© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
01.12.2015 20:03:46

Nismo bili pravi

Lepo je biti prvi na vasi, toda mesto oziroma v tem primeru Evropa je tisto, kar govori o napredku in konkurenčnosti oziroma njunem pomanjkanju. Če gre soditi po jesenski pripovedi, potem je slovenski klubski rokomet na eni najnižjih točk v zadnjih nekaj letih.

Lahko bi se sicer zatekli k tisti kolikor denarja, toliko muzike, ali pa opevali resnično veliko točko Celja proti (nekoč) velikemu Kielu, a pameten človek pač ni noj, da bi tiščal glavo v pesek in na jesenski izkupiček gledal kakorkoli drugače kot na neuspeh, razočaranje. Statistika oziroma gola dejstva, ki jih izpovedujejo rezultati, so namreč milo rečeno klavrna. In skrb vzbujajoča.

V ligi prvakov sta slovenska kluba (Celje in Krim) v petnajstih tekmah skupaj osvojila tri točke, v pokalu EHF nimamo več svojega predstavnika, v moški konkurenci je za nameček še tretje leto zapored ena izmed vozovnic ostala neizkoriščena. Nadalje, dvakratni evropski prvak Krim je v povprečju izgubljal z osmimi goli na tekmo, Zagorje je z igrišča oziroma Evrope odpihnil solidni – a prav nič več kot to – nemški Leipzig, v ženski konkurenci je v tretjerazrednem pokalu challenge napredoval le ajdovski Mlinotest. Morda je prav primorska zasedba lep primer, da se v majhnih oziroma manjših okoljih še vedno dobro dela, po drugi strani pa se istočasno izgublja stik z bogatejšim severom, jugom, zahodom in vzhodom.

BOLI NAČIN
Seveda ni sramota oziroma katastrofa izpasti proti romunskemu Dinamu in še manj danskemu Holstebroju, ki je kljub na trenutke indijanski obrambi resna in kakovostna ekipa, ki ve, kaj hoče, in ki pri vrhu danskega prvenstva ni po naključju. Precej bolj boli in skrbi način. Razprodaja ugleda. Velenjčani so padli brez izstreljenega naboja, nikoli v 120 minutah niso bili niti blizu napredovanju, Maribor pa je v romunski prestolnici že po četrt ure zaostajal enajst golov, kar je samo po sebi popolnoma dovolj zgovorno. In po Kristianstadu je vijoličasta legija plačancev (klub v prvi ekipi nima niti enega samega v lastni šoli vzgojenega igralca) še drugo leto zapored ekspresno, predvsem pa klavrno sklenil evropsko avanturo.

Čast tako brani le paradni konj slovenskega klubskega rokometa, Celje Pivovarna Laško, ki še nekako drži korak z Evropo, Branko Tamše pa ob tem kot nekakšen trenerski alkimist čara, meša in izumlja, pa mu ob vsem tem morda pogosto namenimo premalo kredita.

Po drugi strani na Krimu v porazih s petimi goli in več vidijo zmage ter še pogosteje kot v rajnki Sovjetski zvezi razpredajo o raznoraznih ciklih. Velenjski trener modro ugotavlja, da niso bili pravi, mariborski pa med vrsticami napoveduje globljo analizo in reze pred spomladanskim nadaljevanjem. Globljo analizo, morda tudi reze, predvsem pa zvrhano mero samorefleksije bi potrebovali tudi v Rdeči dvorani. "Nismo bili pravi," pri tem pač ni dovolj. Še ne dolgo tega je Gorenje igralo vidno vlogo v ligi prvakov, letošnjega novembra pa v morda celo najpomembnejših osmih jesenskih dneh niso mogli parirati trenutno četrtouvrščeni ekipi danske lige.

Vso razsežnost poloma, ker to teh minus devet dejansko je, pa bo morda razkrila šele prihodnost. Gospoda z Dunaja, ti veliki vrači evropskega rokometa, seveda vse to pozorno spremlja in beleži. In ko se bodo podeljevali razni »wild cardi« ter se bo na podlagi famoznih kriterijev klube razvrščali v različne skupine, tega ne bodo pozabili privleči na površje. Poleti, ko se bodo nekateri nosilci igre Gorenja brezskrbno podali na neke bolj zelene pašnike, recimo tiste v Szegedu ali Wetzlarju, bodo na Šaleški cesti 3 trepetali pred novicami iz avstrijske prestolnice. Ob tem je svojevrsten paradoks, da je velenjski klub v preteklosti, v času najboljših rezultatov, zunaj igrišča krepko šepal, to jesen, ko so precej popravili in nadgradili celostno podobo kluba, pa je ravno obratno; tokrat so na igrišču pogrnili na celi črti, vsaj kar zadeva evropsko prizorišče.

DALEČ, DALEČ JE ZA NAJU POMLAD
Še nedolgo tega se je tista prava stvar, resnična evropska avantura za slovenske klube in ljubitelje rokometne igre, začela šele spomladi, neki zdaj že pokojni klub je bil denimo pred vsega tremi leti le slabe četrt ure oddaljen od Kölna. Danes pa ... Daleč, daleč je za naju pomlad, če si sposodimo vižo Adija Smolarja.

Če ste med tistimi, ki kozarec vidijo na pol poln, potem lahko optimizem iščete v prihodnosti, zanesenjakov, strokovnjakov in talentov na Slovenskem namreč ne (z)manjka. Če pa ste med tistimi, ki vidijo na pol prazen kozarec, pa vam žal prav dosti razlogov za optimizem ne moremo ponuditi. In če morda mislite, da prav veliko slabše ne more biti, se krepko motite. Navsezadnje to razkriva že bežen vpogled v slovensko klubsko košarko in hokej, ki sta še neprimerno bližje evropski margini.

V jeseni 2015 nismo bili pravi. Že dolgo nismo in vprašanje je, kdaj spet bomo.