Ker smo bili že pred leti priča kolektivnemu generacijskemu orgazmu, ki ga je pri mladih vsega sveta (povsem logično) sprožila Messijeva Barcelona, sem prepričan, da se je ogromno nogometnih navdušencev v sredo zvečer pred televizijske ekrane usedlo z eno samo željo: da bi se naslajali nad težavami Reala in predvsem Cristiana Ronalda.
Toda ni jim bilo usojeno, na koncu je bila barva dresov edino, iz česar so se lahko norčevali. Portugalec je pač zadel in prekinil strelski post, okoli katerega se je dvigovalo toliko prahu, kot da je trajal sedem let in pol. No, v resnici ga je bilo konec po slabih petih urah. Marsikdo bi dal mezinec leve roke, da bi lahko zabil gol na vsakih 300 minut. Pri Ronaldu pa je bila to kriza, skorajda konec kariere, cela drama. Ki pa jo je zdaj konec. In svet je šel nazaj v ustaljene tirnice.
Real je z zmago 2:0 v Gelsenkirchnu naredil velik, ogromen in bržčas odločilen korak proti četrtfinalu lige prvakov. Schalke ga v Madridu ne bo ujel, tudi če Ronaldo ne bo zadel. In popotovanje proti enajstemu naslovu evropskega klubskega prvaka se bo nadaljevalo. Carlo Ancelotti bo preskočil naslednjo oviro in se še dodatno približal zmagi v tekmovanju, v katerem se počuti kot riba v vodi.
Prav z ligo prvakov je povezana Carlova največja življenjska enigma. Zakaj je Italijan v tem tekmovanju tako uspešen, v ligaških bitkah pa tako neuspešen? Dejstvo je, da so – čeprav je bil prvak v Italiji, Franciji in Angliji – državna prvenstva njegova šibka točka. To leti predvsem na obdobje, ki ga je kot trener preživel pri Milanu.
Osem let je bil na San Siru, trikrat se je prebil v finale lige prvakov, dvakrat je slednjo tudi osvojil. Da je ni trikrat, je bil potreben atenski čudež. Državni prvak pa je bil zgolj enkrat. V skorajda desetletju! Ni mu pomagalo niti to, da je nekje na poti ostal brez največjega rivala Juventusa, ki je klavrno kapituliral v aferi calciopoli. Drži, da je bil pozneje prvak in s Chelseajem in s PSG-jem (no, s slednjim bi bil verjetno tudi Stevan Mojsilović …), toda nato se je nenavaden primer doktorja Jekylla in gospoda Hyda ponovil po selitvi v Madrid.
Lani je Real popeljal do décime (desetega naslova evropskega prvaka), do naslova državnega prvaka pač ne. A ni mu ga vzela Barcelona. To bi še bila tolažba. Izpred nosa mu ga je sunil Atletico. Ki je očitno potreboval Ancelottija, da je po skoraj 20 letih spet prišel do "kante" …
Osnutki Ancelottijeve nočne more se rišejo tudi v tej sezoni. Vem, to je glede na to, da Real vodi na lestvici, po svoje paradoksalna trditev. Ampak vodil je tudi v pretekli sezoni, ko se je zdelo, da je že vse odločeno. Pa je Carlo zakockal glavni dobitek. Torej ne Ronaldova kriza, Ancelottijeva ahilova tetiva je tisto, kar bi moralo skrbeti navijače Reala. Vsaj v bitki za naslov španskega prvaka, jasno. V ligi prvakov pa … Hja, zaključimo takole, da ne bomo gledali preveč naprej: Schalke nima možnosti. Ne tako ne drugače.
Berite brez oglasov in dostopajte do zaklenjenih vsebin
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do zaklenjenih vsebin
Berite brez oglasov in dostopajte do zaklenjenih vsebin
Brezplačen promocijski dostop je na voljo uporabnikom z izpolnjenimi podatki.
Jure Bohorič
20.02.2015
19:00:32
Carlova enigma
Zakaj bo Carlo Ancelotti znova osvojil ligo prvakov in zakaj znova ne bo državni prvak?