veroni imamo res čudovito ekipo tudi zaradi nogometnega zbadanja, toda kljub temu se še vedno ve, kdo je kdo.
Kakšen je Andrea Giani v zasebnem življenju?
Sem zelo miren, družinski človek. Ko sem doma, ne govorim o odbojki. Imam dva otroka, ki sta že velika in s katerima rad preživljam svoj čas, zelo mi je pomembno, da čas, ko smo skupaj, res kakovostno preživimo, ne pa da se tudi takrat pogovarjam o odbojki.
Za konec pa še eno neodbojkarsko vprašanje: ste tudi vi kot večina vaših rojakov strasten nogometni navijač?
Da, navijam za Romo (smeh). V klubu je veliko igralcev, ki navijajo za Juventus, in med nami je bilo vso sezono veliko zbadanja, fotografij, sporočil (smeh). Sem edini v ekipi, ki navija za Romo. V Veroni imamo res čudovito ekipo tudi zaradi nogometnega zbadanja, toda kljub temu se še vedno ve, kdo je kdo. Pomembno je, da so v ekipi vloge določene in da se te tudi spoštujejo. Tudi zaradi tega smo v letošnji sezoni z Verono dosegli tako dober rezultat.
