Slovenskemu nogometnemu reprezentantu Benjaminu Verbiču je celo uspelo nekaj, kar se mi sploh ni zdelo mogoče, uspelo mu je spraviti me v precep vseh precepov. Ko sem na vrhuncu četrtkove večerne (poklicne in osebne) košarkarske evforije dobil kopijo zajema zaslona, kot tej zadevi menda pravijo v slovenščini, sem se spogledoval s tipko »izbriši«, kakor v taistem jeziku menda pravimo vsem nam precej bolj znanemu gumbu »delete«. Označim in izbrišem, nihče več nikoli ne vidi, življenje gre naprej, nihče se ne znajde v takih ali drugačnih težavah. No, razen Mladena Dabanovića, ki pa je kot nekdanji vratar slovenske izbrane vrste in zdajšnji podalpski kralj iskrivih športnih domislic na twitterju v te težave skočil še kako zavestno. Še več, očitno si je močno želel poslati zelo jasno sporočilo, ko je – malce prevedeno v lepšo slovenščino – javno vprašal, ali kdo pozna sposobnosti košarkarskega selektorja Igorja Kokoškova pri vodenju nogometašev.
Da verjetno ni primeren čas za vprašanje, je elegantno pristavil, in čeprav na eni strani res ni bil, je na drugi strani ravno zaradi tega bil še kako primeren, celo najboljši. Visoko prefinjena brutalna kritika nogometnega selektorja Srečka Katanca ne bi mogla biti postrežena bolj vroča, bolj dišeča, bolj okusna, bolj udarna. In ob neskončnem spoštovanju (ali prav zaradi njega) do košarkarjev in njihovega dosežka ne bi mogla biti bolj na mestu. Tako kot ne bi mogla biti bolj na mestu Verbičeva – zagotovo instinktivna in spontana – reakcija z javno objavo treh od smeha jokajočih se čustvenih simbolov, kot jim menda pravimo v slovenščini. Treh simbolov, ki jih je na takojšnji Dabanovićev poziv hitro izbrisal in ki sem jih tako zelo želel izbrisati (ali pa vsaj ne javno objaviti) tudi jaz. A jih nisem. Izbrisal. In sem jih. Objavil. Zakaj? Ker je tako prav.
Ne bom vam prodajal buč o svetosti pravice do obveščenosti, o novinarskih poslanstvih in dolžnostih. Če bi šlo zgolj za to, bi, priznam, zadevo v trenutku izbrisal, zaščitil Benjamina in vas prikrajšal za poznavanje opisanega dogodka. Upošteval sem nekaj povsem drugega. V kontekstu slovenskega športa gre za tako pomembno zadevo, da mora obstajati v javnem življenju in da mora dobiti vso mogočo pozornost. Ne glede na posledice. Če je na svetu gram pravičnosti in razuma, se Verbiču zaradi tega ne bo zgodilo čisto nič. Če se mu bo, pa bo to le dodaten dokaz zame že tako ali tako neizpodbitnega dejstva, da sta imela z Dabanovićem tako zelo prav. In minilo bo hitro, trajalo bo le še en mesec, le še dve tekmi. Benjamin to mora razumeti, Benjamin mora razumeti, da je v danih okoliščinah naredil nekaj izjemno dobrega. Moramo se namreč pogovarjati, kaj bi bilo, če bi slovensko nogometno reprezentanco vodil Kokoškov, Veselin Vujović ali Andrea Giani, dobitniki kolajn na velikih tekmovanjih v naslednjih treh najbolj priljubljenih moštvenih športih.
Pri čemer naj bosta jasni dve zadevi. Pod točko ena, seveda gledamo sorazmerno in od Katanca nikoli ni nihče pričakoval odličja, »zgolj« samozavestno klofutanje realno slabših reprezentanc, srčno in jajčno obračunavanje z enakovrednimi in fanatično spoprijemanje s papirnatimi favoriti. In pod točko dve, omenjeni strokovnjaki so seveda metafora za podobna nogometna imena, nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da bi v najbolj razširjenem športu na svetu delovali dobesedno oni. Hkrati pa se za potrebo čim bolj jasnega razumevanja moramo pogovarjati tudi, kaj in kako bi bilo, če bi slovenske košarkarje vodil Katanec ali kdo njemu podoben. Tudi to je vprašanje, ki se postavlja samo od sebe in ki je precej manj metaforično, kajti prijeme, pristope in načine delovanja nogometnega selektorja je zlahka mogoče prenesti na katerikoli šport. In sem to storil. Oziroma smo s soavtorskimi idejnimi prispevki enako mislečih sodelavcev to storili skupaj. Torej …
Če bi bil Srečko Katanec selektor slovenske košarkarske reprezentance, bi nogometna izbrana vrsta že bila na svetovnem prvenstvu v Rusiji. Okej, velja, brez pretiravanja, bila bi v igri za prvo mesto v skupini in bi imela v žepu drugo ter s tem dodatne kvalifikacije. Na drugi strani bi košarkarji obstali v kvalifikacijah; Bolgarija, Ukrajina in Kosovo morda niso velesile, toda gre za sijajne ekipe s košarkarji, ki v svojih klubih igrajo več kot naši, dandanes pa tako ali tako že vsakdo igra košarko. Okej, velja, brez pretiravanja, gledano sorazmerno bi se na prvenstvo verjetno vendarle uvrstili, zato pa v Turčiji ne bi imeli nobenih možnosti za resen dosežek. Oziroma če smo povsem realni, Turčije verjetno sploh ne bi videli – ostali bi na Finskem.
Zakaj? Ker bi Gašper Vidmar zagotovo urejal klubski status, potem ko bi del kvalifikacij tako ali tako izpustil zaradi utrujenosti in hopsanja z mavcem v diskoteki. Ker za reprezentanco ne bi mogli igrati najboljši v danem trenutku – je pač tako, da se izbrano vrsto z naveličanimi staroselci gradi več let, vanjo pa ne more priti kar vsak mulec, ki se mu utrga v zadnji sezoni. Luka Dončić bi zato končal v mladi izbrani vrsti, kjer pa bi bil rezerva sinu njenega selektorja in sinu trenerja njegovega kluba. Anthony Randolph ne bi dobil državljanstva; pa ne zato, ker tega ne bi omogočala zakonodaja in ker si tega ne bi želela tako vodstvo panožne zveze kot košarkar; v zadnjem trenutku bi po vračarskem pregledu z bajalico padel na testu elektromagnetne konsistentnosti (jasno, izmislil sem si, a saj si onadva tudi), dobil selektorjevo rdečo luč in nato rajši vzel potni list Latvije. Goran Dragić bi igral na položaju krila, ne bi smel organizirati napadov, bil bi specialist za obrambno pritiskanje na nasprotnikove igralce in moral bi delati taktične prekrške.
Na tej točki bi novinarske konference že postale muka Jezusova, bolele bi nas glave od zahtevanega analiziranja analiz, tiščalo bi nas na vse odprtine zaradi jamranja, morali bi poslušati o tem, kako lepo je trenerju Golden State Warriorsov, in seveda bi ves ta čas bili krivi za vse. Če bi po kakem norem naključju Slovenija vendarle zmagala na kakšni tekmi, pa bi nas gospod povešenega obraza hitro obtožil, da smo razočarani in da smo upali na nov poraz. In navijači? Kakšni slovenski navijači neki, na prvenstvu ne bi bilo praktično nobenega, potem ko bi jih šef strokovnega zagrenjeno pozval, naj rajši ostanejo doma, če jim že njegovo selektorsko visočanstvo ni všeč. Nič čudnega torej, da bi košarkarji hodili okrog s »trupelskim« izrazom na obrazu in bili ob kakršnihkoli obveznostih videti kot Sizif.
Koše bi namesto z izbuljenimi očmi, zobozdravniško odprtimi usti in izstopajočimi vratnimi žilami proslavljali tako, kot pogrebci ploskajo komornemu zboru. Nasmehi, ki trenutno iz Istanbula polnijo slovenske domove in nam grejejo srca, pa javnosti ne bi bili vidni. Na njihovih obrazih bi bili v drugačni obliki namreč mogoči le, kadar bi »drkali« kakšne neumnosti po pametnih telefonih ali kadar bi selektorja – kar bi počeli redno – skupaj z njegovimi vrači zasmehovali za njegovim hrbtom. Da bi za potrebe komercialne televizije igrali tako imenovano raketo ali pozivali k ogledu tekem med oglasi? Rajši bi umrli v hudih mukah, to pa bi bila njihova izbira tudi, če bi bila alternativa simpatično pojavljanje v medijih in na družabnih prireditvah. Pozor, prireditvah, ne omrežjih. Kaj bi torej ostalo od ekipe, ki bo jutri igrala v zgodovinskem velikem finalu evropskega prvenstva? Če je kriterij vse to, kar je vidno normalnim smrtnikom, praktično nič. Če so kriterij čiračara silnice, polne avre in čiste čakre, pa bi bila Katančeva košarkarska zasedba izrazita nadgradnja.
