Marsikaj se je spremenilo v samo tednu dni. Ko je namreč v drugi teden dirke vstopil z dodobra načeto ramo ter vsega tremi sekundami naskoka pred vse bolj agresivnim Fabiem Arujem in njegovo Astano, se je zdel ranljiv, danes pa deluje nedotakljiv, kot da vozi neko svojo dirko. V soboto je odpeljal enega najboljših kronometrov v karieri, v nedeljo ni nikoli resneje zašel v težave, pa čeprav je bil obdan s kolesarji Astane, njegovih moštvenih kolegov pa po drugi strani ni bilo blizu.
Contador je dobil Giro (2008), dvakrat Tour (2007, 2009) in trikrat Vuelto (2008, 2012, 2014)
Vse slabosti tekmecev je dodobra seciral in obrnil sebi v prid. Richie Porte, ki je pred začetkom veljal za njegovega glavnega konkurenta, je po seriji spodrsljajev in nesreč že pospravil kovčke, Rigoberto Uran zaostaja že ducat minut, tudi Aru pa vztrajno kuri vžigalice, za zdaj brez uspeha. "Nisem si mislil, da bom imel tolikšno prednost v tej fazi dirke," odkrito priznava danes 32-letni Španec: "Razmišljal sem, da bi se v tem zadnjem tednu lahko ponudila priložnost, da si nadenem rožnato majico. Zadovoljen sem s svojim položajem, je boljše kot pa sem se nadejal, a do cilja je še daleč."
Previdnost je mati modrosti, pravijo, sploh v kolesarstvu, kjer se ti lahko vse sesuje v trenutku. Kar vprašajte Porta, ki je včeraj Giro, za katerega je mislil, da bo vrhunec njegove kariere, zapustil sklonjene glave ter načetega telesa in duha. "To je pač kolesarstvo. Krut šport," so bile besede Tasmanca, ki bo želel prvo tritedensko dirko v vlogi kapetana čim prej pozabiti.
Nisem si mislil, da bom imel tolikšno prednost že v tej fazi dirke.
Contadorja po drugi strani že sprašujejo po juliju in Touru, pa čeprav je še daleč Milano. A dirka zdaj prihaja na njegov domač teren, v gore, kjer se je vedno počutil najbolje, pa so tako na nek način logična vprašanja o naskoku na veliki dvojček Giro-Tour, dosežek, ki je nazadnje zdaj že daljnega leta 1998 uspel zdaj že pokojnemu Marcu Pantaniju.
