Ne, niti najmanj ne obžalujem

Ko je govora o Kopru 2013 beseda vedno prej ali slej nanese na Cimos. In če kolo časa vnovič zavrtimo nazaj, bilo je konec maja 2013, ko je takrat že bolj ali manj na smrt obsojeni Cimos prvenstvo končal na tretjem mestu, pred njim sta bila "le" Gorenje in Celje PL. Nazaj v sedanjost, poltretje leto pozneje se Celje in Gorenje še vedno dajeta za prvo mesto, koprski klub pa je še vedno na tretjem mestu. Na prvi pogled se torej stvari v slovenskem klubskem rokometu niti niso prav dosti spremenile. A le na prvi pogled ...

Videz vara, predvsem koprska zgodba ima namreč povsem drugačne temelje, drugačno realnost, drugačne ambicije in z izjemo nekaj že omenjenih posameznikov nima prav veliko skupnega s slovitim pokojnikom, ki je bil nekdaj le kakšne četrt ure oddaljen od Kölna. "Ne, niti najmanj ne obžalujem, da sem ostal," je dan po veliki zmagi nad Mariborom začel 31-letni Uroš Rapotec.

"Il Capitano", kot mu tudi pravijo, prvi med enakimi, ki zdaj že tretjo sezono soustvarja novo zgodbo. Drugačno, skromnejšo, a na neki način lepšo, bolj pristno oziroma prvinsko. "Večinoma, pravzaprav vsi v klubu smo v prvi vrsti tu zato, ker imamo radi rokomet. Smo rokometni navdušenci, ne bi radi, da bi vse skupaj zamrlo, da bi rokomet v Kopru umrl. Želimo, da imajo ti mladi fantje možnost, da se uveljavijo in pokažejo, koliko so vredni. Vse skupaj je resda na drugi ravni, a dogaja se lepa zgodba in upam, da bo šlo v tej smeri naprej. Da bomo koprski klub dvignili oziroma vrnili tja, kamor mislim, da spada."

Ob pogledu na lestvico bi marsikdo pomislil, da ta dan niti ni več tako daleč, a trenutno tretje mesto, čeprav povsem zasluženo, vendarle ni realno. Ne še, toda na Obali se seveda ne pritožujejo. Trimo, Loka, Ribnica in v sredo še Maribor, če naštejemo le tiste največje ribe, ki so končale v koprskih mrežah. Navdušujoče, sploh za novinca v ligi. "Smo presenečeni in presrečni. Priti iz lige 1. B in kazati iz tekme v tekmo dobre predstave ... Odkrito povedano, tudi sam sem presenečen. Koliko časa bo to še trajalo, ne vem, upam pa seveda, da čim dlje. Trudimo se, delamo, treniramo, fantje so pridni, upoštevajo navodila trenerja in peščice nas starejših, iz tedna v teden poskušamo prikazati dobre, borbene predstave in izkupiček je za zdaj odličen."

STAR? IMAŠ DVE MOŽNOSTI
Odličen je celo skromno rečeno, sploh ker gre za eno mlajših ekip v ligi. Aleks Vlah ima 18 let, Tilen Sokolič 19 let, Grega Krečič 19 let, Adam Bratkovič 20 let in tako dalje. Sam je po drugi strani pri "rosnih" enaintridesetih najstarejši v moštvu, desetletje in več starejši od večine soigralcev. Se v tej družbi najstnikov počuti starega? "Imaš dve možnosti, ali se počutiš starega ali pa greš z njimi v 'špil'. Za zdaj izbiram drugo možnost in se poskušam kosati z njimi. Za zdaj se še ne počutim starega, poskušam jih dohajati, se jim približati, je pa res, da se poznajo leta. Ne toliko v fizičnem smislu, ne glede motoričnih sposobnosti, bolj se razlika v letih pozna v izkazovanju spoštovanja. Vedo, kaj lahko in česa ne smejo, in mislim, da je to zelo pomembno, čeprav se jim poskušam tudi v tem pogledu čim bolj približati. Mislim, da je tudi to eden od kamenčkov v mozaiku, pristen odnos v ekipi, ki nas krasi. Je neka prava kemija, pravi pristop, tako z ene kot z druge strani," meni koprski kapetan, ki je sedemkrat oblekel tudi dres z državnim grbom.

In če je sam reprezentančno poglavje zaprl že pred časom, pa mnogi prerokujejo svetlo prihodnost nekaterim koprskim mladeničem. Talenta vsekakor ne manjka. "Talent danes pomeni veliko, na žalost pa ne vse. Fantje imajo talent, imajo možnost, da igrajo v prvi ligi, kar je zelo pomembno za razvoj. Če bi denimo še vedno obstajal Cimos, roko na srce ne vem, kateri od teh fantov bi lahko že zdaj igral za njegovo prvo ekipo. Imajo vse možnosti, da svoj talent, ki ga imajo in kažejo, tudi razvijejo, a brez dela ne bo nič. Fantje so perspektivni, imamo lepo generacijo, če bodo imeli interes in voljo, je pred njimi lepa prihodnost."

In kakšna je prihodnost pred klubom? Zagotovo se ne bi branili kakšnega dodatnega sponzorja, kdo pa bi se ga. Da bi lažje nadgradili ter nagradili voluntarizem in entuziazem, ki ju ne manjka. "To je tabu tema," v smehu začne Rapotec. "Kaj naj rečem, seveda bi bilo lepo, če bi nam še kakšno obalno podjetje stopilo naproti. Ni treba, da gre za velike zneske, zadovoljni smo že z malim. Navsezadnje vemo, da če tega ne bo, se bodo fantje prej ali slej morali odločiti za drugo pot, in vprašanje je, kaj bo potem ostalo v Kopru. Prizadevamo si za to, da bi se našel še kdo, ki ima željo, voljo pomagati rokometu. Naš naslov poznajo, tudi dvorane Bonifika ni težko najti, naj se oglasijo, mi pa jih bomo rade volje sprejeli," v svojem slogu nadaljuje Rapotec, ki v nasprotju s časi Cimosa tudi sam ni več rokometni profesionalec, ampak je zaposlen v zavarovalništvu. "Rade volje bi še bil, a na žalost ne gre. V klubu smo rokometni fanatiki, radi imamo to igro in zato tudi vztrajamo. Bi pa lagal, če bi trdil, da ne bi bil rad še vedno profesionalec. Tisto so bila zelo lepa leta, ne bi jih zamenjal. A takšno je pač življenje, kaj hočemo."

REKLAMA ZA ROKOMET
Morda pa nekoč v prihodnosti znova tudi v Kopru ... Lepšega vabila pokroviteljem, kot je bil tisti izpred štirinajstih dni, navsezadnje ne bi mogli poslati. Ko se je v Bonifiko na težko pričakovani obalni derbi nagnetlo kakšnih tri tisoč ljudi. Praznik rokometa je bila najpogosteje uporabljena besedna zveza, z (ne)majhno dozo patetike pa bi lahko zapisali, da je tistega sobotnega večera zmagal – rokomet. "Lepšega si res ne moreš predstavljati, igraš pred polno dvorano, tekma je sicer bila, kakršna je pač bila, derbiju primerna, a bila je prava reklama za rokomet. Ne le za obalnega, ampak slovenskega, navsezadnje ne vem, ali se na tekmi državnega prvenstva še kje zbere toliko ljudi. Morda na tekmi Celje – Gorenje, pa še to nisem povsem prepričan. Res lepa reklama, verjamem, da so tudi podjetja videla in uvidela, da se res nekaj dela, da se dela na pristen način. Upam in želim si, da se bo še kdo našel, ki bi to prepoznal." Ni vrag ...