Prvi Ekipin izbor nogometaša leta je pred šestimi leti na prestol izstrelil Milivoja Novakovića. Tedaj je bil v zrelih nogometnih letih, igral je za Köln in bil eden boljših napadalcev v prvi nemški ligi. Danes je marsikaj drugače, danes je Novaković že veteran, ki se bliža koncu kariere. Toda tudi v tokratnem izboru je zraven.
MILIVOJE NOVAKOVIĆ
35 let
Shimizu (Jap)
A ne zaradi stare slave, zaradi dogodkov iz preteklosti. Med petimi nominiranci za nogometaša leta 2014 se je znašel zaradi tega, kar je prikazal na zelenicah. Tako v klubskem kot reprezentančnem dresu. Prav z izbrano vrsto je povezana statistika, ki govori o tem, kako odličen je letom navkljub.
• NOGOMETAŠ LETA 2014
V preteklih dvanajstih mesecih je bil sploh edini, ki se je v dresu s slovenskim grbom vpisal med strelce! Da, prav ste prebrali. Bil je edini. O tem, da je to nekaj zgodovinskega, ni treba izgubljati besed, vsekakor pa tega ne gre obešati na velik zvon. Ker to seveda ni nekaj pozitivnega. Je prej velik razlog za zaskrbljenost. A k sreči Novaković še nima dovolj.
Tudi v letu 2015 bo še naprej igral za Slovenijo, ker želi pred odhodom v reprezentančni pokoj še zadnjič okusiti slast igranja na velikem tekmovanju. Pot do evropskega prvenstva bo še dolga, toda obrisi Francije so že vidni. Za to, da je Slovenija v svoji kvalifikacijski skupini trenutno na drugem mestu, sta zadostovali dve zmagi na štirih tekmah.
Četa selektorja Srečka Katanca je doma premagala Švico in bila v gosteh boljša od Litve, vse trije slovenski zadetki pa so bili Novakovićevo delo. Kaj bi brez njega, raje ne pomislimo. Kakšna sreča, da ga je Katanec uspel prepričati in se je vrnil iz reprezentančnega pokoja …
Toda zadetki niso edino, s čimer je Novaković izstopal v reprezentančnem letu 2014. Čeprav je star že 35 let in bo kmalu praznoval naslednji rojstni dan, je bil številnim za zgled tudi zaradi svojega pristopa, borbenosti, osredotočenosti in zbranosti. Zanj nobena žoga ni bila izgubljena, v vsak dvoboj je šel maksimalno zagnan, noben trening mu ni bil odveč.
Profesionalizem je njegov zaščitni znak, zaradi tega je tudi še vedno tako dober, čeprav je v letih, ko marsikateri nogometaš že izgubi vso voljo do dokazovanja. To, da se je moral za vsako reprezentančno tekmo vrniti iz daljne Japonske, pa je tako ali tako nekaj, o čemer niti ne gre izgubljati besed. Medtem ko je bilo določenim posameznikom odveč priti v reprezentanco, ker niso bili zadovoljni s svojim statusom, je Novaković prišel prav vsakič in ne glede na to, kaj je od njega zahteval in pričakoval selektor. »Le da sem zraven, to je zame dovolj,« je večkrat poudaril.
Ampak ni bil le zraven, ni bil le statist, bil je udarni reprezentančni napadalec in tisti, ki je v veliki meri kriv za to, da leto 2014 za izbrano vrsto ni bilo povsem pogubno. S kar devetimi zadetki za Slovenijo v zadnjih dveh letih mu je sicer uspelo še nekaj: izdatno se je približal strelskemu kralju Zlatku Zahoviću.
Še nedolgo tega se je zdelo, da športnemu direktorju Maribora še vrsto let ne bo treba trepetati pred tem, da bi ga kdo izrinil z vrha, zdaj je razlika med obema najučinkovitejšima reprezentantoma vendarle takšna, da bi se lahko zgodilo marsikaj. Drži, Zahović ima še vedno sedem golov prednosti, kar ni malo, v bistvu je veliko. Ampak hkrati je treba vedeti naslednje: v letu 2015 bo Slovenija dvakrat igrala s San Marinom, v 180 minutah bi preprosto morala prerešetati njegovo mrežo. Hkrati jo doma čakata tekmi z Estonijo in Litvo, na katerih bo Slovenija kljub določenim Katančevim pomislekom vseeno v vlogi absolutne favoritinje. Skratka, Zahović je po svoje daleč, a hkrati po svoje tudi dokaj blizu.
Tudi na klubski sceni je šlo Novakoviću dobro od nog. Po prestopu iz Omiye v Shimizu je nadaljeval doseganje zadetkov, skupno se je med strelce vpisal 16-krat. Bil je prvi strelec svojega kluba in šesti najučinkovitejši nogometaš prve japonske lige. Tudi po njegovi zaslugi je Shimizu obstal med elito, čeprav se je Novaković ob prihodu bolj spogledoval z bojem za najvišja mesta.
Zdaj bo bržčas spet odšel drugam, njegova velika želja naj bi bila namreč vrnitev v Evropo. Po svoje je to razumljivo, dolga popotovanja sem in tja iz dežele vzhajajočega sonca vseeno niso nekaj najbolj preprostega. Ponudbo mu je menda kot ena prvih poslala Crvena zvezda, toda beograjski kaos ga ne zanima. Ne glede na vse ni vrag, da bo našel delodajalca, ki mu bo ponudil to, kar si v teh letih najbolj želi – redno igranje. Vendarle so le leta tista, ki pravijo, da je kot nogometaš star. Na igrišču in pri doseganju zadetkov tega ni videti.
