Še zlasti če je zvečer na sporedu obračun z vrednostjo. Tedaj postanem živčen, nestrpen, zadirčen, tečen, če želite. In tisti okoli mene se me raje izogibajo. Pred petkovim kvalifikacijskim spopadom s San Marinom se niso pritoževali nad mano. Bil sem kar v redu … Ampak globoko v sebi sem se vseeno nekoliko bal tega, kar nas je čakalo zvečer v Stožicah.
Toda preden se začnete spraševati, ali se mi je omračil um, počakate, da povem do konca. Ni me bilo strah tega, ali bo Slovenija zmagala ali ne. Bil sem stoodstotno prepričan, da bo. Bal pa sem se, da bomo vnovič – tako kot že ničkolikokrat prej – spremljali predstavo, ki bo za "žile rezati". Da bomo spremljali mučenje žoge, neuspešno prebijanje čvrstega nasprotnikovega zidu, da bomo priča igri brez prave ideje, da bodo na delu igralci brez navdiha.
Bodimo pošteni: ni se lahko motivirati, ko ti nasproti stoji takšen tekmec. Ko se igrajo dodatne kvalifikacije za veliko tekmovanje, ko so tribune nabito polne, ko slovenska pesem odmeva po vsej državi in ko ti nasproti stoji tekmec s samimi zvezdniki, je drugače. Tedaj je evforija takšna, da kar letiš po igrišču. Ko pa si pred tekmo v roke sežeš z ljudmi, ki jih vidiš prvič v življenju in za katere veš, da si precej boljši od njih, lahko nastanejo težave.
Kot vedno, če nekaj vzameš z levo roko. Ravno tedaj se po navadi zgodijo največje nevšečnosti. To lahko potrdi tudi zgodovina slovenske reprezentance. Velikokrat se je že zgodilo, da smo zaradi kvalitete nasprotnika vsi pričakovali sprehod do gladke zmage, nato pa smo "umirali" v spremljanju predstave za takojšnjo pozabo. Nekatere takšne tekme so se vseeno končale z zmago, nekatere tudi ne, ampak to niti ni pomembno. Kar danes šteje, je dejstvo, da je bilo v petek drugače.
Samoumevno je premagati San Marino, a ni samoumevno, kako ga premagaš. Slovenija ga je tokrat z zanosom. Z energijo. Z navdahnjenostjo. Vseeno je, kdo je bil najboljši na igrišču, vsi so bili super. Vsi so potisnili voz v isto smer, vsi so reprezentanco postavili na prvo mesto in zaigrali, kot se za dres z državnim grbom spodobi. Ker ko ga nosiš, je nepomembno, kdo je nasprotnik. Ali San Marino ali Argentina.
Vsaka zmaga šteje. A šteje tudi način, kako prideš do nje. Slovenska petkova zmaga je bila takšna, da se včeraj v redakciji nismo prerekali, kot se marsikdaj; ker ima pač vsak svoje, drugačno mnenje. Včeraj smo si bili bolj ali manj edini. Pa še nekaj je: pred naslednjim kvalifikacijskim obračunom bom prijetnejši sodelavec. Vem, da bo nasprotnica Anglija. Ampak ni me strah in me ne bo. Ker sem videl ekipo, ki ji lahko zaupam.