Prednost pred zasledovalci je bila prevelika in že v pričakovanju 26. kroga je bilo jasno, da bodo sredin zaostali večni derbi v Stožicah začeli kot vodilna ekipa. In morda s še nekoliko večjim naskokom, kot so ga imeli pred obračunom s Krko, toda takšen scenarij se ni uresničil.
Vijoličasti na svojem stadionu niso ugnali predzadnjeuvrščenega moštva. Sprijazniti so se morali s četrtim neodločenim izidom v dozdajšnjem delu prvenstva, drugim v Ljudskem vrtu. Popolnoma jasno je, da so si Ante Šimundža in njegovi varovanci privoščili spodrsljaj.
O tem ni niti najmanjšega dvoma, kakršnakoli drugačna ocena kogarkoli bi bilo sprenevedanje. Toda polomu so se vijoličasti vendarle izognili. Pod Kalvarijo se lahko tolažijo s spoznanjem, da imajo točko več, kot so jo imeli pred dvobojem z Dolenjci, naposled bo v boju za naslov prvaka morda celo odločilna.
Sicer pa je dejstvo, da je tudi sobotna preizkušnja razkrila oziroma potrdila nekatera moja razmišljanja v zadnjem obdobju. Znova se nikakor nisem mogel izogniti občutka, in najbrž nisem edini, da so Marcos Tavares in soigralci nekako preveč "prazni".
Da jim primanjkuje odločnosti, energije, lakote po uspehih. Da so preprosto preveč ravnodušni. Vendar tega nikakor ne zagovarjam zaradi presenetljivega remija.
Lep in pomemben zadetek, a glej ga, zlomka, koroški branilec se ni kaj prida veselil. Niti rok ni dvignil v zrak. Kot da bi bilo vse skupaj nekaj najbolj samoumevnega, tudi soigralci niso noreli od veselja.
In vnovič mi je skozi glavo šinila misel, da so vijoličasti po vsem, kar so osvojili in dosegli v preteklih letih, izgubili nekaj prepotrebne motivacije in se, zavedajoč se svoje kakovosti, v preveliki meri prelevili v uslužbence, ki iz dneva v dan zgolj korektno opravljajo svoj posel. Morda se motim, toda vsaj navzven – za moj okus – kažejo premalo strasti, premalo odločnosti, premalo ...
Premalo vsega tistega, kar je v nedeljskem opoldanskem šovu na Santiago Bernabeu kazal Cristiano Ronaldo. Real je razbil Granado z 9:1 s petimi goli portugalskega zvezdnika. Priznam, da ga že dolgo zelo spoštujem.
Bolj kot denimo Lea Messija. Ker je argentinskega virtuoza z genialnostjo obdarila mati narava, 30-letniku z Madeire je v prvi vrsti, tako pač menim, uspelo zaradi fanatičnega, garaškega dela.
In seveda ambicioznosti, ki jo kaže v vsaki minuti vsake tekme, čeprav je na klubski sceni osvojil že vse, kar je bilo mogoče. Tekma z Granado ni bila izjema. Petega gola se je veselil kot prvega. Nikoli mu ni dovolj, žog v nasprotni mreži se nikoli ne nasiti.
Lahko ga ne marate, lahko mu očitate, da je samovšečnež in še marsikaj drugega, a njegova lakota, ki ga žene naprej, je nekaj posebnega. Je občudovanja vredna. Če bi se je Mariborčani navzeli v vsaj manjši meri, bi bila njihova prednost na vrhu bržčas precej višja.
