© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
03.10.2018 08:42:28

GOSPODINE MANDARIĆ, objasnio sam to sudiji.* Naučil sem se in VI STE SE NAUČILI!

M24.si

Kristalno jasno mi je, kaj ste želeli doseči, gospod Mandarić.

Seveda vam je z bogastvom, ki ste si ga krvavo prislužili, precej vseeno za tistih nekaj jurjev, kolikor ste zahtevali odškodnine za razžalitev in duševno stisko. Pa tako ali tako ste – plemenito, kot znate le vi – dali jasno vedeti, da bi v primeru zmage na sodišču denar namenili v dobrodelne namene. Vaš cilj seveda ni bil napolniti svojih žepov, temveč na eni strani kar pošteno izprazniti moje, na drugi pa meni in podobnim pisunom predvsem nagnati strah v kosti. Ko ste tožbo poslali na domač naslov, osebno, namesto da bi tožili odgovorne za javno objavo kolumne pri mojem delodajalcu, ste točno vedeli, kaj počnete. Želeli ste pohoditi nadležno muho, in ker se mrčes pač pogovarja med seboj, njeno trupelce pustiti ležati v opomin drugim.

Ne zamerim vam. Četudi vodenje Olimpije ni vaša prva izkušnja v Sloveniji in ste si prijatelje pred tem nabirali že v Kopru, ste vendarle toliko časa preživeli v ameriški Silicijevi dolini in na pogoriščih angleških klubov, da bi se morda tudi meni na vašem mestu lahko zgodilo nekaj podobnega. Namreč da bi na samooklicani sončni strani Alp videl senčno vukojebino, v kateri lahko grožnja z nekaj tisočaki zapre vsa kritična usta. Tudi jaz bi na vašem mestu morda živel v prepričanju, da športnonovinarske zmazke tukaj, bogu za hrbtom, paca mularija, ki nima za pregovorni burek in ki nima nikakršne podpore kakega omembe vrednega delodajalca. Toda poldrugo leto pozneje ste se gotovo naučili, da so stvari tukaj kar precej drugačne.

Nekoč ste mi javno dejali – in brez skrbi, ne bom vas tožil, čeprav bi imel kakšen gram več možnosti za uspeh kot vi –, da v tristo letih ne bi dosegel toliko kot vi v tedaj še slabih (in danes – vse najboljše! – dopolnjenih) 80. Če ste mislili denar, ste seveda imeli prav. Preprosto nimam tistega, kar je treba imeti za vaš zaslužek, pa zdaj to vzemite kot pohvalo ali kot kaj drugega. A vendarle s svojim poštenim delom živim tako spodobno, da zlahka odgovarjam za vsa svoja dejanja. Pred bogom, v katerega morda verjamete, in narodom, v katerega verjamem jaz ter v imenu katerega so izrekli sodbo v najinem primeru. Zlahka odgovarjam tudi za službene zapise, če bi bilo treba. A ne bi bilo treba v nobenem primeru. Tudi če bi naredil kaj narobe – pa nisem – in tudi če bi zmagali vi – pa niste.

Ne vem, kako je v podjetju, ki ga vodite vi, četudi sem si po kar nekaj pričevanjih uspel ustvariti približno sliko. Lahko pa vam povem, da v podjetju, za katerega dela vaša tožena stranka, niti en sam evro ni šel in ne bi šel iz mojega žepa. Nikoli. Tudi če bi nadrejeni vedeli, da sem zamočil – pa nisem – in tudi če bi vi dobili celo več od zahtevanega namesto čiste ničle (in »nagradnega« plačila stroškov) – pa niste. Veste, te stvari so vendarle na mnogo višji ravni, kot ste si zelo vzvišeno mislili. No, pojma niste imeli, zdaj pa veste; lahko ste videli na lastne oči in jaz sem na lastne oči videl, kako zelo ste bili presenečeni. Celo šokirani. Podobno kot ste bili šokirani, ko ste na obravnavah ugotovili, da imate opraviti z nekom, ki je – brez lažne skromnosti – učeno in skrajno artikulirano argumentiral svoja dejanja, podkrepil svoje besede in sodišču ponudil vse zahtevane odgovore. V nasprotju z nekom drugim, ki je počel nekaj smešno drugačnega in takega nastopa ne bi zmogel niti v tristo letih.

To ste se naučili vi. Kaj pa sem se naučil jaz? Ko so vas tistega zimskega popoldneva v marcu leta 2017 komajda prepričali (danes so že vsi davno odpuščeni), da ne bi veljalo z varnostniki preprečiti prihoda novinarju na tiskovno konferenco – da vendarle nismo v tako izraziti vukojebini –, ste opustili prvotne načrte in zadevo izkoristili za drugačen nastop. Potem ko ste po glavi trepljali kmalu odpuščenega povratnika (torej že prej enkrat odpuščenega) Marijana Pušnika, ki je zamenjal sveže odpuščenega Luko Elsnerja, ste pristopili, zavrnili ponujeno roko in se zadeve lotili kar se da filmsko. »Objasnit češ to sudiji,« sem seveda dobro razumel v srbščino prevedeno angleško frazo, značilno za grožnje mogotcev na drugi strani velike luže. Verjetno vam je ena ljubših poleg nedvomno najljubše »You're fired«.

Odpustiti me na vašo žalost niste mogli, čeprav ste to večkrat poskusili kljub temu, da nisem delal za vas. Da bom pojasnil sodniku, je bilo torej največ, kar ste zmogli, in tega vašega poziva sem bil iskreno vesel. Želel sem se namreč tudi v praksi naučiti, kar sem v teoriji najtrdneje verjel. Namreč da lahko zaupam svoji državi, ki je za vas priložnostna vukojebina. Da lahko zaupam njenemu pravnemu sistemu, sodstvu, svobodi govora in izražanja, svobodi medijev, pravici do mnenja in kritike. Mislili ste, da vsega tega nimamo in nimam, jaz pa sem verjel, da vse to imamo in imam, zdaj pa to tudi neizpodbitno vem. Hvala vam. Resnično sem globoko verjel v primernost in dopustnost svojega zelo ostrega, a pravičnega, argumentiranega in poštenega zapisa. Resnično sem verjel, a ne bi nikoli zares neizpodbitno vedel, če mi ne bi na pomoč priskočili vi. Hvala vam še enkrat.

Pa ne bova razpravljala o tem, glede česa in koliko sem imel prav. To ste spoznali sami, ko je sezona tekla in ko sta že z davno odpuščenim Stojićem končala, kjer sta pač končala. Ni pomembno. Pomembno je, da sem imel pravico do mnenja, pa naj bi se izkazalo za pravilno ali napačno. Pravico do kritike tudi precej bogatejšega ter močnejšega od sebe. In da jo imam še vedno, zdaj še bolj kot kadarkoli. In da jo imajo moji cenjeni kolegi, na katere ste želeli vplivati s slabo izbranim žrtvenim jagnjetom. Naučil pa sem se tudi, kako zelo pomembno se je obkrožiti z ljudmi, ki jim lahko zaupaš in ki so tega zaupanja vredni. S sposobnimi, poštenimi, razgledanimi, zanesljivimi in preudarnimi ljudmi, kakršnih ni mogoče kupiti. Mogoče jih je plačati, tudi treba jih je plačati, ni pa jih mogoče kupiti. Ne v 37, ne v 80 in ne v 300 letih.

Medtem ko sem užival v potrjevanju (vedel sem tako ali tako že prej), kako zelo prav imam jaz in kako grozno nimate prav vi, so me obkrožali taki ljudje. Doma, v pisarni, na sodišču. Od tistega, ki mu smem kaj predlagati jaz, do tistega, ki mora kaj naročiti meni. Od tistega, ki me je zastopal, ker je v vse skupaj verjel, do tistega, ki je zame pričal, ker je vedel, da je resnica nekaj najboljšega, kar lahko pove. Hkrati pa sem se veliko naučil o ljudeh, ki obkrožajo vas. Kot iz drugačnih izkušenj pravijo še mnogi: gospod Mandarić, na novo bi se rodili, če bi komu dovolili, da vam kaj preudarno in kritično svetuje, namesto da dovolite zgolj kimanje. Ker sva oba videla, kaj se zgodi, ko se v iskanju opore in pomoči lahko zanesete zgolj na kimajoče. Preberite si še enkrat sodničino (to je tisti sudija, če vam spet prevaja ista oseba, ki vam je tako zelo dobro prevedla »sporno« kolumno) razlago pričevanja vaših zaupnikov in morda se boste končno naučili tudi, da pri najboljši volji veliko več delajo proti vam kot za vas.

*Gospod Mandarić, pojasnil sem to sodniku.