© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
19.03.2018 09:00:07

Nečloveško, neobranljivo, neoprostljivo

Drago Wernig - TAKA

Da bi vam pričaral vse razsežnosti gnojne luknje, ki si jo je v soboto zvečer z napadom na novinarskega kolega izkopal veliki Zlatko Zahović, bom zadevo obrnil na glavo.

Na glavo bom postavil svoja čustva, na glavo bom postavil svoja prepričanja, na glavo bom postavil svoja pričakovanja in svoje želje. Predstavljajmo si, da ga želim na vsak način in za vsako ceno obraniti, predstavljajmo si, da želim njegovo dejanje zlepa ali zgrda upravičiti in da se želim v imenu najboljšega slovenskega nogometaša (pa tudi najboljšega slovenskega športnega direktorja) vseh časov opravičiti. Kot skoraj gotovo veste (sicer prepis celotne tiskovne konference najdete na teh straneh), se je dolgoletna alfa in omega mariborskega kluba na novinarskega kolega in njegovo družinsko tragedijo spravila, potem ko so bila vprašanja – tako je dejal Zahović – provokativna. Naj torej razčistimo, ali so provokativna vprašanja dovoljena. So. Morajo biti. Od medijev jih pričakujemo in zahtevamo.

Morajo biti spoštljiva, morajo biti na pravi strani meje dobrega okusa, a brez provokativnih vprašanj bi umrli vsi najboljši intervjuji, vse najboljše pogovorne oddaje, vse najboljše tiskovne konference. Odlično plačani (kar ni najbolj pomembno, ni pa tudi nepomembno) javni funkcionarji morajo z njimi živeti, morajo se znati z njimi spoprijeti in morajo odgovarjati, če tega niso sposobni. Nikoli ne bom pozabil slovitega angleškega novinarja, ki je nekemu politiku (imeni na tem mestu nista pomembni) v 90 sekundah 12-krat zapored postavil enako vprašanje, zelo provokativno vprašanje. Si predstavljate, gospod Zahović? Si predstavljate, cenjeni gospod, ki tako dobro poznate evropsko prakso in se nanjo radi sklicujete? Politik ni izgubil živcev, je pa naslednji dan brez službe ostal zgolj zato, ker ob ducatu novinarjevih ponovitev ni ponudil neposrednega »da ali ne« odgovora. Če zadevo postavim tako, so me novinarji, prisotni na sobotni tiskovni konferenci, razočarali. Čisto zares. Razočarali so me, ker so bili … premalo provokativni. Vsi vključno z našim, napadenim, so imeli idealne razmere za precej bolj ostra, precej bolj kritična vprašanja.

Pred njimi je sedel športni direktor, ki je prišel na tiskovno konferenco namesto trenerja, potem ko je namesto trenerja tudi – kot že ničkolikokrat v preteklosti – vodil tekmo. Pred njimi je sedel najbolj izpostavljen predstavnik kluba, ki je še včeraj igral v ligi prvakov, se jeseni postavljal na vse mogoče načine, pozimi zvito (brez kančka naše obsodbe, prej nasprotno!) speljal nogometaša večnemu tekmecu, zdaj pa po vsem tem ne more premagati mrtve krave. Pred njimi sta sedela bog in batina – kot si Zahović bojda rad reče sam – aktualnega prvaka po sramotnem porazu s Krškim, po dveh zaporednih domačih porazih in štirih tekmah brez zmage na skupno petih spomladanskih. Za nameček pa je pred njimi v isti osebi sedel še oče trenutno najslabšega nogometaša Maribora, ki v udarni enajsterici vztrajno dela več za nasprotnike kot za svojo ekipo. Ker so vprašali le to, ali je Darko Milanič še vedno trener Maribora, kdo je v resnici vodil tekmo in kako komentira porazen obisk na tribunah, so v bistvu s strahospoštovanja vrednim Zahovičem delali v rokavicah.

Če namerno nekoliko pretiravam, so mu postavili najbolj logična vprašanja iz drugega letnika osnov novinarskega sporočanja oziroma – brez pretiravanja – vprašanja, brez katerih se ne bi smeli vrniti na svoja uredništva in brez katerih si ne bi mogli reči novinarji. Provokativni so bili približno toliko kot novinarska začetnica na lokalnem turnirju v krlingu, česa drugega preprosto ne morem ugotoviti. Hkrati pa je to najbolj nepomembna ugotovitev, kajti tudi če bi bili provokativni na zgornji meji (in še malce čez) sprejemljivega, Zahović ne bi imel niti miligrama pravice odzvati se tako, kot se je odzval in kot se nikoli ne bi smel nihče. Ne morem ga obraniti, ne morem upravičiti njegovega dejanja, ne morem najti opravičila. Ker ni mogoče, ker v tem primeru preprosto ne obstaja. Ko sem misli, da je bil tak primer že primer Ibraimi, sem zdaj spoznal, da je Zlatko v vseh pogledih lahko še desetkrat hujši in da je sposoben priti do točke, na kateri ga ne more obraniti nihče na svetu.

Naj vztrajam s poskušanjem stanja na njegovi strani, na njegovih okopih. Naj mu dam celo več kredita, kot so mu ga dali ostali slovenski mediji, ki so se tokrat z vsemi najbolj relevantnimi argumenti nedopustnosti tovrstnega izpostavljanja očetovega umora v linču združili kot še nikoli. Naj si bom kot človek brez zadržkov in brez tabujev zvest in naj zapišem, da samo omenjanje tragedije zame sploh ne bi bilo nesprejemljivo. Morda sem celo edini, ki misli tako, a resnično mislim tako, resnično menim, da so v javnem diskurzu dovoljene vse teme. "Tebi se je zgodila tragedija pred kratkim. Te je kaj izučila? Jaz bi rekel, da te ni. Še vedno hodiš provocirat, še vedno si nesramen," pa je napad, ki se je celo močno oddaljil od vprašanj o (ne)sprejemljivosti in (ne)dopustnosti.

Teh stavkov ne bom interpretiral. Priznam, bojim se jih interpretirati. Prepričan sem, da Zahović ni niti približno mislil tega, kar ti stavki edino lahko pomenijo. Življenje stavim, da ni mislil tega. A vendar je to rekel, a vendar je uporabil besede, ki tako jezikovno kot družbeno lahko pomenijo le najbolj grozljive, najbolj zlovešče, najbolj gnusne stvari. In hkrati bi za avtorja tega konstrukta morale pomeniti konec na njegovem delovnem mestu ter najmanj dolgoletno prepoved delovanja v slovenskem športu. Kaj točno bi se nesrečnik iz tragedije moral naučiti? Kaj točno bi ga moralo izučiti? Kako točno bi njegovo profesionalno delo moralo biti povezano s tem, kar se mu je zgodilo? In kako točno bi to moralo biti povezano s pokojnikovo družino, pokojnikovimi prijatelji in ostalimi močno prizadetimi?

Tu se konča vse, tudi če bi bil moj kolega največji provokator tega sveta in če bi šel v odnosih s športnim direktorjem kadarkoli še stokrat dlje, kot je šel. To so vprašanja, ki bi si jih moral Zahović zastavljati do konca življenja, kamorkoli in kakorkoli ga bo pač odnesla pot. Zastavljati pa bi si jih morali tudi vsi, ki jim je tudi v tem primeru nekako vendarle uspelo ostati na njegovi strani. Med drugim – kdo bi si to mislil – tudi trener Krškega Alen Šćulac in neka uboga para, ki je novinarsko konferenco po škandalu vseh škandalov nadaljevala z vprašanjem, češ da Maribor igra dobro, Olimpija pa ne. Tega reveža, tega preostalega fosila slovenske medijske evolucije, ki me je nato v naslednjih urah več kot navdušila, mi je v tej zgodbi celo najbolj žal ...