Mariborčani so zasluženo osvojili 14. šampionsko zvezdico, med zmagovalce preteklega prvenstva pa gotovo lahko štejemo tudi Goričane. Ne le, da so uresničili osnovni namen in si zagotovili nastop na mednarodnem prizorišču v prihodnji sezoni, modro-beli so se na oddih odpravili kot najbližji zasledovalci vijoličastih. Postali so podprvaki, česar si v lanskem poletju niso upali napovedati niti največji optimisti v mestu vrtnic.
Toda dejstvo je, da so štirikratni prvaki upravičeno tik pod vrhom, navdušili pa so zlasti v drugem delu prvenstva. Varovanci Mirana Srebrniča so igrali odlično in se lahko pohvalijo z najboljšim spomladanskim izkupičkom. Na 15 preizkušnjah so devetkrat zmagali, petkrat igrali neodločeno in zgolj enkrat okusili grenkobo poraza. Zgodilo se je v 23. krogu, 7. marca so bili v Športnem parku boljši Jasmin Handanović in soigralci. To hkrati pomeni, da Primorci v zadnjih treh mesecih v gosteh niso izgubili, kar je vsekakor dosežek, vreden vsega spoštovanja.
Niti najmanjšega dvoma ni o tem, da je zasedba iz slovenskega Las Vegasa nadvse prijetno presenečenje prvoligaškega prizorišča. Osvežitev, kakršnih bi si na sončni strani Alp želeli čim več, tako na igrišču kot ob njem. Gorica je lahko pravšnji model, kako se lotiti izzivov – tudi zelo ambicioznih. Toda pozor: ob tem vendarle ne smemo kar tako zanemariti spoznanja, da so bili Primorci vanj še pred kratkim prisiljeni. Po kalvariji z italijanskimi vlagatelji drugega izhoda kot opreti se na lastne sile, na domačo šolo, pravzaprav niso imeli. Grozil je popoln mrk, a na srečo se je v lokalnem okolju našlo dovolj zagnanih in sposobnih ljudi na čelu s predsednikom Harijem Arčonom, ki jim za usodo kluba ni bilo vseeno. In jim še vedno ni.
Na ruševinah so začeli graditi nove temelje, njihovo delo in poštene namere so kmalu prepoznali tudi navijači in ni trajalo dolgo, da je celotno mesto spet začelo dihati veliko bolj nogometno. Ogromno delo je opravil Miran Srebrnič. Še več, drznem si trditi, da brez njega zgodba ne bi mogla biti tako uspešna. Skoraj prepričan sem, da se marsikateri nekdanji igralec modro-belih ne bi vrnil domov, če ga ne bi poklical legendarni goriški kapetan. Ker je človek vreden zaupanja, ker mu ljudje verjamejo. Če pokliče Miran, se je lažje odločiti …
Toda v največji meri je kakopak treba poudariti njegove trenerske sposobnosti. Popolnoma jasno je, da spada v skupino najboljših strokovnjakov na Slovenskem. In pripravljen je delati, pripravljen je veliko delati. Garati, kar je v takšnih razmerah, v kakršnih delujejo Goričani, izjemnega pomena. Prav tako kot imeti posluh za mlade ter prepoznati njihovo kakovost.
Mirana Srebrniča bi morala čakati svetla prihodnost. Nared je za odmevnejši oder, toda če so moje informacije točne, za zdaj na njegov naslov še ni priromala ponudba, ki bi ga vsaj prisilila v razmišljanje o tem, ali bi bilo vredno zapustiti domače ognjišče. Težko je verjeti, to je fascinanten podatek, ampak prej ali slej bi se moralo zgoditi. Mora se. Če sem iskren, si želim, da bi se čim prej. Nikakor ne zato, ker bi Gorici želel karkoli slabega, bog ne daj, temveč zato, ker me res neizmerno zanima, kako bi se nekdanji odlični branilec znašel v kakšnem drugem okolju. Kako dolgo bom prisiljen čakati?
