Najprej bi svojega tekmovalca Dawida Kubackega, ki je bil po prvi seriji na drugem mestu, spustil z dotedanjega naleta, nato pa bi za približno dve točki boljšemu vodilnemu po prvem skoku, prav tako svojemu varovancu Kamilu Stochu, zaletišče znižal in mu s tem poskušal prinesti nekaj dodatnih točk, ki tekmovalcu pripadajo v takem položaju. Če bi bil torej – bog ne daj – veliki slovenski strokovnjak Jelko Gros trener poljske reprezentance, bi naredil vse za to, da bi se edinemu preostalemu s skoki zares obsedenemu narodu v Evropi zgodilo to, kar se je Slovencem spomladi 2015 zgodilo v Planici.
Kdor je prisluhnil televizijskemu prenosu tekme iz Bischofshofna, je lahko zelo dobro slišal, da je dolgoletni strokovni komentator razmišljal le v tej smeri. In kdor je prisluhnil taistemu prenosu, je lahko zelo dobro slišal začudenje taistega zvezdnika malih ekranov, ko se je avstrijski trener Poljakov, dolgoletni skakalec Stefan Horngacher, odločil za nasprotje napovedi vrlega televizijca z dolgoletnimi izkušnjami na vseh mogočih (pogosto celo na več hkrati) položajih. Za popolno nasprotje, za nekaj obratnega.
Grosova absurdna interpretacija se je glasila, da je Avstrijec na poljskem stolčku Kubackemu znižal nalet kot nekakšnemu poskusnemu zajčku (če sem čisto pošten, je slikovito metaforo dodal novinarski kolega v komentatorski kabini), nato pa ga Stochu dvignil nazaj, ko je ugotovil, da v tistih razmerah z nižjo zaletno hitrostjo ni mogoče skočiti dovolj daleč. Komentatorjema s skupnimi močmi torej ni prišlo niti na misel, da je Horngacher zelo dobro vedel, kam lahko z nižjega naleta skoči Kubacki. S prav tako skupnimi močmi jima ni prišlo niti na misel, da je potencialnega Stochovega izzivalca iz lastne reprezentance namenoma poslal v brezno zgolj zato, da se mu niti v najbolj norih sanjah ne bi mogel »zgoditi« Jurij Tepeš.
Da bi preprečil scenarij, po katerem bi manj znani Poljak skočil predaleč in po katerem bi se bolj znani Poljak na pragu zgodovinskega uspeha znašel pred (pre)težko nalogo pod (pre)velikim pritiskom. Če bi videla povezavo med dogodkoma, kaj šele če bi si jo upala izustiti, bi verjetno kršila kodeks RTV Slovenija in – še pomembneje – kodeks vseh zaslepljenih dušebrižnikov med slovenskimi spremljevalci pri nas najbolj priljubljenega športa.
Vrnimo se na začetek zgodbe. Lagal bi vam, če bi dejal, da sem si tekmo ogledal v živo; ni me bilo pred malim zaslonom, še manj me je bilo v simpatični vasici na Solnograškem, kjer smo pred dvema letoma proslavljali zlatega orla našega Petra Prevca. Namesto da bi gledal skoke pri severnih sosedih, sem – priznam – rajši skočil v čudovito okrašeno prestolnico južnih in tam na imenitnem zaključku prazničnih slavij ob nerealnih 17 stopinjah Celzija pustil nekaj v kune pretvorjenih evrov državi, s katero se naša krega za deset litrov vode in pet sardel.
Že iz tega torej lahko sklepate, da fanatična zavednost nikoli ni bila moj par čevljev, sploh pa sem za sovražnika naroda obveljal tistega nesrečnega leta pod Poncami, ko sem nadvse odmevno s prstom pokazal na Tepeša, tedanjega in zdajšnjega trenerja naše skakalne reprezentance Gorana Janusa ter velik del slovenske javnosti. Kot gotovo veste, Jurij tedaj po prvi seriji ni bil drugi, toda na dani tekmi in v danih razmerah je bilo kristalno jasno, da lahko v finalu le on premaga Prevca ter njemu, reprezentanci in celotni državi vzame veliki kristalni globus.
Še danes sem prepričan, da bi Tepeš zadevo v prid vseh naštetih namesto v prid zgolj in samo samega sebe lahko razrešil tudi povsem lastnoročno, lastnonožno, kakorkoli pač. Glede na videno in slišano, me danes razni Grosi in podobni »strokovnjaki« še manj kot tedaj lahko prepričajo, da v skokih ni mogoče nalašč nastopiti slabše. Ker je umetnost bila in ostaja nastopiti boljše, tako ali drugače pa lahko slabše nastopi vsak bebec. No, enako glasno sem takrat zagovarjal, da bi zadevo še najbolj elegantno in prefinjeno lahko rešil Janus, ki bi v imenu višjih ciljev in interesov preprosto moral povleči tako ali drugačno potezo, ki bi preprečila slovenski harakiri.
Kot je tedaj prav tako zelo odmevno pisal kolega Miran Ališič, že zaradi pokroviteljev, denarja za prihodnost in posledičnega vlaganja tako v to kot v nove generacije skakalcev. Pa tudi za vse ostalo, kar pač prinaša veliki kristalni globus in zaradi česar bi tistega marčevskega popoldneva skoki resnično morali biti ekipni šport s strategijo, taktiko in kolateralnimi majhnimi žrtvami za večje dobro. Torej da bi resnično morali biti šport, kakršen so bili v soboto zvečer v poljskem Bischofshofnu.
Včasih mi je kdo očital, da sem z zadevo obseden. Zagotavljam vam, da taka ugotovitev ne bi mogla biti dlje od resnice. V času od afere sem zakopal vse bojne sekire, pogosto ostal tiho in zadeve marsikdaj nisem pomolil pod nos marsikomu, ki bi si to zaslužil. Morda se tudi tokrat, potem ko bi si doma zagotovo ogledal posnetek razpleta, v dogodek sploh ne bi vtaknil, če se sredi Zagreba ne bi zgodilo, kar se mi je zgodilo. Ne, seveda vas ne bom prepričeval, da je tam za tekmo, kaj šele za njen razplet, kdorkoli vedel. Globalnost smučarskih skokov je pač znana vsem, a ker smo v tem pogledu vendarle vsi na istem čolnu, jo le redko poudarjamo.
Kakorkoli, po pravilih moje boljše polovice (oziroma mojih boljših tretjin) je šlo celo za odklopljeno soboto, ki ne bi smela vsebovati dotikanja pametne žepne napravice za potrebe katerekoli funkcije z izjemo fotoaparata. A ko je moj zvesti kanadski spremljevalec opravljal ravno to nalogo, se mu je v nekem trenutku zmešalo. Preplavila so ga taka in drugačna sporočila s teh in onih naslovov; od tistih, ki so bili na moji strani že marca 2015, do tistih, ki so se v eni sami minuti sobotnega prenosa iz Bischofshofna spreobrnili.
Da sem nor, če se zdaj ne oglasim. Tako so pisali v en glas. Da smo nori kot medij, ki je več kot očitno vedno želel le najboljše kar najbolj široki sliki slovenskih skokov in slovenskega športa na splošno. Da je Avstrijec – celo ne Poljak! – s svojo poljsko reprezentanco naredil tisto, kar bi tedaj očitno res morali narediti Slovenci. In imajo prav, treba se je bilo oglasiti, pa čeprav se bodo hitro našli še vedno številni, ki bodo tale zapis razumeli povsem narobe. Resnica je, da gre v njem za tisto, za kar je pravzaprav vedno šlo tudi pred skoraj 34 meseci. Kadar je v igri tako velik, tako zgodovinski uspeh, je treba zanj narediti vse.
Treba je narediti prav vse v boju z drugimi reprezentancami, predvsem pa se ti niti v blodnjah ne sme zgoditi, da se nanj podelaš znotraj lastne. Štiri zmage na štirih skakalnicah so bile prevelike in bodo za vse večne čase (ne samo v tem trenutku) preveč pomembne, da bi njihovo usodo prepustili kakršnemukoli naključju, tudi če je to naključje za nekoga uspeh kariere. Tudi za Kubackega bi bil, a se ni mogel zgoditi, pa naj v poljskem taboru danes rečejo (seveda jim o »kuhinji« ni treba govoriti javno, celo bolje je, če ne), karkoli se jim pač zdi primerno in potrebno.
Njegov boj za zmago, stopničke, celo stopničke v skupnem seštevku turneje in šest tisoč evrov nagrade so splavali po vodi, a mu jih bodo na Poljskem gotovo nadoknadili. Tako kot bi jih pri nas morali Tepešu, namesto da smo ga razglasili za vzorno poštenega junaka in ga dvigovali na rokah. Pa še to: tedaj se je eden od argumentov v prid videnega razpleta glasil, da bo Prevc tako ali tako lahko osvojil še veliko globusov in da je za enega res vseeno.
Da, tako kot bi bilo verjetno vseeno, če bi Lionel Messi in Cristiano Ronaldo namesto vsak po pet zlatih žog imela eden sedem in drugi tri. Predvsem pa je Prevcu verjetno vseeno danes, ko je z enim globusom (še sreča, da smo prišli vsaj do tega) in svojo podobo v zadnjih dveh sezonah precej oddaljen od kakšnega serijskega osvajanja. Ker življenje je na področju zapravljenih priložnosti pač tako, šport prav tako in smučarski skoki še posebej.
