© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Gregor Lisec
Gregor Lisec
02.11.2024 08:00:00

Po našem uspehu so ljudje zaspali, danes pa je Slovenija razprodana, žal
Plus

alesfevzer.com

Renato Vugrinec se je v nasprotju s kar nekaj drugimi velikani slovenskega rokometa, kot so Uroš Zorman, Aleš Pajović, Uroš Šerbec, Luka Žvižej, Roman Pungartnik, Vid Kavtičnik (pa če dodamo še Vugijeva legendarna soigralca iz šampionske ekipe Celja Dejana Perića in Edija Kokšarova), po koncu svoje dolge igralske kariere umaknil iz rokometa. Tudi iz Slovenije, kajti v zadnjih letih se je ustalil v Srbiji. Zato na sončni strani Alp o živi legendi celjskega in slovenskega rokometa ni (bilo) veliko slišati, čeprav se je pogosto oglasil. Njegov sin Veron – Julen, po očetovih besedah pravi partizanovec, navsezadnje v Kopru raste v izvrstnega rokometaša. Ko je pred dnevi iz Beograda priromala novica, da je legendarni slovenski rokometaš postal novi športni direktor Partizana, pa smo ga enostavno morali priklicati. Bi ga morali večkrat, kajti povedal je marsikaj zanimivega ...

Do vašega imenovanja na mesto športnega direktorja Partizana o vas javno ni bilo veliko slišati. Ko smo bili pred leti z vami nazadnje na telefonski zvezi, ste bili razpeti med Skopjem in Beogradom, imeli ste svojo kavarno in hostel. Kot smo slišali, tega nimate več; s čim ste se torej kaj ukvarjali v zadnjih letih, kje in kako ste jih preživeli?

Po karieri nisem imel večjih želja ostati v rokometu, zato sem se poizkusil v nekaterih drugih stvareh. Igral sem do 42. leta, moja kariera je bila dolga, ampak vseeno nisem bil pripravljen na življenje po koncu kariere. Kot je pri mnogih športnikih. Celo kariero živiš v balonu in ko ta poči, se ne znajdeš. Sploh ker je v športu tako, da daš roko, se dogovoriš in je to to. Po 35 letih igranja rokometa pa sem se soočil z novo realnostjo, v kateri se nisem znašel. Prideš do ljudi na visokih položajih, se dogovoriš za ta in oni projekt, potem pa vidiš, da to ni to. Veliko je laži, vrednote so se izgubile. Vmes sem živel v Makedoniji, pa smo šli v Izrael – saj ni tako pomembno –, bil sem tudi v Ljubljani, na koncu pa smo se vrnili v Beograd, kjer se je po dveh letih lobiranja na srečo začel nek nov projekt.

Povejte nam več o tem Partizanovem projektu in vaši vlogi v njem. Kako in zakaj zdaj?

Vemo, da je v marsikateri državi šport vezan na politiko in na osnovi tega se začenja velik projekt Partizana. S sponzorji in vsemi prisotnimi smo našli skupni jezik in vesel sem, da je tako. Moj sin, po starosti srednji od treh otrok, je v rokometu in tudi to me je prepričalo, da sem se vrnil v rokomet. Konec koncev pa, glejte, to znam najbolje. Zakaj torej ne. Poskusil bom pomagati izpolniti visoke ambicije kluba, ustvariti evropski Partizan.


Sin že ve, čeprav bi bil s 197 cm pri štirinajstih idealen za košarko


Ko ste omenili sina – slišimo, da je izjemno talentiran. Najbrž se tudi zato radi vračate v Slovenijo, da ga spremljate pri igranju rokometa, gradnji temeljev za svojo kariero. Gre po očetovih stopinjah?

Za svojih 14 let je zelo zrel fant, zato sam ve, kaj je najbolje zanj. Treniral je nogomet in rokomet, ampak v nogometu atmosfera ni bila dobra, zato se je odločil povsem posvetiti rokometu. Predpostavljam, da je videl veliko tekem, vzdušja na njih, borbe, 'fajta' in mu je to priraslo k srcu. Sam sem ga glede na njegove predispozicije in konstitucijo sicer bolj videl v košarki. Že zdaj je večji od mene, s štirinajstimi leti ima 1,97 metra, tako da bi bila košarka idealna zanj. Ampak ga stoodstotno podpiram pri njegovi odločitvi, na njegovi poti. Naj povem, da je tudi on velik Partizanovec, pravi Grobar, in veliko spremlja predvsem košarkarske tekme Partizana. Ravno je pri meni, bila sva na treningu Partizana, kar mu je veliko pomenilo. Mi pri njegovih letih nismo imeli priložnosti videti teh velikih dvoran, doživeti ozračja v njih in za te fante to veliko pomeni. Tudi to pripomore k razvoju mladih športnikov. Sicer pa trenira v Kopru, kjer prihaja fantastična generacija. Pravijo, da bo mogoče še kakovostnejša kot tista Vlahova pred desetimi leti ali pa vsaj podobno dobra. Kar je zelo dobro za slovenski rokomet, ampak bo še treba malo počakati na te fante. So pa na pravi poti.

Mimogrede, imate še dve hčerki, sta tudi onidve kaj v športu?

Najstarejša študira v Amsterdamu, najmlajša pa je obetavna odbojkarica. Odbojka je lep ženski šport, ker rokomet je za punce malo grob (nasmešek).


Slovenija bi lahko dajala več, Srbija ravno pripravlja injekcijo


Je oziroma bo vaš rokometni Partizan kaj povezan s košarkarskim oziroma nogometnih klubom ali je ta projekt neka povsem svoja zgodba, ne vezana na že tako uspešno košarkarsko in nogometno, ki se kot kaže prav tako prebuja?

Vse to so državni projekti, veliko je odvisno od sponzorjev. Šport je velik biznis in brez denarja ne moreš narediti nič. Želja je dograditi celoten Partizan, da bo velik v vseh športih. V nogometu se trenutno dogajajo tektonske spremembe. Torej imamo košarko, ki je fenomenalna, čez nekaj časa bo verjetno to postal nogomet in z njim tudi rokomet. Naj povem en precej katastrofalen podatek za rokometni Partizan. Če v evropskem pokalu EHF izločimo Avstrijce, ki smo jih dobili na žrebu, bomo po 12 letih prezimili v Evropi. To pove vse, kako zapuščeno je to bilo. Ampak Srbi imajo radi šport, so borbeni, rokomet je borben šport, zato bomo naredili vse, da se navijače vrnemo na rokometne tribune in z njimi ustvarimo najboljše ozračje v Evropi. Podobno tistemu z nogometnega stadiona in košarkarske arene. S sinom greva danes (pogovarjali smo se v sredo, op. p.) gledati košarkarsko evroligo, tekmo Partizana in Monaca, kajti to atmosfero je treba doživeti.

Malo po vašem imenovanju na stolček športnega direktorja rokometnega Partizana so iz Beograda udarile govorice, da si je nogometni Partizan na enako delovno mesto želel pripeljati Zlatka Zahovića. Imate kakšne 'insajderske' informacije na to temo?