© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
10.04.2015 19:13:36

Zlati svit slovenske svobode

Minilo je devetnajst dni. Da, pojutrišnjem bodo pretekli že trije tedni.

Trije tedni, odkar se je v Planici razpletel svetovni pokal v smučarskih skokih, ki mu je po prespani noči sledil naš zapis pro et contra na temo zmage Jurija Tepeša na račun velikega kristalnega globusa Petra Prevca.


Če sem povsem natančen, sta sledili pro polovica zapisa izpod peresa kolega Roberta Pogačarja in moja kontra polovica, ki je že zaradi svoje narave razumljivo dvignila več prahu. Morda se v nadaljevanju teh vrstic, s katerimi preprosto moram potegniti črto pod celotnim dogajanjem, ne bomo strinjali na niti eni točki več; s tem ni in ne more (celo ne sme) biti nič narobe. Toda na tej točki preprosto morate priznati (tako se vsaj reče, seveda vam v resnici ni treba), da našega izpostavljanja obeh skrajnih pogledov, ki ograjujeta precej več kot zgolj petdeset odtenkov sive, ni mogoče označiti za nesmiselnega, kaj šele za trapastega. Lepo vas prosim, naj bo traparija še tako krivična, ob njej se človek nasmehne, odmahne z roko in jo kmalu pozabi. Morda še isti dan, morda naslednji, nikakor pa razprave o njej ne tečejo devetnajsti. Naš zapis duhove tako dolgo buri zato, ker v vseh porah slovenske javnosti obstajajo (pa ne samo obstajajo, tudi na veliko živijo in brcajo) tako pogleda na obeh polih kot vsi tisti vmesni odtenki. Poglejte okrog sebe in videli boste, da je to neizpodbitno dejstvo. Tako kot je bilo že tisti ponedeljek, ko smo želeli pristaviti svoj lonček argumentov na obe že prej obstoječi (saj v resnici ne verjamete, da smo ju ustvarili mi?!) strani. Takrat sem želel podati svoje mnenje, ki je, to ni skrivnost, podprlo eno od skrajnih strani, tako kot je kolegovo mnenje podprlo drugo. V obeh primerih brez želje ugajati ali blatiti, celo brez želje dvigovati prahu, brez skritih ekonomskih načrtov, brez ukazov in brez prepovedi. V članku mnenjskega žanra sem se v popolni skladnosti s svojim tedanjim in zdajšnjim prepričanjem ter s skrajno novinarsko integriteto postavil tja, kjer sem želel stati, kjer želim stati še danes in kjer sem (kot zagotovo veste, pa naj ste si to pripravljeni priznati ali ne) daleč od osamljenega.

Sem bil oster? Vsekakor, čeprav niti približno ne tako zelo, kot ste bili na primer brez najmanjšega zadržka in brez posebnega odmeva ostri mnogi, ki ste se pred časom mirno norčevali (očitno na drugih področjih veljajo neke druge zakonitosti) iz komisarskega zagovora Alenke Bratušek pred Evropskim parlamentom. In tudi nisem bil tako zelo, kot me obtožujejo nekateri, na čelu z Jurijevo mamo, ki besedila očitno niso prebrali dovolj dobro. Stud sem čutil in čutim do Tepeševega javnega nastopa (do izjav in obnašanja ob zmagi, če moram biti še bolj natančen), ne do njega kot osebe. Mama lahko spi mirno, o njenem sinu kot osebi mnenja sploh nimam. Medtem ko je poved, da so njegove izjave v mojih očeh potrdile tisto, kar sem o njem vedel že prej, seveda pomenila, da so potrdile nekaj minut star vtis, ki sem ga dobil ob razpletu tekme. Drži, Jurija poznam preslabo, da bi si o njem karkoli mislil dan, teden, mesec, kaj šele leto prej in v danem kontekstu me nič v zvezi z bolj oddaljeno preteklostjo niti ni zanimalo. Ostrina je bila torej namenjena izključno dogajanju v finalni seriji in neposredno po njej, zanjo mi ni žal, zanjo se ne opravičujem in podnjo sem se v tem trenutku pripravljen podpisati v enaki meri kot pred osemnajstimi dnevi. Mami navkljub. Seveda jo razumem, le kako je ne bi, toda če bi pri svojem poklicu o mamah začel razmišljati že na točki, na kateri nastop kateregakoli športnika označim za ne dovolj dobrega (kaj šele za slabega), bi na taisti točki res lahko šel početi kaj od tistega, kar so mi v zadnjih tednih predlagali najostrejši nasprotniki mojega mnenja.

Da bi se ozirali na mame? Dajte, no, v novinarstvu to ni mogoče, pravzaprav ni mogoče niti v vsakdanjem življenju. Kam pa bi prišli, če bi po ogledu vsakega zanič filma namesto o izražanju tega mnenja razmišljali o mamah režiserja, scenarista, vseh treh producentov in obeh glavnih igralcev? Gospa Zlata, vaša izpoved me je ganila in je bila neprimerno bolj korektna od mnogih drugih, toda v mojih očeh žal (ali na srečo) ne predstavlja kaj dosti drugega kot težko čustveno topništvo namesto argumentov, ki so relevantni za to razpravo. A po drugi strani vendarle ne tako zelo težko, kot so ga za napad na povsem legitimno (naj bo tako ali drugačno, naj se z njim strinjate ali ne) mnenje uporabili predstavnik za stike z javnostmi pri Smučarski zvezi Slovenije in nekateri moji stanovski kolegi. Da, tako je, novinarji, ki niso odgovarjali z lastnimi mnenji (z res kakršnimkoli ne bi imel niti najmanjšega problema), temveč z nečim povsem drugačnim.

Tomi Trbovc je poskrbel za precedenčni primer tako imenovanega PR-ja, ki bi s prižganim sarkazmom utegnil zanimati najbolj prestižne komunikološke fakultete po Evropi in svetu, z ugasnjenim pa bi se marsikje gotovo končal z resnimi posledicami za avtorja. V pismu sinčku je argumente nadomestil s cenenim, ultra populističnim izpostavljanjem lastnega otroka, ob katerem se v meni ponovno vzbudijo občutki, podobni tistim ob Tepeševih izjavah. Novinar pri obravnavi športnika pač ne more biti kritičen (kaj šele, da bi imel prav), če je taisti športnik pestoval otroka omenjenega PR-ovca, športnikova sestra ga je prijazno uvajala v čudoviti svet smučarskih skokov, medtem ko je športnikova mama (pozor, ista mama) zanj še bolj prijazno šivala – skakalni dres, kaj pa drugega. Ob tej idili dveh srečnih družin z velikimi srci vse ostalo res postane popolnoma nepomembno oziroma bi po mnenju nekaterih vsaj moralo postati. Vse dokler kolumna ne bi bila napisana kot uresničitev zadnje želje na smrt bolnega (kogarkoli pač), s čimer bi moji argumenti verjetno postali močnejši od argumentov Svitovega očeta. Če je res tako, naj nam pomaga bog poljubne veroizpovedi.

In naj na pomoč pride tudi v primeru tistih predstavnikov slovenske sedme sile, ki so urednika obsojali zaradi odsotnosti cenzure domnevno spornega mnenja in mene zaradi odsotnosti samocenzure, hkrati pa so pozivali k prepovedi nadaljnjih objav nekoga, ki misli nekaj tako zelo drugačnega od njih. Zelo me zanima, kaj bi storili vsi tako zelo glasni kolegi, če bi moja polovica naše objave prišla v njihove roke in bi jo imeli možnost objaviti v svojem mediju. Predvsem pa me zanima, ali so s posrednimi in neposrednimi namigovanji na prepoved objave preteklih in prihodnjih zapisov mislili resno. Morda res nisem ravnal državotvorno (čeprav bi bilo o tem mogoče razpravljati), verjetno sem nekaj prispeval k sporom med pripadniki našega naroda in gotovo drži še kaj, kar so mi očitali. Toda resnično ne vem, v katerem svetu ali v kateri državi bi na tej (ali na katerikoli drugi podlagi) cenzurirali mnenje o razpletu športnega dogodka ali pač o čemerkoli drugem. Oziroma, naj se popravim, pravzaprav vem.

Za te domoljube, ki so pripravljeni javno zagovarjati prepričanje, da bi smeli in da smemo planiški razplet komentirati le s točno določenim mnenjem, imam le eno sporočilo. 우리는 당신을 지원. Tako bi vam, da vas popolnoma podpirajo, dejali v Severni Koreji. Bo že res, da se znamo za svobodo govora postaviti le tedaj, ko gre za modno muho podpiranja nečesa tam nekje zunaj. Ko drugačna mnenja, sploh če so kritična in ostra, pridejo v dnevne sobe naših Zor, Zarij in Svitov, pa se jih bojimo kot hudič križa ter bi jih najrajši prepovedali. Pomislite, kaj bi šele bilo, če bi objavili karikaturo, na kateri bi se Prevc prepognil s spuščenimi hlačami, Tepeš pa bi … No, saj razumete. Še mnogo bolj agresivne risbice in zapise s še mnogo bolj občutljivo in tvegano tematiko je objavljal sloviti francoski časnik Charlie Hebdo, velikokrat je šel precej čez mejo dobrega okusa, vendar je po krvavem napadu v Sloveniji naletel na izjemno podporo. Za risbice in zapise ste dvigovali svinčnike, nosili majice z napisom Je suis Charlie in barvali svoje profile na družabnih omrežjih. Bi jih tudi za nas?