Selektor Katanec je celoten diskurz okrog njegovega delovanja in nasploh okrog slovenske reprezentance pripeljal v vode, v katerih bi naše pisanje zlahka izgubilo smisel. Pomislite, kar po dveh kriterijih sploh ni več pomembno, kaj pišemo, in kar po dveh kriterijih za napisano sploh ne odgovarjamo več. Tudi če bi zapisali, da je selektor naše izbrane vrste nezemljan, ki so ga leta 56 pred našim štetjem izkrcali obiskovalci s planeta Norišnica, nam tega nihče več ne more očitati. Ne pravno ne na katerikoli drugi ravni.
Lahko bi celo zapisali še kaj hujšega, še kaj bolj žaljivega, pa nas prav tako ne bi bilo mogoče preganjati na noben način. Že po čisto osnovni filozofiji je Katanec komuniciranje, ki mu že tako nikoli ni šlo niti približno od rok, pripeljal v vode, v katerih imamo vsi skupaj – on, mi in vi – očitno dovoljenje, da si preprosto izmišljujemo stvari. Ne gre več ne za mnenja ne za take ali drugačne informacije z realno, resnično osnovo; po novem lahko v tem popolnem kaosu tudi največje neumnosti streljamo kot neizpodbitna dejstva.
Kako nam lahko kdorkoli očita karkoli, ko pa se je selektor usedel pred širno Slovenijo in ji nepreklicno zagotovil, da novinarji pišemo zgolj po nareku njemu zelo dobro znanega naročnika – očitno neke zle sile iz ozadja? Mirno, ne da bi se mu zatresel ostudno lažnivi glas, je izrekel milijonodstotno izmišljotino brez najmanjše trohice dokaza, jo prodal kot fakt in žaljivki dodal popolno javno ponižanje v podobi skrajno pomilujočega dodatka: »Smilite se mi. Res se mi smilite.«
Po drugi strani pa je v vsej shizofrenosti svojega nastopa odprl Pandorino skrinjico laži, ob kateri je dovoljeno vse in ob kateri nam je selektor na najbolj bizaren način hkrati odvzel odgovornost za resnično kakršenkoli zapis, kakršenkoli napad, kakršenkoli kretenizem. Lahko bi ga označili za resnično karkoli obsceno vulgarnega (vendarle rajši ne damo primera, saj utegne te vrstice brati kakšen mladoletnik), pa ne bi na nobenem sodišču zdržala nobena tožba.
Tožiti je pač treba tistega, ki nam narekuje, in bilo bi prav zanimivo videti, katerega nič hudega slutečega domnevnega strica iz ozadja bi Katanec poklical na zatožno klop. Pri čemer je že zdaj jasno, da bi bil to najbolj groteskno-absurden proces v zgodovini človeštva, ob katerem bi šolarjem znana Kozlovska sodba v Višnji Gori postala nekaj najbolj običajnega, nekaj najbolj normalnega. A se ne bomo spustili po tem slapu norosti, ne bomo skočili na ta vlak ene največjih neumnosti, kar jih je kadarkoli morala prebaviti slovenska javnost.
Če ste to neumnost dojeli že prej ali jo dokončno razbrali iz predhodnega odstavka, super. Če je še vedno niste in je nikoli ne boste, tudi prav. A po prespanih nočeh in razmisleku se ne z vami ne s Katancem ne bomo ukvarjali na tak način. Nočemo. Ne želimo. Oziroma, če tako hočete, niso nam tega narekovali. Ostali bomo tam, kjer smo bili. In zapisali bomo tisto, kar res mislimo, in tisto, za kar smo pripravljeni odgovarjati, tudi če nam v resnici sploh ni več treba.
Pri tem pa tudi ne bomo šli zob za zob, ne bomo vračali milo za drago, ne bomo se spuščali na tako raven. Vsi bogovi vseh veroizpovedi tega sveta zelo dobro vedo, da bi, če bi tako želeli, našli precej boljše razloge za to, da bi se nam selektor smilil. Precej boljše, predvsem pa precej bolj resnične. Seznam je pravzaprav tako zelo dolg, da bi se Katanec s svojim trenutnim statusom in stanjem zasmilil tudi najbolj trdosrčnemu pezdetu, a mu ne bomo dali veselja s tem, da bi govorili njegov jezik (četudi resničnega, ne lažnivega) poniževanja.
Pa tudi ne bomo upravičevali vseh njegovih zablod, napak, neumnosti s tem, da bi ga postavljali v kožo nekoga, vrednega pomilovanja in usmiljenja. Naj njegovo edino veselje ostanejo čiste izmišljotine, čiste laži, ki jih trosi po državi in s katerimi si kupuje zadoščenje v položaju, v katerem mu zadoščenja ne more kupiti čisto nič drugega. Katanca ni treba izpostavljati kot povsem neartikuliranega komunikatorja, ki bi samo na podlagi golih javnih nastopov svojo mastno plačano službo že nekajkrat izgubil v vsaki resni državi.
In bi jo, tudi če se pred tem ne bi zgodilo popolnoma nič, zagotovo izgubil največ eno uro po stavku »Smilite se mi, ker pišete po nareku«. Katanca je mogoče kritizirati na vseh mogočih ravneh, na katerih je nesprejemljiv kot javna osebnost, pa naj gre za selektorja, poslanca, televizijskega voditelja ali, bog ne daj, novinarja. Na svojem delovnem mestu pa za popolno diskreditiranje sploh ne potrebuje vseh teh dodatkov, saj je katastrofalen, neprimeren in nesprejemljiv že na najbolj temeljni ravni.
Tekmovalni, športni, točkovni, kvalifikacijski, nogometni; recite ji, kakorkoli pač hočete. Nismo prepričani, v katerem letu svojega menda sedemletnega energijskega očiščenja je šef našega strokovnega štaba, smo pa prepričani, da je proti koncu petega leta delovanja na mestu selektorja in da v tem času ni naredil ničesar. Ne tistega, kar smo od njega pričakovali mi, in tudi ne tistega, za kar sam trdi, da sta bila njegova naloga in njegov cilj.
Pozor, Srečko Katanec je imel prav, pri čemer mu prav damo neprimerno večkrat kot on komurkoli med nami ali vami. Imel je prav, ko je na zloglasni sredini tiskovni konferenci dejal, da pred skoraj petimi leti ob vrnitvi na položaj ni dajal velikih obljub ter je napovedoval težka leta trdega dela in počasnega napredka. Res je bilo tako. A ne samo da v tem času nismo dobili nobenega velikega tekmovanja, ki bi ga po našem prepričanju Katanec tedaj vendarle moral obljubiti in ki bi ga od njega tedanji nadrejeni morali zahtevati.
Nismo dobili velikega tekmovanja, selektor pa s tem ne meseca dni časa za priprave, ki ga je očital košarkarskemu kolegu Igorju Kokoškovu in nasploh zlatim košarkarjem. Češ da je potem mogoče ustvariti tako dobro klimo, kot jo je ob zadnji taki priložnosti Katanec ustvaril v … Južni Koreji. Saj veste, z nekim drugim Kamplom, nekim drugim Pandevom. Ne gre zgolj za to. Če se želite pogovarjati o trdem delu in počasnem napredku, je težava v tem, da mi ne vidimo nikakršnega napredka; vidimo le zdrahe in zatekanje k bajalicam kot orodju za iskanje rezultatske uspešnosti.
Ljudje božji, mar ste res spregledali ali pozabili sijajen intervju v Dnevniku, v katerem je gospa Energija govorila o tem, da je v Glasgowu izmerila karkoli pač na Hampden Parku in vnaprej vedela, da tam ni mogoče zmagati? Gospa, ki je nazadnje – zagotovo ne na lastne stroške – potovala tudi v Trnavo in domov prinesla enak izkupiček, zaradi katerega nam Katanec zdaj v usta polaga zahteve po zmagi nad Anglijo. Naj jo rajši zahteva od dobro plačane nje, ki jo bo s seboj verjetno vlekel tudi v Anglijo.
Mar je res mogoče ne videti in ne vedeti, da je to Srečko Katanec, da je to grozno, neskončno slab selektor, da je to pet let njegovega zelo slabega vodenja, da je to pet let propadanja vseh vrednot in statusa slovenske reprezentance? Je res mogoče sprejeti igro, v kateri smo za vse to krivi mi? V kateri smo mi večno zlobni negativci, ob katerih ni mogoče delati in ki slovenski reprezentanci privoščimo neuspeh? Je res mogoče verjeti, da potrebujemo negativnost, ker se ta menda tako strašno dobro prodaja, da nimamo želje pisati (oziroma nam jih ne narekujejo) pozitivnih zgodb?
Naj vam v razmislek pustimo le še eno misel, le še eno neizpodbitno dejstvo. Že zelo dolgo nismo ničesar prodali tako zelo dobro (pa lahko besedo prodali razumete v kateremkoli mogočem pomenu), kot smo vsak dan prodajali neštete skrajno pozitivne košarkarske zgodbe okrog Kokoškova, Dragića, Prepeliča, obeh Dončićev … Z njihovim še tako velikim polomom in s še tako ostrimi, še tako neusmiljenimi kritikami ne bi prišli niti na tretjino uspešnosti. Če torej ne morete razumeti našega interesa, vam ne more pomagati nihče. Smo pa prepričani, da ga Katanec ne razume. In da mu ne more pomagati nihče.
