Kaj pa, če bi ga dosegel Messi?

Oziroma da jo bomo lahko označili na tak način. Prej ali slej, čeprav moram priznati, da moj optimizem počasi plahni. Res počasi, a vendarle, zadnji konec tedna je k temu prispeval naslednji kamenček. Doživel sem novo razočaranje. Veliko razočaranje, ki je bilo posledica prvotnega navdušenja.

Sodelavci, stanovski kolegi iz drugih redakcij in moji prijatelji bi vam potrdili, da tekme vedno spremljam zelo mirno. Ali če hočete hladno, brez kakšnih posebnih čustev. Ne glede na to, ali sem na tribuni službeno ali zasebno, toda v sobotnem popoldnevu se vendarle nisem mogel zadržati. Na dogodek na igralni površini sem se odzval z aplavzom in krikom odobravanja.

Bilo je v 81. minuti dvoboja v Ljudskem vrtu, ko me je v to prisilil Luka Zahović. Z velemojstrovino, z vrhunsko potezo. S prefinjenim lob udarcem, ki me je zares navdušil in ob katerem kot nogometni zanesenjak preprosto nisem mogel ostati ravnodušen. In tudi nisem hotel, takšno potezo bom vedno nagradil. Kjerkoli in komurkoli bo uspelo kaj podobnega. Ker tovrstni goli najlepši igri na svetu dajejo dodatno žlahtnost.

Zaradi takšnih trenutkov se splača kupiti vstopnico ter priti na stadion in seveda sem živel v prepričanju, da bo gol 19-letnega mariborskega napadalca še dolgo tema pogovorov. In da bo v televizijskih poročilih še posebej izpostavljen. Da bo pač tako, kot je v nogometnih državah.

Če bi ta konec tedna podoben gol dosegel denimo Lionel Messi, bi o tem govoril ves svet, hvalospevi o genialnosti Argentinca bi deževali od vsepovsod. Nimam niti kančka dvoma o tem, da bi se nad njim navduševali tudi na sončni strani Alp, tudi na naših televizijskih postajah in še kje, a če uspe domačemu fantu, je to že druga zgodba. Potem je gol sicer lep, ampak to je tudi vse. Ob še kakšnem pikrem komentarju, da se mu je najbrž posrečil.

Veliko več pohval in občudovanja ob mojstrovini vijoličastega upa je mogoče zaznati v tujini, še posebej na (njegovem) Portugalskem. In takšne stvari me žalostijo, zaradi tega sem razočaran. Zakaj ne moremo ali nočemo spoštovati nečesa, kar se zgodi na slovenskih stadionih? Zakaj za vraga nam je tako težko sprejeti, da je tudi na domačih zelenicah mogoče videti akcije in poteze, ki so primerljive s tistimi na najbolj odmevnih prizoriščih?

Gol Luke Zahovića proti Gorici vsekakor spada v to kategorijo. Je res tako težko, je res tako nemogoče? Dokler bo tako, bom pač razočaran. Z upanjem, da bo kmalu drugače. Da bomo nekoč vendarle postali tudi nogometna država.