Ob četrtkih raje ne bi več

Še traja in ji ni videti konca, obenem vedno znova dobiva novo razsežnost. Nogometaši Maribora so si še četrtič zapored zagotovili jesensko prisotnost na mednarodnem prizorišču, to je vsekakor dosežek vreden vsega spoštovanja. Za globok poklon!
Najmanj tri tekme skupinskega dela lige Europa se bodo vnovič igrale v Ljudskem vrtu, toda hkrati je še vedno živo upanje na glavni dobitek. Na čudež! Da bo pod Kalvarijo vse do decembra odmevala znamenita himna lige prvakov.

VEČ KLJUČNIH TRENUTKOV
"Osnovni namen je odigrati šest preizkušenj v Evropi," so slovenski prvaki tako kot vedno poudarjali pred začetkom sezone. Plan je zdaj že presežen. Stoodstotno. Ker jih bodo odigrali vsaj dvanajst, edina neznanka torej ostaja, v katerem tekmovanju.
Tako kot na prvi tekmi z Maccabijem so se vijoličasti v odlični podobi predstavili tudi na povratni. Za ključne bi lahko izpostavili kar nekaj trenutkov, eden od teh se je gotovo zgodil že v otvoritvi dvoboja. Morda celo najpomembnejši, saj je dejstvo, da so varovanci Anteja Šimundže v boj krenili sijajno. Na igrišču so se postavili zelo avtoritativno in Izraelcem nemudoma dali vedeti, kakšni so njihovi nameni. Oscar Garcia je še drugič padel na izpitu, Mariborčani so ga v tednu dni še drugič presenetili. Pod Kalvarijo s previdnostjo na začetku, na stadionu Antonis Papadopulos z odločnostjo. Pričakovane izraelske ofenzive zato ni bilo, tudi v nadaljevanju so bili slovenski prvaki zbrani, taktično disciplinirani, in ko je bilo treba, tudi dovolj razigrani. Bili so zreli! Tudi v kritičnih obdobjih jim je uspelo ohraniti hladne glave, prav tako so znali razporediti moči, kar je bilo v zares zahtevnih razmerah izjemnega pomena. Temperatura zraka je bila 28 stopinj, ob zadnjem pisku odličnega švedskega sodnika je bila vlažnost v zraku 86-odstotna.

NAJBRŽ BI SE ONESVESTIL
"V tako težkih pogojih še nisem igral," je po tekmi poudaril Mitja Viler, soigralci so se z njim vsi po vrsti strinjali. Amir Dervišević je denimo priznal, da bi se najbrž onesvestil, če ne bi bil zamenjan, Damjan Bohar in Željko Filipović sta govorila o tem, da v zadnjih dvajsetih minutah nista imela več moči pogledati niti na semafor, Dare Vršič pa je razpredal, da se je po napadalnih akcijah vedno znova želel čim prej vrniti v obrambo, a je imel občutek, da mu telo tega ne dovoli: "Ne gre, ne moreš."

Toda fantje so zdržali, junaško so se borili za klubske barve in bili po koncu dvoboja v Larnaki upravičeno ponosni na dosežek, ki so si ga tako zelo želeli. A želijo še več. "Storili bomo vse, ampak res vse, kar je v naših močeh, da bi naredili še en korak naprej, korak v ligo prvakov," poudarjajo v en glas.

LAČNI DOKAZOVANJA NA VELIKEM ODRU
"Dovolj je bilo igranja ob četrtkih, jeseni si želim na mednarodnem prizorišču igrati v torek ali sredo," je ob včerajšnji vrnitvi na sončno stran Alp na letališču v Larnaki razmišljal Marcos Tavares. Dodatna pojasnila bržčas niso potrebna.

Želja vijoličastih je izjemna, to razkrivajo tudi njihovi obrazi, ko beseda steče o zadnjem krogu kvalifikacij za napredovanje v najelitnejše klubsko tekmovanje na svetu. Ta ekipa ima nekaj, zaradi česar bi ji lahko uspelo, raste iz sezone v sezono in se dopolnjuje z novimi močmi. Jasno je, da sta Marko Šuler in Dare Vršič prinesla novo dimenzijo, da o vrnitvi makedonskega virtuoza Agima Ibraimija niti ne govorimo, vsem pa je skupno tudi to, da so lačni dokazovanja na zahtevnem evropskem odru, motivacija je na najvišji ravni.

S TAKO MALO TAKO VELIKO
Veliko bo kakopak odvisno tudi od žreba, sicer pa je kot na dlani, da so Mariborčani že z uvrstitvijo v skupinski del lige Europa opravili ogromen posel. Četrtič zapored. Veličastno! Na stari celini ne boste našli v proračunu primerljivega kluba z Mariborom, ki bi mu uspelo kaj podobnega. Ker ga ni. Evropska nogometna družina v največji meri skoraj ne more verjeti, da je mogoče s tako malo denarja narediti kaj tako velikega, odmevnega. Včasih se zdi, da dosežke vijoličastih spoštuje bolj, kot jih spoštujemo doma, a to je že druga zgodba ...

V SOŽITJU Z MODRO POLITIKO
Nič ni samoumevno, še najmanj štirikrat zapored jesen preživeti na evropski sceni. Prvič je lahko naključje, drugič ti lahko priskoči na pomoč ogromno sreče, toda tretjič in četrtič ... To je vsekakor plod klubskega ustroja, ki deluje kot najboljša švicarska ura, in zmagovalne miselnosti, ki je "božja zapoved" pod Kalvarijo. Uspeh lahko prinese le delo in še več dela. Garanja. Iz dneva v dan in v sožitju z modro klubsko politiko, v kateri ob jasno začrtanih smernicah prevladuje racionalizem. Vsak zakaj ima svoj zato, česar niso spremenile niti Uefine denarne nagrade v zadnjih štirih letih. V Ljudskem vrtu ob nekaj zasluženih milijonih niso izgubili razsodnosti, niso se začeli vesti kot pijani milijonarji, ampak vztrajajo pri pravilih igre, ki so jih pripeljala tako visoko. Dokler bo tako, dokler bodo ostali skromni in preudarni, bodo tam tudi ostali.