Še več, v mojem dojemanju sveta bi vijoličasti na igrišče lahko prišli tudi malce okajeni, lovili sapo do konca tekme kot ostareli rekreativci (kaj pa vem, morda se je do neke mere tako prvo kot drugo tudi res zgodilo) in vse skupaj zaključili s kakršnimkoli izidom. Sem ravnokar pljunil v obraz profesionalizmu in spoštovanju lige, nasprotnika, ostalih udeležencev? Morda nehote res, a želel sem le čim bolj plastično prikazati, kako zelo se mi smilijo tisti, ki so se sobotni nastop novopečenih prvakov iz tega ali onega razloga spravili kritizirati. Lepo vas prosim, reveži ubogi, le kaj ima s čimerkoli relevantnim opraviti predstava moštva, ki je med ogrevanjem postalo državni prvak in je nato v slačilnici imelo ravno dovolj časa za iskanje morebitnih skritih zalog v omarici za prvo pomoč.
Če bi me kadarkoli v življenju zamikalo karkoli staviti, bi v tiste slabe pol ure celo naložil kakšnega bivšega Prešerna (zaokrožimo ga navzgor na pet evrov, če vam je tako lažje) na zmago Goričanov. Lepo poln stadion gor ali dol, navijači so sicer prišli z namenom gledat tekmo, a v tistem trenutku so tudi oni zgolj čakali njen kakršenkoli konec. Da bi se že začeta zabava tudi zares začela, da bi morda dobili kako nogavico tokrat pozitivno slečenih nogometašev, da bi se preselili na kak slasten vrček, četudi nefiltriranega ljubljanskega. Saj veste, na stadionu ga je bilo po vesti iz Kopra o domžalskem porazu pač nemogoče dobiti; Slovenija je kajpak še naprej bolj papeška od papeža, medtem ko običajni obiskovalci tekem nimajo dostopa do omaric s prvo pomočjo.
A če bi tovrstnim kritikom najrajši poslal dvakratno sožalno brzojavko, saj jih je razplet prvenstva očitno prizadel in za nameček nimajo pravega stika z realnostjo, se z enako vnemo hitim strinjati z nečim drugim. Namreč z zame neizpodbitnim dejstvom, da sta mehanika sobotne potrditve 14. vijoličastega naslova in način proslave vendarle s seboj nosila kar nekaj simbolike. Maribor ni postal prvak na igrišču v pravem pomenu tega izraza. In prav je tako. Maribor skupaj s svojimi navijači ni občutil slasti odštevanja zadnjih minut lastne tekme, držanja potrebnega izida ter zadihane ekstaze ob zadnjem sodniškem žvižgu. In prav je tako. Maribor si je novo zvezdico z vrnitvijo na vrh slovenskega klubskega nogometa prišil, ko so dobrih dvesto kilometrov stran to uradno potrdili drugi. In prav je tako.
Kajti čeprav se o zasluženosti naslova ni mogoče pogovarjati niti s sapo enega plitkega diha, prepričljivo najboljša ekipa v državi vsaj na simbolni ravni ni ubežala sponam splošnega vtisa. Tako kot vijoličastim ni bilo treba premagati Gorice, ker so matematični pečat dali Koprčani in Domžalčani, tako povratnikom na nogometni Triglav na nobeni točki letošnje sezone ni bilo treba seči v skrite zaloge – ne kakšne omarice s prvo pomočjo, temveč pregovornih petnih žil. Maribor nikoli ni bil pod pritiskom, Maribor nikoli ni občutil vročice boja na vse ali nič, Maribor nikoli ni občutil sunkov krvi v ušesih, ki bi silile peno na usta in ki bi vsaj v športnih krogih naše države ustavljali čas. Maribor je sam naredil zelo veliko, a se je to pomlad tako brezbrižno sprehodil do »kante« predvsem zato, ker so po nedavni zapravljeni priložnosti za nekaj povsem drugačnega tako odločili in določili … drugi.
Pokojna babica mi je večkrat dejala, da je treba vzeti vse, kar ti življenje ponudi. Nedvomno je imela prav, toda še kako drži tudi, da so ponudbe različne in da jemanje zahteva zelo različne količine različno intenzivnega napora. Tudi na vrhuncu lanske ljubljanske evforije nisem imel težav pogledati njenim akterjem v oči in od njih zahtevati priznanja, da so v prvi vrsti vzeli, kar jim je ponudil štajerski rival. Olimpija je vso lansko pomlad celo delala vse mogoče neumnosti, ki so že bile zelo pomenljiva predhodnica letošnjih, a ji je z nekaj malega napora vseeno uspelo pobrati, kar so na tleh pustili ležati afera Ibraimi, slab mariborski odziv nanjo, navijaško slačenje vijoličastih akterjev boja za naslov in še kaj s podobnim predznakom. Rivala sta tekmovala, kdo si naslova manj ne zasluži in tako je Milan Mandarić dobil, česar po mnogih kriterijih ne bi smel dobiti.
In letos? Letos tovrstnega tekmovanja ni bilo, letos so ljubljanski zmaji na tem področju udarili simultanko, ki ji nihče ne bi mogel slediti, niti če bi se zelo potrudil. Razčesniti ekipo do te mere, da se pred njeno osvojitvijo prvega paketa treh točk stali sneg, zrastejo zvončki, ovenijo in dajo prostor malodane poletnemu rastju, je pač neumnost brez primere. Celo če bi – pa brez kakršnekoli zamere, prosim – letos zelo umaknjeni akter Zlatko Zahović poslal kašen SMS na dva ali tri naslove, bi bil Maribor skoraj zanesljivo slovenski prvak. Tako pa je z zelo uspešnim pometanjem pred svojim pragom in navdušujočim poglabljanjem vase povsem brez omembe vrednih lastnih zablod in težav to postal precej predčasno (neuradno celo še mnogo prej kot uradno) in z upravičeno ponižujočim naskokom.
Naj si bomo na jasnem, uvrstitev Maribora pred Domžale, Gorico, Celje in Koper je tako zelo samoumevna kot uvrstitev Bayerna pred Hoffenheim in Hertho. V klubu z neprimerljivo organizacijo, neprimerljivimi mehanizmi, neprimerljivo infrastrukturo in neprimerljivim proračunom za vse mogoče izdatke na čelu s plačami igralcev bi do te uvrstitve na trenerskem položaju morali priti jaz ali vi. Tako pač je. Lahko sicer v nedogled hvalimo Maribor, ker je prišel do te točke in tega statusa, pri čemer bi bila vsaka tovrstna pohvala več kot upravičena. A hkrati zdaj, ko so stvari že nekaj let take, kot so, ne bi imela pravega smisla. Ocenjevati letošnjo sezono pomeni ocenjevati dosežke v danih razmerah, v teh pa je smiselno vrednotiti le boj z Olimpijo. In če vemo, da je Maribor tega dobil, potem ko Ljubljančani celo večnost niso mogli premagati niti mrtve krave, bi stvari morale biti jasne.
Klobuk dol pred vijoličastimi, klobuk dol pred njihovo sezono, vsa čast vsem zaslužnim. Toda ne morem se znebiti občutka, da so s porazom v pokalnem polfinalu in z zapravljeno možnostjo slaviti najslajši mogoči naslov z lastno zmago sredi prestolnice to pomlad izgubili celo nekoliko več, kot je bilo realno mogoče izgubiti. Dobili pa v prvi vrsti tisto, kar je resnično ležalo na cesti in je bilo treba pobrati brez omembe vrednega napora, brez posebno odmevnega izkupička, brez kakšnega presežka. Škoda predvsem za vse nas, ki brez skrivanja živimo od napetosti in dramatičnost, ter za slovenski nogomet kot celoto, za katerega velja nekaj povsem enakega. Ali je tudi škoda za Maribor, pa bodo pokazali nadaljnji izzivi; poleti boj za Evropo in po vsej verjetnost drugačna naslednja sezona.