Kaj počnete zdaj, gledate tekme?
Vsekakor jih spremljam. Ne vseh, ampak kvalitetne tekme, dobro košarko. Srečanja evrolige so redno na meniju, spremljam tudi najboljše tekme jadranske lige, ki jih analiziram. Glava je še vedno zelo v košarki.
Olimpijo gledate?
Tu in tam kakšno tekmo. V živo sem bil samo na poslovilni tekmi Marka Milića, tam sem moral biti, sicer pa me trenutna oblast ne vidi rada v svojih prostorih. Ne vem, zakaj, to so vse neumnosti, a tako pač je, tam nisem ravno dobrodošel. Tu in tam si kaj pogledam po televiziji, na vsak način pa gledam dobro košarko. Slabe košarke se mi res ne da gledati.
In kaj vidite, ko gledate Olimpijo?
Ko sem leta 2002 odhajal, je kljub temu, da je bila v zelo težkem finančnem položaju, blokirana, Olimpija osvojila prvenstvo in pokal, ligo ABA, kar je edini naslov v njej, ter prišla brez težav med 16 v evroligi. V desetih letih sem zgradil strokovni štab, tim, nisem delal sam, to je bil prepričljivo najboljši tim v vsej Evropi. Drugi so se učili od nas, slišali, da ima Sagadin nutricionista, psihologa. Za vse je bilo to nekaj novega. Delali smo dve stvari naenkrat: vrhunske rezultate in vsako leto smo izoblikovali enega do dva mlada igralca, ki smo jih potisnili v prvi plan, posledično je prihajalo tudi do prodaje, da smo polnili proračun. To bi lahko nadaljevali še sto let. Ljubljana in Slovenija si zaslužita vrhunsko evropsko košarko. Olimpija bi morala imeti stalno mesto v evroligi. Če ni dovolj pameti, in očitno je v Sloveniji ni, da bi zadržali tako raven, in če ni dovolj ljudi, ki bi podprli idejo, da je verjetno zadnji trenutek za rez in za to, da se hitro naredita program in strategija, kako kratkoročno priti do visoke evropske ravni, potem se bo zgodilo tisto, kar se je zgodilo že marsikomu tudi na področju nekdanje Jugoslavije, na primer v Splitu. Trenutno ni take strategije, vprašanje je, ali ni že prepozno.
Boste še doživeli evroligo v Ljubljani?
Ne vem. Lahko sem le žalosten, razočaran in vem, da bo težko priti nazaj na to raven. Olimpija je danes še slabša, kot je bila takrat, preden smo jo prevzeli in jo potisnili visoko v Evropo.
NE VEM, KATERI BEBEC SI JE IZMISLIL PORTOROŠKE SKLEPE
Kaj je šlo narobe?
Problem so vedno ljudje. Tu se je takrat krog ljudi postavil proti in potem naj bi sanirali in odplačevali tuje dolgove. Zmago Sagadin ni naredil nobenega dolga. Kjerkoli je treniral, je klub s prodajo igralcev zaslužil približno trikrat več, kot je zaslužil on. Vedno sem trdil, da svet sloni na mladih. Edina rešitev za ta prostor, Ljubljano, Slovenijo, nekdanjo Jugo, je produkcija. To je takšna tržna niša, da se ne da verjeti. Zahodna Evropa tako malo proizvede, da se da živeti samo od tega. To pomeni, da proizvedeš, narediš rezultat in naprej prodaš proizvod. V Evropi so zaradi slabe produkcije željni igralcev in kupujejo praktično vse. Prihodnje leto bo moral NBA-klub evropskemu plačati milijon dolarjev. V mojih časih je bil ta znesek 350.000 dolarjev. Če bi zdaj nekdo vsako drugo leto prodal enega igralca v NBA, je to milijon, kar je en proračun. To je noro. Tudi NBA dviguje ceno, da bi stimulirala produkcijo.
Mar v Olimpiji oziroma Sloveniji res ni več produkcije?
Ne. Tako kot Slovenija prodaja les Avstriji in potem uvaža pohištvo, tako mi za majhen denar ali celo nič prodajamo najboljši material. Letos sta spet šla dva, Šiško v Cibono in Kraljević v Šibenik, za nekaj tisoč evrov. To sta igralca, ki bi morala biti v Olimpiji. To sta igralca, ki bi ju potencialno lahko prodali v ligo NBA za milijon dolarjev, ker ni belih organizatorjev igre in centrov. To je zadnja neumnost. Te napake se še kar nadaljujejo, o tem nihče ne razmišlja, ne KZS, ne Olimpija, ne mesto. Slednje se ukvarja s tem, da bi obudilo tako imenovane portoroške sklepe. Pred 40 leti, ko sem prišel v Ljubljano, je imela Olimpija le člansko ekipo. Po tistih sklepih, ne vem, kateri bebec si je to izmislil, je bila nosilec članske košarke in ji ni bilo treba delati z mladimi. V nekaj letih sem videl, da je to velika neumnost, ki pa jo zdaj nekdo skuša ponoviti, da bi destimuliral produkcijo. Kakšna neumnost, pa to je edina rešitev! Moralo bi biti ravno obratno. To, kar so skušali narediti, naj obrnejo na glavo, to bi bila poteza. Želeli pa so uvesti anahronizem. A žal ni nikogar, ki bi rekel, kakšne neumnosti počnejo. Na žalost je kritična masa v Sloveniji zelo nizka. Zdaj so se sicer klubi malo uprli, na srečo, da je neki bebasti uradnik to idejo pospravil v predal. Ne vedo, kaj narediti. Mesto ne ve, KZS ne ve, Olimpija ne ve! Strategija in vizija sta enaki ničli. Pravijo, da čakajo denar. Kakšen denar? Slovenija je dovolj bogata država, če jo primerjamo z balkanskimi državami ali Litvo. Moj 'veš kako' je bil v tem, da ne moremo tekmovati z Realom, Maccabijem, ker bodo vedno imeli veliko več in najbolj kvalitetne tujce bodo vedno kupili oni, mi pa, če bomo kupovali tretjerazredne, bomo vedno stopicali za njimi. Samo tam, kjer je res luknja, bi morali pripeljati tujca, po možnosti takega, ki ga bomo pozneje prodali naprej.
V Olimpiji pravijo, da zdaj imajo mlade, Mesička, Čančarja, Lapornika in tako dalje.
Dejansko res. V Sloveniji vsako leto izplava nekaj igralcev kot nadpovprečno nadarjenih. Da iz talenta narediš dobrega igralca, pa potrebuješ izjemno znanje in izredne izkušnje. Tega ne zna vsak, to je najtežje, pokazati mu vizijo, pot, skupni cilj, to je NBA, in ga usmerjati ter voditi. V tem trenutku tega znanja v Sloveniji ni.
Torej talenti še vedno so?
Seveda so. S Kraljevićem sem začel v Heliosu, danes bi bil, če bi jaz ostal, prvi center Heliosa v ligi ABA, Šiško bi bil v Olimpiji, oba pa na poti vsaj do evroligaške kvalitete. Za Slovenijo je vsak talent biser in tragedija je, če ga ne izbrusimo do konca. Vse bi moralo biti usmerjeno v Olimpijo, ki bi morala iz talentov narediti vrhunske igralce in zraven še evropski rezultat. V tem trenutku se v Sloveniji s produkcijo dobro ne ukvarja nihče. Veliko sem pričakoval od Krke, v nekem trenutku je prevladovala pri mladih, bila vodilna pri delu z njimi, imela je nekaj res zelo zanimivih igralcev, a na žalost nihče ni izplaval in postal vrhunski košarkar niti na ravni lige ABA, kaj šele kaj več. Še Bolčine, ki sem ji ga prodal iz Heliosa, niso znali narediti. Šele zdaj spet prihaja k sebi v Tajfunu. Pri 17 letih je pokazal, da lahko brez težav igra v evroligi, Skorcanitisa je premetaval v raketi. Toda v Krki so ga postavili na konec klopi, češ da je še mlad. To ni način.
V OLIMPIJI BI BIL PRIPRAVLJEN POSTAVITI ŠTAB LJUDI
Kaj pa v Olimpiji, je kakšen tak? Je recimo Rupnik že zamudil vlak?
Takrat, ko sem vodil mlado reprezentanco, se je pokazalo, da je kakšnih sedem, osem igralcev, ki lahko igrajo na evroligaški ravni, trije, štirje od teh so zdaj v Olimpiji, nekateri so pobegnili. Nikoli ni prepozno, vendar Olimpija bega. Realno ne bo naredila vrhunskega rezultata niti v ligi ABA niti v Evropi, vprašanje je, ali ga bo v Sloveniji. V mojih časih je bilo to nujno zlo, danes pa je to vrhunec. Jaz sem imel težave, kako igralce motivirati, da igrajo kolikor toliko resno slovensko ligo, in enkrat v desetih letih smo se opekli. Če je tako, je to naključje, če pa si šest let zapored brez naslova, to ni več naključje. Lahko bi rekli, da bodo eno sezono žrtvovali in porinili mlade v ospredje, naslednje leto pa naskakovali vrh v ligi ABA. To bi bila neka vizija. Tako pa niso mogli zadržati oziroma pripeljati smetane mladih igralcev, vrhunskih tujcev jasno ne morejo dobiti in nimajo načina, da naredijo korak naprej.
Je krivo vodstvo, trenerji ali oboji?
Menedžment, ki nima znanja, kako kaj narediti. Saj ni čudno. To ne pade z neba, šol, ki bi to učile, ni. To je zelo težko in to je nekaterim jasno šele zdaj. Takrat so to podcenjevali, ker smo bili desetletje visoko v Evropi in je bilo to kar normalno. Če smo izgubili kakšno tekmo, so govorili: 'Poglej tega Sagadina, spet je izgubil.' Ni jim bilo jasno, kako težko je bilo priti na to raven. Do mene so lani prek nekoga drugega prišli neki Rusi in rekli, naj pridem nazaj, da bodo oni financirali in kupili Olimpijo. Povedal sem jim, da to ne gre tako, v Sloveniji ni take zakonodaje. Hoteli so zgraditi hotel in dati denar še za Olimpijo. Toda Olimpije se ne da kupiti, ker je za to potrebna večina na skupščini.
Pa bi se bili morda še kdaj pripravljeni vrniti v Olimpijo?
Absolutno bi bil pripravljen postaviti štab ljudi, ga nadzirati leto, dve, jasno s projektom evrolige. In to hitro. Slovenija, Ljubljana in Stožice si to zaslužijo. Prav hudo mi je, ko po televiziji vidim prazne tribune.
Pravite, da bi Olimpija morala proizvajati. Vodstvo Olimpije bo reklo, da mora odplačevati dolgove, da je težko privabiti igralce ...
V tem trenutku Olimpija ni magnet. Treba je postaviti koncept, da bodo ti igralci spet videli, da se izplača priti, da bodo verjeli, da bodo tu prišli do visoke evropske ravni. Šiško letos ni šel v Cibono zaradi denarja, enako Kraljević v Šibenik, ampak zato, ker ne verjameta, da bosta tu postala igralca.
KAKŠNE NAPAKE SE PRAV SRAMUJEM
Ko pogledate z distance, vam je za kakšno potezo žal? Bi kaj naredili drugače?
Naredil sem toliko napak, da se kakšne prav sramujem povedati. Vsekakor sem delal napake, a to je sestavni del posla. Na splošno pa sem bil človek, ki je o kakšni stvari stokrat razmislil, ko pa sem se odločil zanjo, sem se je držal kot pes. Na moji poti me ni moglo nič ustaviti, lahko bi me le odstranili.
V letih največjih uspehov z Olimpijo niste sprejeli tujih ponudb. Kako to?
Lahko bi šel in to za milijone. Tu je bilo vedno tako, dvignimo Sagadinu plačo, da podaljša, potem bodo tudi sponzorji primaknili kaj več, to je bila ta igra. A me ni motilo, saj nikoli nisem bil pohlepnež, ki bi tekal za denarjem. Tudi v Ljubljani nisem bil revež, dobival sem lepo plačo. Ljudem sem povedal: vi boste zaslužili dvakrat toliko za klub s prodajo igralcev. To delam za vas, za klub, Slovenijo. Tako je tudi bilo. Če tega nekdo ne ceni, ni moj problem. Nisem pričakoval, da mi bodo postavili spomenik, a da bodo tako pametni, da bodo izkoristili znanje, to pa že. Pričakoval sem, da bom to prenesel na druge. Takrat, ko sem se vrnil, sem potegnil Filipovskega, da bi skupaj delala, potem bi se umaknil, bil športni direktor, iskal in privabljal talente, on bi nadaljeval. To je bila ideja. Govorili so, da takrat v Pivovarni Laško niso želeli, da ostanem. Trikrat sem se vrnil reševat, a če ni želje, pač ne morem nič. Imam čisto vest.
Ste vedeli za zgodbo Marka Tuška?
Slišal sem, da je v Črni gori, podrobnosti pa nisem poznal. Nikoli nisem bil posebej blizu igralcem, vedno sem držal distanco, da se ve, kdo je učitelj in kdo učenec. Nisem posedal z njimi v bifeju, kar delajo nekateri trenerji. Nisem ustvarjal klap, še danes trdim, da če gresta po koncu treninga dva igralca nekam skupaj, je to katastrofa. Kakšne klape neki! Šest ur so skupaj v dvorani, skupaj na potovanjih, po hotelih, poln 'kufer' imajo drug drugega. Naj potem hodijo še skupaj v bife in se po možnosti sprejo zaradi dekleta, trpela pa bo ekipa? Kje neki, takoj ko je konec treninga, vsak na svojo stran. Vedno sem jih usmerjal v to, nobene 'familijarnosti' zunaj terena. Profesionalen pristop, odnos, počitek, odmor, stvari, ki tudi danes niso preveč priljubljene, takrat pa so me tudi precej napadali, kaj počnem z mladimi fanti. Nič slabega nisem počel, vedel pa sem tudi, da jih starši ne nadzorujejo več, da so prišli s 16, 17 leti v Ljubljano, dobili v uporabo avto, zraven denar v žep, imeli so svoje stanovanje ... Moral sem prevzeti vlogo mame in ata. Če jih ne bi držal še zunaj terena, bi zaplavali. Preprosto.
Danes so vam vsi hvaležni za to.
Tako pač je. Takrat so me imeli čez glavo, niso me mogli videti. Bil sem kot strog starš, za katerega komaj čakajo, da gre. Zelo sem ponosen na vsakogar, ki je naredil korak do vrhunske ravni evropske košarke ali celo lige NBA. Ne le da so si zagotovili eksistenco, bili so promotorji, magnet za mlade, to je gibalo razvoja slovenske košarke. Ta je živela na tem, da je Olimpija vlekla, igralci so bili idoli za mlade. Ljudje so z veseljem sprejemali nove obraze, imeli so radi Udriha, Bečirovića, Brezca, Gorenca, da ne govorim, kakšen magnet je bil Milić, tudi tujce, Stepanio, celo Nosova, ki je bil bolj ubogi. To so bili krasni fantje, bili smo prepričljivo najmočnejši in tudi najbogatejši športni kolektiv v Sloveniji, košarka je bila visoko. Danes pa košarke ni na televiziji in kmalu bomo kot Avstrija ali Madžarska.
KVAZISTROKOVNJAKI PO SPLETU IŠČEJO IGRALCE
Se strinjate z odločitvijo, da vsi slovenski klubi igrajo od začetka v DP?
To je neumnost, ena tistih neumnih potez. Tega se ne da, lahko nehajo igrati v Evropi ali ligi ABA. To lahko rečejo ljudje, ki ne razumejo, kaj prinaša liga ABA. Ne razumejo, da če hočeš narediti kvalitetnega igralca, moraš igrati 60, 70 kvalitetnih tekem na sezono. Kako? Ti ljudje bi morali najprej v slovenski ligi, ki je 'ura z avtom liga', narediti dve tekmi na teden. Morali bi igrati mladi, saj za dvoboj Polzele in Šoštanja ne potrebuješ tujcev, ampak mulce. Število tujcev bi se moralo zmanjšati, morali bi stimulirati produkcijo. Veliko možnosti je, nekaj bodo ljudje na KZS morali narediti. V majhnem prostoru, kot je Slovenija, je to še lahko izvedljivo. Moramo imeti Maribor, Koper, Celje, Kranj, postaviti te centre na noge, ne pa jim dajati suspenzov.
Gresta Mesiček in Čančar po pravi poti?
Nesporno sta velika talenta, treba ju je potisniti v prvi plan. Letos 15, 20 minut, prihodnje leto 25, 30. Enako velja za Vučetića, pa še nekaj bi jih našli. Zadaj bi morali že pripravljati nove, razmišljati, kdo bo igral naslednje leto, čez dve leti, ne pa ob koncu sezone razmišljati, kje bomo dobili igralce. Kvazistrokovnjaki po spletu iščejo igralce. To ni pot naprej. To je le preživetje in ljudem mazati oči s finančnimi težavami.
A tega, da denarja ni, ni mogoče zanikati.
Denarja nima nihče, Zvezda je imela lani sedem milijonov minusa. Vsi so v dolgu, tudi v nogometu. Saj naloga klubov ni, da delajo plus, da ustvarjajo denar. Naloga klubov je, da dajo tako kvaliteto, da jih ljudje hodijo gledat, da se poistovetijo s klubom. Koga zanima, ali ima Olimpija milijon plusa ali minusa, le to, da ima kvalitetno ekipo v kvalitetni ligi, da je dvorana polna. Prestolnica mora imeti tudi v športu kaj takega, da se lahko postavlja s tem, ne le starih hiš in okraskov. Če kdo pride, gre lahko pogledat nogomet, košarko, hokej, rokomet. Ko pride moj prijatelj, ga nimam kam peljati. Trenutno prestolnica v tem pogledu ni prestolnica, saj po športni plati nima veliko za pokazati. Primer Sagadina in Olimpije kaže, da se tudi z manj denarja da nekaj narediti. Včasih smo vedeli, da z denarjem ne moremo konkurirati. Kaj me briga, če ima CSKA 50 milijonov? Da se ga premagati, kajti večina zelo bogatih klubov nima dobrih programov, vsako leto nekaj menjajo, igralce, trenerje, mečejo denar skozi okno. Veliko je še prostora, Slovenija kot majhna država in ne tako bogata bi morala imeti pamet, znanje, sposobnost, pogum, predrznost, to je tržna niša. In se stalno zavedati, da svet stoji na mladih. To je moja končna misel.
