© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Robert Balantič
Robert Balantič
18.03.2015 09:05:02

Se bo zgodila koprska preobrazba?

Grega Wernig

Ko je namestnik disciplinskega sodnika NZS v ponedeljkovem popoldnevu razkril, da je zaradi nekorektnega komentiranja sojenja Mateja Juga in izreka groženj kaznoval Anteja Guberca, si kakopak nisem mogel kaj, da ga ne bi poklical.

Zanimal me je njegov odziv, a hkrati sem bil, če sem povsem iskren, nanj tudi pripravljen. Pričakoval sem, da bo prvi mož koprskega prvoligaša stresel jezo na vse in še koga, da bodo padale težke besede. V mislih sem si že izoblikoval, kako bo videti naslovnica, da bodo "mastne" črke kar kričale z nje, toda nato sem doživel veliko presenečenje.

Glas alfe in omege kanarčkov je bil miren. Zelo miren, vendar to še zdaleč ni bilo vse. "S strokovnim vodstvom in igralci smo imeli sestanek, na katerem sem vsem položil na dušo, da od zdaj sojenja nihče več ne bo komentiral. Dokler sem jaz v klubu, bo tako. Lahko našim tekmecem prisodijo pet najstrožjih kazni, lahko imamo pet izključitev, toda iz mojih ust o delivcih pravice ne boste več slišali ničesar. Prav tako od nikogar drugega. Ker vse skupaj ne vodi nikamor. Nima smisla, ker se nič ne spremeni," je v nadaljevanju povedal Ante Guberac. Priznam, v prvem trenutku sem bil prepričan, da je posegel po sarkazmu, da gre za potegavščino, toda vztrajal je pri tem, da ni nič od tega. In da misli smrtno resno.

Že dolgo se ne morem znebiti občutka, da so Koprčani v zvezi s sodniki pogosto namerno izzivali napetost in ustvarjali vtis, da so vedno znova žrtve ter da jim teorije takšnih in drugačnih zarot preprosto ne dovolijo, da bi lahko naredili kaj bolj odmevnega. Ker jim je takšna vloga po marsikaterem bolečem porazu ustrezala, pljuvanje po sodnikih je bilo pravšnje opravičilo za slabše izvedbe ekipe.

Potreboval sem nekaj sekund, da sem vse skupaj dobro dojel, naposled me je glavni igralec zgodbe prepričal o resnosti takšnega stališča. Tudi v naslednjih urah sem o najinem pogovoru veliko premišljeval in naposled prišel do zaključka, da je 16. marec morda dan, ki bo pomembno in zlasti pozitivno vplival na nadaljnjo usodo koprskega prvoligaša. Drži, da je takšno razmišljanje zelo smelo in prav tako ni nobenega dvoma o tem, da ni izključeno, da sem brcnil v temo in se bom z njim osmešil.

Takoj in zdaj gotovo ne, mogoče že ob koncu tedna. Po nedeljskem dvoboju na Portovalu, če bodo Koprčani prelomili obljubo. Ante Guberac zagotavlja, da je ne bodo, da se to ne bo zgodilo niti po naključju. Če bo res tako, potem dejansko menim, da bi lahko koprska zgodba dobila neke nove obrise. Obetavnejše. Da bi se lahko začela preobrazba.

Vem, da bom zaradi tega na Obali deležen marsikatere kritike, toda kot na dlani je, da so se na Bonifiki v vseh teh letih s sojenjem ukvarjali odločno preveč, čeprav je hkrati dejstvo, da so bile kritike včasih tudi upravičene. Ampak vsekakor je bilo več nepotrebnih. Še več, že dolgo se ne morem znebiti občutka, da so Koprčani v zvezi s sodniki pogosto namerno izzivali napetost in ustvarjali vtis, da so vedno znova žrtve ter da jim teorije takšnih in drugačnih zarot preprosto ne dovolijo, da bi lahko naredili kaj bolj odmevnega. Da bi lahko krojili vrh lestvice. Ker jim je takšna vloga po marsikaterem bolečem porazu ustrezala, pljuvanje po sodnikih je bilo pravšnje opravičilo za slabše izvedbe ekipe.

Na obrobne zadeve so bili (pre)pogosto osredotočeni bolj kot na nogometne, kar me je vedno nadvse motilo. Zaradi zelo preprostega razloga, ker vem, da ima Koper ogromen potencial. Tako v sijajnih pogojih za delo kot v igralski zasedbi. Kanarčki imajo vse potrebne temelje za uspešno zgodbo, a po mojem mnenju jih je v preteklem obdobju obremenjenost s postranskimi stvarmi ovirala v preveliki meri, da bi vse to primerno unovčili.

Od zdaj naj bi bilo torej drugače, v ospredju bo nogomet v pravem pomenu besede. To bi moralo pomeniti veliko več mirnosti in temu primernega ozračja, ki bi moralo biti hkrati z obilo več energije naklonjeno kakovostnemu delu. In posledično napredku. Ne le v rezultatih, ki so kakopak najpomembnejši, trener Alen Ščulac in sodelavci imajo prav tako veliko odgovornost za pravšnji razvoj obetavnih igralcev, ki jih na Bonifiki zares ne manjka. Ne v članski ekipi ne v mlajših selekcijah.