Slovenski sodniki molčijo, mar ne?

Tem nikoli ne zmanjka, izbira je neomejena. Goli, najlepši in najbolj nenavadni, preigravanja, podaje, takšne in drugačne mojstrovine posameznikov, rezultatski preobrati, ozračje na stadionih ... Še bi lahko naštevali, dolgo naštevali, seveda prav tako ne moremo mimo mož, brez katerih pri najpomembnejši postranski stvari na svetu prav tako ne gre. Sodnikov. Njihove odločitve so vedno pod drobnogledom. Še zlasti napačne, ki so potem predmet različnih razprav, pogledov in analiz vsemogočih strokovnjakov.

Tekem, na katerih se delivcem pravice dogajajo spodrsljaji, je iz dneva v dan, iz tedna v teden veliko. Nihče pač ni nezmotljiv, vsi počnemo napake, motiti se je človeško. Čeprav je to marsikomu pogosto težko sprejeti, to velja tudi za sodnike. Preizkušnja, v kateri so bili v eni od glavnih vlog, se je v soboto zgodila tudi na Dunaju in je pritegnila mojo pozornost.

Rapid je na spomladanski premieri s 3:0 ugnal Ried. S tremi goli iz najstrožje kazni, kar je vse prej kot običajno. Žgočo polemiko je izzvala predvsem prva, ko je v kazenskem prostoru ob soočenju z vratarjem padel Robert Berić. "Bil je stik, o prekršku ni dvoma," zagotavlja 23-letni Krčan, njegovi tekmeci so kakopak prepričani o nasprotnem. "Z mojega zornega kota ni bila najstrožja kazen, ampak je šlo za simuliranje," pa je povedal Dominik Ouschan. Bržčas ste prepričani, da gre za gostujočega čuvaja mreže, ki je oviral slovenskega reprezentanta. Pa ni. Ampak gre za gospoda, rojenega v Hohenemsu in stanujočega v Dornbirnu. Za sodnika. "Toda moj pomočnik je bil stoodstotno prepričan, da je bil storjen prekršek, in njegovo mnenje sem upošteval," je še pristavil mož s piščalko.

In me navdušil, tako kot me je navdušilo okolje, v katerem se je vse to dogajalo. Sodnik je lepo pojasnil svojo odločitev in ob tem si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na slovensko prizorišče. Zakaj kaj takega ni mogoče pri nas? Zakaj sodniki kot po pravilu molčijo in se po tekmah skrivajo pred medijskimi nastopi? Mar ne bi bilo boljše, da bi vsaj kdaj pa kdaj kaj komentirali in razkrili, zakaj so se se v kakšni situaciji odločili, kot so se? Ali pa preprosto priznali napako, se morda opravičili. Je to res tako težko? Prepričan sem, da bi si s tem prislužili odobravanje javnosti in da bi bilo žgočih polemik manj.

Ko skušamo na sončni strani Alp priti do izjave sodnika, je to skoraj kot po pravilu nemogoče. Z utemeljitvijo, da je takšno priporočilo Uefe oziroma pristojnih organov v Nyonu. Lepo vas prosim?! Ali veljajo samo pri nas, pri severnih sosedih in še kje, kjer sodniki prav tako nimajo problemov z javnimi nastopi, pa ne? Da o intervjujih s slovenskimi delivci pravice niti ne govorimo. Ni jih. Ker jih menda ne sme biti, zato pa lahko Milorad Mažić v številnih pogovorih razkrije, kakšen gospod je Totti, da je Ibrahimović "kul" tip, da je izjemno kakovost Messija in Ronalda nemogoče spregledati ...
Naša sodniška organizacija pa za zunanji svet ostaja zaprta. Na tak način simpatij in zaupanja gotovo ne pridobiva.