Kako zelena je (še) moja dolina

Obakrat za razliko od ozračja brez kakšne izrazito vroče debate, ko pa so prisotni v zrak dvignili kartončke, je bilo pričakovano vse zeleno. Glasovalni stroj je deloval kot namazan, s skoraj plebiscitarno odločitvijo je bila najprej rojena, potem pa čez kakšne tri tedne (kljub vmes ekspresni ločitvi od balkanske druščine, ki se skriva pod kratico SEHA) še krščena liga štirinajsterice. In (prvoligaški) rokomet je prišel v vsako slovensko vas. Še ne tristo dni pozneje bi ligo štirinajsterice marsikdo najraje že dal v zadnje olje.

Kako zelena je še naša rokometna dolina? O plebiscitarni podpori najbrž ni več govora, nekateri, med njimi tudi tisti, ki so po nareku dvigovali po več kartončkov hkrati, so že staknili glave, spet drugi jih še bodo, da bo prepad med tako imenovanimi velikimi, ki bi si seveda želeli bolj zgoščeno kakovost ter posledično več kolikor toliko močnih tekem, ter malimi, ki si želijo predvsem in na vsak način zadržati prvoligaški status ter še naprej plesati med "elito", znova velik, pa najbrž ni treba pisati. Kar je razumljivo, vsak pač gleda na lastne interese, da ne rečemo na lastno rit, in večeri ter tekme, ko je edino vprašanje končna razlika, so in bodo ob tem logična posledica oziroma nujno zlo.

O kakšni pretirani negotovosti in zanimivosti, z izjemo boja za obstanek ter boja za četrto mesto, ni in še vse tja do meseca maja ne bo ne duha ne sluha. Vsa čast svetlim izjemam, ki gredo vedno in povsod na glavo, a marsikatera tekma je v tej predigri, ki traja natanko osem mesecev, že po desetih, dvajsetih minutah bolj kot ne mladinska tekma ter ob enosmernem prometu zanimiva približno toliko kot še ena ponovitev oddaje Mostovi-Hidak, pa naj mi ustvarjalci oddaje in madžarska manjšina na Slovenskem nikakor ne zamerijo primerjave.

Pred dnevi mi je neki rokometni znanec pravil, da je neki "veliki" klub ob gostovanju "malega" prodal reci in piši 17 kart. Sedemnajst z besedo, čeprav moram v isti sapi priznati, da mu ne verjamem povsem oziroma, bolje rečeno, mu ne želim verjeti.

Če pa številka drži, potem je to 17 razlogov za zaskrbljenost in 17 razlogov za spremembe. Nujne spremembe. Pa četudi brez plebiscitarne podpore.